Page 137 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 137
šmidhofer ■ vpliv filozofske antropolofije na slovensko pedagoško misel
/…/, označujemo kot ‚osebo‘« (ibid.: str. 32–33). V tem pogledu takole opre
deli človeka (ibid.: str. 35): »Človek je neki X, ki se lahko v neomejeni meri
ravna ‚odprto v svet‘. Nastajanje človeka je povzdignjenje v odprtost svetu
s pomočjo duha.« Scheler ugotavlja (ibid.: str. 42), da se lahko »edino člo
vek – kolikor je oseba – kot živo bitje – povzpne nad samega sebe … Kot
duhovno bitje je človek tisti, ki presega samega sebe kot živo bitje in svet.«
»Specifični duhovni akt«, s pomočjo katerega Scheler podrobneje
razloži to, kar imenuje duh, je »akt ideiranja«9 (ibid.: str. 44). To temeljno
značilnost človekovega duha označi tudi kot »sposobnost ‚ločevanja bist
va od bivanja‘« oz. kot »tehniko zajetja bistva« (ibid.: str. 45–46). Sche
ler se na tem mestu naveže na Husserla, ko ugotavlja, da »nič drugega ni
mislil Husserl, ko spoznanje idej poveže s ‚fenomenološko redukcijo‘, tj. s
‚prečrtanjem‘ oz. ‚postavitvijo v oklepaj‘ naključnih bivanjskih koeficien
tov svetovnih reči, da bi tako prišel do njihove ‚essentia‘« (ibid.: str. 47).
Vidimo, da je za Schelerjevo pojmovanje človeka bistvena njegova
duhovna usmerjenost. Kot že rečeno, je podobno antropološko izhodišče
značilno tudi za slovensko duhoslovno oz. kulturno pedagogiko v 30. le
tih 20. stoletja. Njen razvoj v tej smeri je po naši oceni zaznamoval pred
vsem Veber.
Veber se je po letu 1927 začel oddaljevati od predmetne teorije svoje
ga učitelja Meinonga (Veber, 2000: str. 8). Leta 1930 predstavi »‘novi‘ te
melj mojega sedanjega gledanja na svet in življenje« (ibid.: str. 10) v delu
Filozofija, načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu (1930). To
Vebrovo delo je miselno precej sorodno s Schelerjevim delom Položaj člo-
veka v kozmosu (1928), kar nakazujeta že podobna naslova. Da je bil Veber
seznanjen s Schelerjevo mislijo, pričajo predvsem seznami njegovih preda
vanj in seminarjev. Iz njih je razvidno, da je v študijskem letu 1931/1932 vo
dil seminar Kritični pretres Schelerjeve etike (Cindrič, 2015: str. 122–123), v
študijskem letu 1934/35 in 1935/36 je bil naslov seminarja Psihologija Mak
sa Schelerja (ibid.: str. 158–159), v študijskem letu 1935/36 pa je predaval fi-
lozofsko antropologijo (ibid.: str. 199).
Podobno kot za Schelerja (1998: str. 32–33) je tudi za Vebra (2000: str.
90) »točka, ki človeka od vse prirode nepremakljivo razlikuje«, »duhov
na ali osebna stran njegovega svojstva«, zaradi česar je človek »edino oseb-
‚mišljenja idej‘ zaobjema tudi določeno vrsto ‚zrenja‘ , zrenja prafenomenov ali bistvenih
vsebin, nadalje določen razred volitivnih in emocionalnih aktov, kot so dobrota, ljubezen,
kesanje, duhovno čudenje, blaženost, obup in svobodna odločitev«
9 »Ideirati« po Schelerju (1998: str. 45) pomeni »neodvisno od vsebine in števila opazovanj,
ki jih opravimo, in od induktivnih sklepanj, ki jih izpelje inteligenca, na vsakem posameznem
primeru dotične regije bistva skupaj zajeti esencialno takšnost sveta in njegove oblike
nastajanja«.
