Page 19 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 19
d. štrajn ■ možnosti etike v vzgoji in izobraževanju
se ukvarja z izobraževanjem, natančneje prisluhniti. Subjekt »etike zako
na«, ki jo je nepresegljivo formuliral Immanuel Kant v znanem in vendar
le velikokrat narobe razumljenem kategoričnem imperativu, torej pozna
zakon in potem je vse odvisno od njegove avtonomne odločitve. Subjekt
je sam kriv, če sprejme napačno odločitev. V primeru klasične etike sub
jekt »išče modrost«, išče odgovor v soočenosti s tisoči predpisov, ki ter
jajo razlago – recimo odgovor oraklja –, pri čemer pa »razlaga ni nič bolj
jasna od predpisa« (ibid.). Zato je »krivda antičnih junakov posledica ne
česa, kar jih doleti« (ibid.: str. 15).
Relativizacija pojma subjekta, čigar absolutnost se zlomi prav na toč
ki, ko se zdi, da je dosežena (»v mislih«, bi rekli z Marxom), ima zgo
dovinsko podlago, kar lahko jasno uvidimo pri Nietzscheju – tudi enem
od nasprotnikov Heglovega pojmovanje totalitete in enem od najostrejših
kritikov krščanstva z njegovo konstrukcijo morale vred. Nietzsche, ki se
je veliko ukvarjal s pojmi iz registra morale, je tako, denimo, glede osred
njega pojma etike, Dobrega, pokazal na njegovo historično in malodane
razredno družbeno določenost. Tako pravi, da je »povsod ‚imeniten‘, ‚ple
menit‘ v stanovskem pomenu temeljni pojem, iz katerega se je po nujno
sti razvil ‚dober‘ v pomenu ‚duševno-imeniten‘, ‚plemenit‘, ‚duševno-omi
kan‘, ‚duševno-privilegiran‘« (Nietzsche, 1988: str. 218). Vzporedno s tem
pa se je pojem »slab« povezal z oznakami, ki opisujejo kulturo nižjih sta
nov. Kot je znano, se pri Nietzscheju pomeni terminov še jasnejše izriše
jo glede na odnose moči, kar pomeni, da se v mediju morale »mogočni
ki« lahko počutijo »kot ljudje višjega ranga« (ibid.: str. 219). Ker so torej,
kot je Nietzsche jasno uvideval, družbena razmerja strukturirana po nače
lu moči, si potemtakem ni mogoče predstavljati morale, ki ne bi bila poro
jena prav v teh razmerjih. Če se ne spuščam v mnoge druge Nietzschejeve
izpeljave, bo to, kar sem doslej zapisal o tem, zadostovalo za ugotovitev, da
se ob zlomu metafizike subjekta že v Nietzschejevi zastavitvi etika in mo
rala, ki prav pri Nietzscheju izgubita še tisto, kar je od njune razlike osta
lo pri Kantu, prikazujeta kot polje paradoksov, nedorečenosti in prehajan
ja pomenov ter namenov v njihovo nasprotje.
Zdaj se lahko vrnem k Badiouju. Ker v svoji analizi ugotavlja raz
pad pomena »besede etika«, se nameni tej besedi »dati popolnoma drug
pomen« (Badiou, 1996: str. 8) in v nadaljevanju zapiše: »Namesto da bi
jo povezovali z abstraktnimi kategorijami (Človek, Pravo, Drugi …), jo
bomo navezovali na situacije. Namesto, da bi jo spremenili v sočutje do
žrtev, jo bomo spremenili v trajno maksimo posebnih procesov. V etiki tako
ne bo šlo zgolj za konservativno dobro vest, temveč za usodo resnic /des
vérités/« (ibid.). S tega gledišča je po Badiouju mogoče tudi videti spod
letelost Nietzschejeve zamisli, po kateri naj bi (podobno kot v izvirnem
17
se ukvarja z izobraževanjem, natančneje prisluhniti. Subjekt »etike zako
na«, ki jo je nepresegljivo formuliral Immanuel Kant v znanem in vendar
le velikokrat narobe razumljenem kategoričnem imperativu, torej pozna
zakon in potem je vse odvisno od njegove avtonomne odločitve. Subjekt
je sam kriv, če sprejme napačno odločitev. V primeru klasične etike sub
jekt »išče modrost«, išče odgovor v soočenosti s tisoči predpisov, ki ter
jajo razlago – recimo odgovor oraklja –, pri čemer pa »razlaga ni nič bolj
jasna od predpisa« (ibid.). Zato je »krivda antičnih junakov posledica ne
česa, kar jih doleti« (ibid.: str. 15).
Relativizacija pojma subjekta, čigar absolutnost se zlomi prav na toč
ki, ko se zdi, da je dosežena (»v mislih«, bi rekli z Marxom), ima zgo
dovinsko podlago, kar lahko jasno uvidimo pri Nietzscheju – tudi enem
od nasprotnikov Heglovega pojmovanje totalitete in enem od najostrejših
kritikov krščanstva z njegovo konstrukcijo morale vred. Nietzsche, ki se
je veliko ukvarjal s pojmi iz registra morale, je tako, denimo, glede osred
njega pojma etike, Dobrega, pokazal na njegovo historično in malodane
razredno družbeno določenost. Tako pravi, da je »povsod ‚imeniten‘, ‚ple
menit‘ v stanovskem pomenu temeljni pojem, iz katerega se je po nujno
sti razvil ‚dober‘ v pomenu ‚duševno-imeniten‘, ‚plemenit‘, ‚duševno-omi
kan‘, ‚duševno-privilegiran‘« (Nietzsche, 1988: str. 218). Vzporedno s tem
pa se je pojem »slab« povezal z oznakami, ki opisujejo kulturo nižjih sta
nov. Kot je znano, se pri Nietzscheju pomeni terminov še jasnejše izriše
jo glede na odnose moči, kar pomeni, da se v mediju morale »mogočni
ki« lahko počutijo »kot ljudje višjega ranga« (ibid.: str. 219). Ker so torej,
kot je Nietzsche jasno uvideval, družbena razmerja strukturirana po nače
lu moči, si potemtakem ni mogoče predstavljati morale, ki ne bi bila poro
jena prav v teh razmerjih. Če se ne spuščam v mnoge druge Nietzschejeve
izpeljave, bo to, kar sem doslej zapisal o tem, zadostovalo za ugotovitev, da
se ob zlomu metafizike subjekta že v Nietzschejevi zastavitvi etika in mo
rala, ki prav pri Nietzscheju izgubita še tisto, kar je od njune razlike osta
lo pri Kantu, prikazujeta kot polje paradoksov, nedorečenosti in prehajan
ja pomenov ter namenov v njihovo nasprotje.
Zdaj se lahko vrnem k Badiouju. Ker v svoji analizi ugotavlja raz
pad pomena »besede etika«, se nameni tej besedi »dati popolnoma drug
pomen« (Badiou, 1996: str. 8) in v nadaljevanju zapiše: »Namesto da bi
jo povezovali z abstraktnimi kategorijami (Človek, Pravo, Drugi …), jo
bomo navezovali na situacije. Namesto, da bi jo spremenili v sočutje do
žrtev, jo bomo spremenili v trajno maksimo posebnih procesov. V etiki tako
ne bo šlo zgolj za konservativno dobro vest, temveč za usodo resnic /des
vérités/« (ibid.). S tega gledišča je po Badiouju mogoče tudi videti spod
letelost Nietzschejeve zamisli, po kateri naj bi (podobno kot v izvirnem
17
