Page 18 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 18
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
lo dovolj temeljito raziskovanje, ki bi nanj dokončno odgovorilo. Etika je
filozofska disciplina, kar morala v nobeni konstrukciji realnosti kategorij
družbenega sveta ni. Še zlasti v rabah, ko gre za »etičnosti«, torej v reto
ričnih rabah, v katerih je etika atribut, se razlika med pojmoma megli. Ni
anse v pomenih, ki jih ustvarjajo rabe obeh pojmov, bi nemara lahko od
krili, če bi primerjali te rabe v različnih jezikih, v različnih kontekstih,
recimo v političnih, religioznih, kulturnih ipd. Zelo verjetno se ne bi mo
tili, če bi, recimo, predpostavili, da zveni pojem morale v katoliškem okol
ju drugače kot v protestantskem ali nemara v sunitskem drugače kot šiit
skem. Najbrž se kaže spomniti tudi na Durkheima (1992) in na pomen ter
pomembnost, ki ju pripisuje morali v teoretsko sociološki perspektivi gle
de na sekularizacijo družbe.1
Temeljna »definicija« etike, ki jo v svojem vplivnem spisu v soglas
ju z mnogimi drugimi avtorji zapiše tudi Alain Badiou, je bolj opozori
lo na izvir discipline kot pa nekaj, kar bi bilo še vedno izčrpno razumljiva
določitev vsebine pojma. »Etika pomeni v grščini iskanje dobrega ‚načina
bivanja‘ oziroma modrost delovanja. Tako pojmovana etika je del filozo
fije, namreč tisti del, ki uravnava praktično eksistenco glede na predstavo
o Dobrem« (Badiou, 1996: str. 7). Onstran te določitve pa so »rabe bese
de« etika zelo ohlapne in po Badiouju »danes z etiko poimenujejo nače
lo razmerja do ‚tega, kar se dogaja‘« (ibid.: str. 8). Pri tem avtor opozori na
prepletenost teh »ohlapnih« pojmovanj etike z državnimi institucijami.
Če dobro razumem Badioujevo razmišljanje, se nam problem etike danes
postavlja temeljno drugače, kot se je postavljal v tradiciji (filozofije). Kdaj
in čemu pa se je prelom zgodil? Po Badiouju – in ne samo po njem – se v
filozofski tradiciji, zlasti v obdobju od Descartesa do Kanta, razumevanje
etike povezuje s pojmom subjekta. Ko pa je v najbolj manifestni izreki pri
Foucaultu (2010) postalo jasno, da se je s »koncem Človeka« dokončno
zamajalo tudi razumevanje pojma subjekta, je etika iz obdobja »gospostva
subjekta« dobesedno izgubila podlago in se nadaljuje kot ideologija »člo
veka kot žrtve«. Ta nasledek ima svojo genealogijo.
Jelica Šumič-Riha je pri opredeljevanju etike subjekta ugotovila dve
modaliteti: moderno etiko zakona in klasično etiko. Razlika, ki jo tu povze
mam v strnjeni in zato neizbežno nekoliko poenostavljeni obliki, kaže na
dve poziciji subjekta v razmerju z etično zahtevo. V klasični etiki subjekt
»izvorno ne ve, kaj mu je storiti, zato išče modrost« (Šumič-Riha, 2002:
str. 14). V moderni etiki pa je »en sam zakon, ki je primeren za vse situaci
je in veljaven za vse« (ibid.). To razliko avtorica tematizira kot razliko med
vednostjo in nevednostjo. Mimogrede rečeno, ob tem bi moral vsakdo, ki
1 O Durkehimovi koncepciji moralne vzgoje sem nekoliko obširneje pisal v knjigi: Štrajn,
D. (2009). Vzgoja družbe. Ljubljana: Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut, str. 129–137.
16
lo dovolj temeljito raziskovanje, ki bi nanj dokončno odgovorilo. Etika je
filozofska disciplina, kar morala v nobeni konstrukciji realnosti kategorij
družbenega sveta ni. Še zlasti v rabah, ko gre za »etičnosti«, torej v reto
ričnih rabah, v katerih je etika atribut, se razlika med pojmoma megli. Ni
anse v pomenih, ki jih ustvarjajo rabe obeh pojmov, bi nemara lahko od
krili, če bi primerjali te rabe v različnih jezikih, v različnih kontekstih,
recimo v političnih, religioznih, kulturnih ipd. Zelo verjetno se ne bi mo
tili, če bi, recimo, predpostavili, da zveni pojem morale v katoliškem okol
ju drugače kot v protestantskem ali nemara v sunitskem drugače kot šiit
skem. Najbrž se kaže spomniti tudi na Durkheima (1992) in na pomen ter
pomembnost, ki ju pripisuje morali v teoretsko sociološki perspektivi gle
de na sekularizacijo družbe.1
Temeljna »definicija« etike, ki jo v svojem vplivnem spisu v soglas
ju z mnogimi drugimi avtorji zapiše tudi Alain Badiou, je bolj opozori
lo na izvir discipline kot pa nekaj, kar bi bilo še vedno izčrpno razumljiva
določitev vsebine pojma. »Etika pomeni v grščini iskanje dobrega ‚načina
bivanja‘ oziroma modrost delovanja. Tako pojmovana etika je del filozo
fije, namreč tisti del, ki uravnava praktično eksistenco glede na predstavo
o Dobrem« (Badiou, 1996: str. 7). Onstran te določitve pa so »rabe bese
de« etika zelo ohlapne in po Badiouju »danes z etiko poimenujejo nače
lo razmerja do ‚tega, kar se dogaja‘« (ibid.: str. 8). Pri tem avtor opozori na
prepletenost teh »ohlapnih« pojmovanj etike z državnimi institucijami.
Če dobro razumem Badioujevo razmišljanje, se nam problem etike danes
postavlja temeljno drugače, kot se je postavljal v tradiciji (filozofije). Kdaj
in čemu pa se je prelom zgodil? Po Badiouju – in ne samo po njem – se v
filozofski tradiciji, zlasti v obdobju od Descartesa do Kanta, razumevanje
etike povezuje s pojmom subjekta. Ko pa je v najbolj manifestni izreki pri
Foucaultu (2010) postalo jasno, da se je s »koncem Človeka« dokončno
zamajalo tudi razumevanje pojma subjekta, je etika iz obdobja »gospostva
subjekta« dobesedno izgubila podlago in se nadaljuje kot ideologija »člo
veka kot žrtve«. Ta nasledek ima svojo genealogijo.
Jelica Šumič-Riha je pri opredeljevanju etike subjekta ugotovila dve
modaliteti: moderno etiko zakona in klasično etiko. Razlika, ki jo tu povze
mam v strnjeni in zato neizbežno nekoliko poenostavljeni obliki, kaže na
dve poziciji subjekta v razmerju z etično zahtevo. V klasični etiki subjekt
»izvorno ne ve, kaj mu je storiti, zato išče modrost« (Šumič-Riha, 2002:
str. 14). V moderni etiki pa je »en sam zakon, ki je primeren za vse situaci
je in veljaven za vse« (ibid.). To razliko avtorica tematizira kot razliko med
vednostjo in nevednostjo. Mimogrede rečeno, ob tem bi moral vsakdo, ki
1 O Durkehimovi koncepciji moralne vzgoje sem nekoliko obširneje pisal v knjigi: Štrajn,
D. (2009). Vzgoja družbe. Ljubljana: Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut, str. 129–137.
16
