Page 20 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 20
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
načrtu kitajske rdeče garde) »resnica nadomestila mnenja«. V podobno
spodletelost se je vpisal tudi pozitivizem 19. stoletja. »A Nietzsche je zno
rel« (ibid.: str. 64) – ne brez razloga, bi lahko dodali. Etika, kakršna je
nastala ali preo stala ob zatonu Človeka, je nekonsistentna. Etika človeko
vih pravic, ki je prišla v modo zlasti v času pred padcem železne zavese, je
tista, ki najbolje kaže na to nekonsistentnost, saj podreja etiko logiki žr
tve. »Kdo ne vidi, da ta etika, ki se ukvarja z bedo sveta, skriva zadaj za
svojim Človekom-žrtvijo, dobrim človekom, belega Človeka?« (Ibid.: str.
15.) To ne pomeni, da človekovih pravic na ravni prava ne kaže več spo
štovati, ampak pomeni predvsem to, da je njihovo spoštovanje na etični
ravni zares mogoče pričakovati po rekonceptualizaciji pojma človeka, kar
je stvar procesa, ki se morda začenja po koncu »Človeka« humanistične
dobe. Badiou ju je treba pritrditi še na podlagi evidenc javnega in politič
nega dogajanja ob nedavnem »begunskem valu« iz vojnih območij Bli
žnjega vzhoda, ko se je jasno pokazalo, da je povsem odpovedala etika, ki,
med drugim, kot spet pravi Badiou, temelji na prepričanju, da je »Zlo ti
sto, v razmerju do česar se določa Dobro in ne narobe« (ibid.). Logika žr
tve se v političnih diskurzih v Evropi domnevno uveljavljenih človekovih
pravic perverzno obrne v določitev »nas« kot žrtev nasproti dejanskim
žrtvam neoliberalne militarizirane geopolitike – v danem primeru begun
cev iz Sirije, Iraka in Afganistana, ki naj bi v skladu s paranojo, ki so jo širi
li politični profitarji, bili instrument »uničenja naše kulture« s krščansko
religijo vred. Problem te etike je, da se v svoji nekonsistentnosti ne obne
se še zlasti, ko se mora izreči o družbenem kontekstu. »Dejanskost, ki pa
je popolnoma razvidna, so namreč razbohoteni egoizem, izginotje ali iz
redna negotovost emancipatoričnih politik, naraščanje ‚etničnega‘ nasilja
in univerzalnost divje konkurence« (ibid.: str. 13). Na žalost pa, kot po
kaže Badiou, tudi ne kaže iskati rešitve v etiki, kakor jo koncipira Lévi
nas na razmerju z drugim nasproti »istemu«. Badiou vidi problem Lévi
nasove etike v njeni religiozni določenosti, iz katere je ni mogoče izločiti.
»Čisto-Drugi« (kar je ključno Lévinasovo načelo) je »seveda etično ime
za Boga« (ibid.: str. 22). Etika, ki »obstaja le, kolikor obstaja neizrekljivi
Bog« (ibid.), torej »etika kot razkrojena religija«, se izteče v »pobožnja
ški govor« (ibid.: str. 22–23).
Toda tudi Badioujev spis, njegov »izlet« na področje etike, njegova
temeljna kritika raznolikih modusov filozofskega, religioznega in javne
ga diskurza, ki se legitimira kot diskurz etike, se izteče v filozofsko zani
mive sugestije, na podlagi katerih pa ni prav lahko skonstruirati česarko
li, kar bi bilo »uporabno« v moralni praksi, tudi v pedagoški ne. Badiou
predlaga pravzaprav dve razsežnosti, pri čemer ena zadeva delovanje, ki se
z upoštevanjem instance resnice opredeljuje v situaciji, in druga, ki se na
18
načrtu kitajske rdeče garde) »resnica nadomestila mnenja«. V podobno
spodletelost se je vpisal tudi pozitivizem 19. stoletja. »A Nietzsche je zno
rel« (ibid.: str. 64) – ne brez razloga, bi lahko dodali. Etika, kakršna je
nastala ali preo stala ob zatonu Človeka, je nekonsistentna. Etika človeko
vih pravic, ki je prišla v modo zlasti v času pred padcem železne zavese, je
tista, ki najbolje kaže na to nekonsistentnost, saj podreja etiko logiki žr
tve. »Kdo ne vidi, da ta etika, ki se ukvarja z bedo sveta, skriva zadaj za
svojim Človekom-žrtvijo, dobrim človekom, belega Človeka?« (Ibid.: str.
15.) To ne pomeni, da človekovih pravic na ravni prava ne kaže več spo
štovati, ampak pomeni predvsem to, da je njihovo spoštovanje na etični
ravni zares mogoče pričakovati po rekonceptualizaciji pojma človeka, kar
je stvar procesa, ki se morda začenja po koncu »Človeka« humanistične
dobe. Badiou ju je treba pritrditi še na podlagi evidenc javnega in politič
nega dogajanja ob nedavnem »begunskem valu« iz vojnih območij Bli
žnjega vzhoda, ko se je jasno pokazalo, da je povsem odpovedala etika, ki,
med drugim, kot spet pravi Badiou, temelji na prepričanju, da je »Zlo ti
sto, v razmerju do česar se določa Dobro in ne narobe« (ibid.). Logika žr
tve se v političnih diskurzih v Evropi domnevno uveljavljenih človekovih
pravic perverzno obrne v določitev »nas« kot žrtev nasproti dejanskim
žrtvam neoliberalne militarizirane geopolitike – v danem primeru begun
cev iz Sirije, Iraka in Afganistana, ki naj bi v skladu s paranojo, ki so jo širi
li politični profitarji, bili instrument »uničenja naše kulture« s krščansko
religijo vred. Problem te etike je, da se v svoji nekonsistentnosti ne obne
se še zlasti, ko se mora izreči o družbenem kontekstu. »Dejanskost, ki pa
je popolnoma razvidna, so namreč razbohoteni egoizem, izginotje ali iz
redna negotovost emancipatoričnih politik, naraščanje ‚etničnega‘ nasilja
in univerzalnost divje konkurence« (ibid.: str. 13). Na žalost pa, kot po
kaže Badiou, tudi ne kaže iskati rešitve v etiki, kakor jo koncipira Lévi
nas na razmerju z drugim nasproti »istemu«. Badiou vidi problem Lévi
nasove etike v njeni religiozni določenosti, iz katere je ni mogoče izločiti.
»Čisto-Drugi« (kar je ključno Lévinasovo načelo) je »seveda etično ime
za Boga« (ibid.: str. 22). Etika, ki »obstaja le, kolikor obstaja neizrekljivi
Bog« (ibid.), torej »etika kot razkrojena religija«, se izteče v »pobožnja
ški govor« (ibid.: str. 22–23).
Toda tudi Badioujev spis, njegov »izlet« na področje etike, njegova
temeljna kritika raznolikih modusov filozofskega, religioznega in javne
ga diskurza, ki se legitimira kot diskurz etike, se izteče v filozofsko zani
mive sugestije, na podlagi katerih pa ni prav lahko skonstruirati česarko
li, kar bi bilo »uporabno« v moralni praksi, tudi v pedagoški ne. Badiou
predlaga pravzaprav dve razsežnosti, pri čemer ena zadeva delovanje, ki se
z upoštevanjem instance resnice opredeljuje v situaciji, in druga, ki se na
18