135
/…/, označujemo kot ‚osebo‘« (ibid.: str. 32–33). V tem pogledu takole opre
deli človeka (ibid.: str. 35): »Človek je neki X, ki se lahko v neomejeni meri
ravna ‚odprto v svet‘. Nastajanje človeka je povzdignjenje v odprtost svetu
s pomočjo duha.« Scheler ugotavlja (ibid.: str. 42), da se lahko »edino člo
vek – kolikor je oseba – kot živo bitje – povzpne nad samega sebe … Kot
duhovno bitje je človek tisti, ki presega samega sebe kot živo bitje in svet.«
»Specifični duhovni akt«, s pomočjo katerega Scheler podrobneje
razloži to, kar imenuje duh, je »akt ideiranja«9 (ibid.: str. 44). To temeljno
značilnost človekovega duha označi tudi kot »sposobnost ‚ločevanja bist
va od bivanja‘« oz. kot »tehniko zajetja bistva« (ibid.: str. 45–46). Sche
ler se na tem mestu naveže na Husserla, ko ugotavlja, da »nič drugega ni
mislil Husserl, ko spoznanje idej poveže s ‚fenomenološko redukcijo‘, tj. s
‚prečrtanjem‘ oz. ‚postavitvijo v oklepaj‘ naključnih bivanjskih koeficien
tov svetovnih reči, da bi tako prišel do njihove ‚essentia‘« (ibid.: str. 47).
Vidimo, da je za Schelerjevo pojmovanje človeka bistvena njegova
duhovna usmerjenost. Kot že rečeno, je podobno antropološko izhodišče
značilno tudi za slovensko duhoslovno oz. kulturno pedagogiko v 30. le
tih 20. stoletja. Njen razvoj v tej smeri je po naši oceni zaznamoval pred
vsem Veber.
Veber se je po letu 1927 začel oddaljevati od predmetne teorije svoje
ga učitelja Meinonga (Veber, 2000: str. 8). Leta 1930 predstavi »‘novi‘ te
melj mojega sedanjega gledanja na svet in življenje« (ibid.: str. 10) v delu
Filozofija, načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu (1930). To
Vebrovo delo je miselno precej sorodno s Schelerjevim delom Položaj člo-
veka v kozmosu (1928), kar nakazujeta že podobna naslova. Da je bil Veber
seznanjen s Schelerjevo mislijo, pričajo predvsem seznami njegovih preda
vanj in seminarjev. Iz njih je razvidno, da je v študijskem letu 1931/1932 vo
dil seminar Kritični pretres Schelerjeve etike (Cindrič, 2015: str. 122–123), v
študijskem letu 1934/35 in 1935/36 je bil naslov seminarja Psihologija Mak
sa Schelerja (ibid.: str. 158–159), v študijskem letu 1935/36 pa je predaval fi-
lozofsko antropologijo (ibid.: str. 199).
Podobno kot za Schelerja (1998: str. 32–33) je tudi za Vebra (2000: str.
90) »točka, ki človeka od vse prirode nepremakljivo razlikuje«, »duhov
na ali osebna stran njegovega svojstva«, zaradi česar je človek »edino oseb-
‚mišljenja idej‘ zaobjema tudi določeno vrsto ‚zrenja‘ , zrenja prafenomenov ali bistvenih
vsebin, nadalje določen razred volitivnih in emocionalnih aktov, kot so dobrota, ljubezen,
kesanje, duhovno čudenje, blaženost, obup in svobodna odločitev«
9 »Ideirati« po Schelerju (1998: str. 45) pomeni »neodvisno od vsebine in števila opazovanj,
ki jih opravimo, in od induktivnih sklepanj, ki jih izpelje inteligenca, na vsakem posameznem
primeru dotične regije bistva skupaj zajeti esencialno takšnost sveta in njegove oblike
nastajanja«.
135
