Page 143 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 143
šmidhofer ■ vpliv filozofske antropolofije na slovensko pedagoško misel
mer se je skliceval na Schelerja. Svojo navezavo na fenomenologijo, ki je za
znamovala razvoj Schelerjeve filozofske antropologije, pa predstavi Čibej
v prispevku O temeljih moderne pedagogike (1927/1928), ko analizira psiho-
loške, fenomenološko-filozofične in kulturno-sociološke temelje pedagogike.
Po Čibeju (1927/1928: str. 29) gre pri »fenomenološko-filozofičnih
temeljih pedagogike za zvezo, ki obstaja med vzgojeslovjem in ‚pedagoško
teorijo‘«: »Mislimo tu na teoretična razglabljanja o bistvu pouka, vzgo
je in izobrazbe, rekli bi lahko tudi, da mislimo ‚teorijo izobrazbe‘« (ibid.).
Ugotavlja, da »pedagogu, ki zavestno in hote vzgaja in izobrazuje
/…/, kojega vzgojni čini kulturno duhovno nekaj pomenijo«, »ne zado
stujejo psihološki izsledki, tudi se ne more zadovoljiti s samovoljnimi kon
strukcijami ali običajnimi frazami«: »Prodreti bo hotel do bistva in dna,
izluščiti bo hotel jedro pedagoškega akta« (ibid.). Za dosego tega cilja se
bo pedagog po Čibeju posluževal »filozofičnih in še posebej fenomenolo-
ških metod« (ibid.: str. 30):
Vzel bo pojav vzgoje in izobrazbe, kakor se nam prikaže v istinem življen
ju, deskriptivno bo opisal in ugotovil njegove lastnosti, brez predsodkov
se bo skušal dokopati do označbe bistvenih znakov in lastnosti teh pojavov
(ibid.).
V tem izseku je po naši oceni najbolj razvidno, kako Čibej razume in
uporablja izsledke fenomenologije. Vendar moramo opozoriti, da Čibej ne
govori eksplicitno o pojavih v naši zavesti in doživljanju le-teh, kakor Hus
serl, ampak o pojavih v »istinem življenju« (ibid.). Na podlagi tega lahko
sklepamo, da Čibej ne loči med naravno naravnanostjo in fenomenološko
naravnanostjo, kar je bistveno za Husserlovo fenomenologijo (prim. Hus
serl, 1997: str. 15) in kar spregledajo številni Husserlovi interpreti.
Čibej analizo »fenomenološko-filozofičnih« temeljev pedagogike za
ključi z naslednjimi besedami (ibid.: str. 64–65):
Naš namen je bil, zbuditi čut za fenomenološko gledanje vzgojnih vpra-
šanj. /…/ Fenomenološko prikazovanje in filozofično razmišljanje more
v velikem obsegu koristiti teoriji in praksi; pedagogu je dobro sredstvo,
da si z njim zagotovi uspeh in dobi trdno znanstveno oporo v težavah
praktičnega vzgojnega prizadevanja.
Na pomen filozofske antropologije za pedagogiko opozori v prispev
ku Metode in viri mladinske psihologije (Čibej, 1928: str. 109): »Končno bo
važno, da se naslonimo tudi na najnovejše rezultate filozofske antropolo
gije, da porabimo vidike, ki jih prinaša Maks Scheler«.
Vidimo, da se je Čibej v svojem pedagoškem snovanju opiral tako na
filozofsko antropologijo kot fenomenologijo. Vendar, kot smo omenili, se
141
mer se je skliceval na Schelerja. Svojo navezavo na fenomenologijo, ki je za
znamovala razvoj Schelerjeve filozofske antropologije, pa predstavi Čibej
v prispevku O temeljih moderne pedagogike (1927/1928), ko analizira psiho-
loške, fenomenološko-filozofične in kulturno-sociološke temelje pedagogike.
Po Čibeju (1927/1928: str. 29) gre pri »fenomenološko-filozofičnih
temeljih pedagogike za zvezo, ki obstaja med vzgojeslovjem in ‚pedagoško
teorijo‘«: »Mislimo tu na teoretična razglabljanja o bistvu pouka, vzgo
je in izobrazbe, rekli bi lahko tudi, da mislimo ‚teorijo izobrazbe‘« (ibid.).
Ugotavlja, da »pedagogu, ki zavestno in hote vzgaja in izobrazuje
/…/, kojega vzgojni čini kulturno duhovno nekaj pomenijo«, »ne zado
stujejo psihološki izsledki, tudi se ne more zadovoljiti s samovoljnimi kon
strukcijami ali običajnimi frazami«: »Prodreti bo hotel do bistva in dna,
izluščiti bo hotel jedro pedagoškega akta« (ibid.). Za dosego tega cilja se
bo pedagog po Čibeju posluževal »filozofičnih in še posebej fenomenolo-
ških metod« (ibid.: str. 30):
Vzel bo pojav vzgoje in izobrazbe, kakor se nam prikaže v istinem življen
ju, deskriptivno bo opisal in ugotovil njegove lastnosti, brez predsodkov
se bo skušal dokopati do označbe bistvenih znakov in lastnosti teh pojavov
(ibid.).
V tem izseku je po naši oceni najbolj razvidno, kako Čibej razume in
uporablja izsledke fenomenologije. Vendar moramo opozoriti, da Čibej ne
govori eksplicitno o pojavih v naši zavesti in doživljanju le-teh, kakor Hus
serl, ampak o pojavih v »istinem življenju« (ibid.). Na podlagi tega lahko
sklepamo, da Čibej ne loči med naravno naravnanostjo in fenomenološko
naravnanostjo, kar je bistveno za Husserlovo fenomenologijo (prim. Hus
serl, 1997: str. 15) in kar spregledajo številni Husserlovi interpreti.
Čibej analizo »fenomenološko-filozofičnih« temeljev pedagogike za
ključi z naslednjimi besedami (ibid.: str. 64–65):
Naš namen je bil, zbuditi čut za fenomenološko gledanje vzgojnih vpra-
šanj. /…/ Fenomenološko prikazovanje in filozofično razmišljanje more
v velikem obsegu koristiti teoriji in praksi; pedagogu je dobro sredstvo,
da si z njim zagotovi uspeh in dobi trdno znanstveno oporo v težavah
praktičnega vzgojnega prizadevanja.
Na pomen filozofske antropologije za pedagogiko opozori v prispev
ku Metode in viri mladinske psihologije (Čibej, 1928: str. 109): »Končno bo
važno, da se naslonimo tudi na najnovejše rezultate filozofske antropolo
gije, da porabimo vidike, ki jih prinaša Maks Scheler«.
Vidimo, da se je Čibej v svojem pedagoškem snovanju opiral tako na
filozofsko antropologijo kot fenomenologijo. Vendar, kot smo omenili, se
141
