Page 140 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 140
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
iskovalca)«. Ugotavlja (ibid.), da je izobražen »samo nekdo, ki si je /…/
pridobil /…/ različnim kulturnim področjem ustrezajočo izoblikovanost
ali ‚strukturo‘ svojega duha, katera ga usposablja za /…/ doumevanje (doživ
ljanje)« in »za ustvarjanje oziroma odkrivanje kulturnih dobrin in vred
not«.
Ozvald se sklicuje na Schelerjevo delo Die Formen des Wissens und
die Bildung (Oblike znanja in vzgoja) (1925), ko pojmuje izobrazbo kot
»neke vrste življenjski stil človeka, to se pravi nekakšen razmeroma stal-
ni shema, po katerem se vrši v prvi vrsti vse duhovno dejstvovanje njego
vo (način, intenzivnost, motivi mišljenja, vrednotenja, hotenja)« (ibid.:
str. 167).
Pojmovanju človeka kot duhovnega in kulturnega bitja ter opredelit
vi izobrazbe kot culture animi ustrezata po Ozvaldu posebna vrsta znanja
in določena metoda. Ozvald je znanja, dobljena preko duhovnih znano
sti, imenoval modrostna znanja (za razliko od naravoslovnih znanj). Mod
rostno znanje se ukvarja z vprašanji, »ki jim ni mogoče dobiti odgovora
s pomočjo opazovanja, merjenja, matematičnega izvajanja«, prav tako ta
vprašanja »ne klijejo iz potrebe, temveč iz začudenja: kaj je to in ono (člo
vek, razvoj, življenje, nastajanje; smrt) po svojem bistvu, po svoji ideji, po
svojem smislu« (ibid.: str. 148). Po Ozvaldu je cilj modrostnega znanja
»humaniziranje, včlovečenje« (ibid.: str. 149).
Kot že rečeno, je Ozvaldovo razumevanje fenomenologije mor
da najbolj razvidno, ko govori o metodi modrostnega znanja (ibid.: 152):
»Metoda, ki vodi do modrostnega znanja, /…/ ni indukcija pa deduktivno
izvajanj e, marveč neposredno, apriorno bistvogledje.« Po Ozvaldu gre pri
tem za »sposobnost, da pojave življenja gledaš v pravi perspektivi« (ibid.).
Ker je Ozvald pri pojasnjevanju bistvogledja zelo skop, je težko razu
meti, kaj mu bistvogledje znotraj pedagoškega procesa dejansko pomeni.
Menimo, da moramo razumeti bistvogledje predvsem kot sposobnost uči
teljevega intuitivnega spoznavanja, ki je pogoj, da se tudi v učencu razvija
sposobnost takšnega spoznanja duhovnih vsebin.
Po Ozvaldu (ibid.: str. 151) je namreč »voditelj na področju izobra
ževalnega ali modrostnega znanja« modrijan. Ta ne podaja »strokovnega
ali poklicnega, induktivno pridobljenega znanja, marveč oznanja poedin
cu in socialnim enotam to, kar je sam ‚uzrl‘ o ‚tajnah‘ sveta in življenja ter
jih uči - živeti, to je gledati pa ocenjevati svet in življenje, jima iskati smis
la ter tamkaj dejstvovati« (ibid.).
Medveš omenja pojem bistvogledje (Wessenschau) v povezavi z Goga
lo, ko navaja, da Gogala »od vzgojitelja pričakuje sposobnost ‚doživetja bi
stva, totalnosti, človeka resničnosti‘, kot bi dejali filozofi življenja: sposob
nost ‚zrenja bistva‘ (Wesenschau)« (Medveš, 2000: str. 103). Tako lahko
138
iskovalca)«. Ugotavlja (ibid.), da je izobražen »samo nekdo, ki si je /…/
pridobil /…/ različnim kulturnim področjem ustrezajočo izoblikovanost
ali ‚strukturo‘ svojega duha, katera ga usposablja za /…/ doumevanje (doživ
ljanje)« in »za ustvarjanje oziroma odkrivanje kulturnih dobrin in vred
not«.
Ozvald se sklicuje na Schelerjevo delo Die Formen des Wissens und
die Bildung (Oblike znanja in vzgoja) (1925), ko pojmuje izobrazbo kot
»neke vrste življenjski stil človeka, to se pravi nekakšen razmeroma stal-
ni shema, po katerem se vrši v prvi vrsti vse duhovno dejstvovanje njego
vo (način, intenzivnost, motivi mišljenja, vrednotenja, hotenja)« (ibid.:
str. 167).
Pojmovanju človeka kot duhovnega in kulturnega bitja ter opredelit
vi izobrazbe kot culture animi ustrezata po Ozvaldu posebna vrsta znanja
in določena metoda. Ozvald je znanja, dobljena preko duhovnih znano
sti, imenoval modrostna znanja (za razliko od naravoslovnih znanj). Mod
rostno znanje se ukvarja z vprašanji, »ki jim ni mogoče dobiti odgovora
s pomočjo opazovanja, merjenja, matematičnega izvajanja«, prav tako ta
vprašanja »ne klijejo iz potrebe, temveč iz začudenja: kaj je to in ono (člo
vek, razvoj, življenje, nastajanje; smrt) po svojem bistvu, po svoji ideji, po
svojem smislu« (ibid.: str. 148). Po Ozvaldu je cilj modrostnega znanja
»humaniziranje, včlovečenje« (ibid.: str. 149).
Kot že rečeno, je Ozvaldovo razumevanje fenomenologije mor
da najbolj razvidno, ko govori o metodi modrostnega znanja (ibid.: 152):
»Metoda, ki vodi do modrostnega znanja, /…/ ni indukcija pa deduktivno
izvajanj e, marveč neposredno, apriorno bistvogledje.« Po Ozvaldu gre pri
tem za »sposobnost, da pojave življenja gledaš v pravi perspektivi« (ibid.).
Ker je Ozvald pri pojasnjevanju bistvogledja zelo skop, je težko razu
meti, kaj mu bistvogledje znotraj pedagoškega procesa dejansko pomeni.
Menimo, da moramo razumeti bistvogledje predvsem kot sposobnost uči
teljevega intuitivnega spoznavanja, ki je pogoj, da se tudi v učencu razvija
sposobnost takšnega spoznanja duhovnih vsebin.
Po Ozvaldu (ibid.: str. 151) je namreč »voditelj na področju izobra
ževalnega ali modrostnega znanja« modrijan. Ta ne podaja »strokovnega
ali poklicnega, induktivno pridobljenega znanja, marveč oznanja poedin
cu in socialnim enotam to, kar je sam ‚uzrl‘ o ‚tajnah‘ sveta in življenja ter
jih uči - živeti, to je gledati pa ocenjevati svet in življenje, jima iskati smis
la ter tamkaj dejstvovati« (ibid.).
Medveš omenja pojem bistvogledje (Wessenschau) v povezavi z Goga
lo, ko navaja, da Gogala »od vzgojitelja pričakuje sposobnost ‚doživetja bi
stva, totalnosti, človeka resničnosti‘, kot bi dejali filozofi življenja: sposob
nost ‚zrenja bistva‘ (Wesenschau)« (Medveš, 2000: str. 103). Tako lahko
138
