Page 142 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 142
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
Čibejevo navezavo na Schelerja lahko prepoznamo predvsem glede
njegovega pojmovanja človeka. Tako se sklicuje na Schelerjevo delo Die
Formen des Wissens und die Bildung (1925), ko zapiše (Čibej, 1927: str. 36):
Človek se od živali ne loči po svojem intelektu, intelekt ima žival tudi, če-
tudi v manjši meri. /…/ Človek je predvsem ‚duhovno‘ bitje, more uresni-
čiti akte, ki ga napravijo deležnega duhovnega sveta. /…/ V njem je smer,
ki ga usmerja kvišku v svet svobodnega duha.
Iz takšnega antropološkega izhodišča izhaja Čibejeva opredelitev iz
obrazbe. Tudi v tem kontekstu se sklicuje na Schelerja, ko navaja (ibid.),
da je po Schelerju »izobrazba proces, po katerem postane človek šele člo
vek«.
Po Čibeju (1923: str. 47) je »jedro vzgojnemu delu usmerjanje pro
ti objektivnemu svetu vrednot«. Izobrazbo označi kot »razvijanje člove
kove dovzetnosti za vrednote in tvoritev podlage za ustvarjanje in hotenje
na poprišču vrednot«, »izobrazljivost« pa kot »sposobnost duše, se pre
obraziti ob duhovno-kulturnih tvorbah ter vpostaviti v sebi čimdalje bolj
svojo samostalno in samobitno strukturo osebnosti« (ibid.: str 48).
Tudi v prispevku Problem slovenske izobrazbe (1927) pojmuje izobra
ženost na podoben način (Čibej, 1927.: str. 33):
Izobražen je, kdor se je ob stiku s kulturo izoblikoval v enotno in razvo-
ja sposobno osebnost, ki je sposobna vršiti objektivno vredne funkcije v
kulturi in je sprejemljiva za objektivne kulturne vrednote (more te vred
note ‚doživljati‘).
S takšnim pojmovanjem vzgoje in izobrazbe so povezane tudi neka
tere značilnosti vzgojitelja, ki ima v duhoslovni pedagoški paradigmi po
membno mesto.12 Vzgojitelj mora imeti po Čibeju »najprej ljubezen do da
nih kulturnih vrednot do celotnega ‚življenja‘, a na drugi strani mora biti v
ljubezni obrnjen do mladostne osebnosti« (Čibej, 1923: str. 47–48):
»Vzgojitelj je vedno usmerjen proti mladostnemu, razvijajočemu se
človeku, v njem odkriva vire za razvoj njegovega življenja /…/ ter skuša
vse sposobnosti in dovzetnosti s posredovanjem duhovnih in kulturnih
vrednot tudi razviti (ibid.).
Kot vidimo, je postavil Čibej v središče svojega pedagoškega koncep
ta človeka, ki »je predvsem ‚duhovno‘ bitje« (Čibej, 1927: str. 36), pri če
12 Glede tega Medveš (2015: str. 20) zapiše: »Duhovna in etična sporočilnost kulturne
ustvarjalnosti se lahko ‚pretaka‘ na učenca samo s kulturnostjo učitelja, ki edini lahko
vzbuja pri mladih ljudeh doživetje kulture, in s tem sproža oblikovanje njihove lastne kul-
turnosti«.
140
Čibejevo navezavo na Schelerja lahko prepoznamo predvsem glede
njegovega pojmovanja človeka. Tako se sklicuje na Schelerjevo delo Die
Formen des Wissens und die Bildung (1925), ko zapiše (Čibej, 1927: str. 36):
Človek se od živali ne loči po svojem intelektu, intelekt ima žival tudi, če-
tudi v manjši meri. /…/ Človek je predvsem ‚duhovno‘ bitje, more uresni-
čiti akte, ki ga napravijo deležnega duhovnega sveta. /…/ V njem je smer,
ki ga usmerja kvišku v svet svobodnega duha.
Iz takšnega antropološkega izhodišča izhaja Čibejeva opredelitev iz
obrazbe. Tudi v tem kontekstu se sklicuje na Schelerja, ko navaja (ibid.),
da je po Schelerju »izobrazba proces, po katerem postane človek šele člo
vek«.
Po Čibeju (1923: str. 47) je »jedro vzgojnemu delu usmerjanje pro
ti objektivnemu svetu vrednot«. Izobrazbo označi kot »razvijanje člove
kove dovzetnosti za vrednote in tvoritev podlage za ustvarjanje in hotenje
na poprišču vrednot«, »izobrazljivost« pa kot »sposobnost duše, se pre
obraziti ob duhovno-kulturnih tvorbah ter vpostaviti v sebi čimdalje bolj
svojo samostalno in samobitno strukturo osebnosti« (ibid.: str 48).
Tudi v prispevku Problem slovenske izobrazbe (1927) pojmuje izobra
ženost na podoben način (Čibej, 1927.: str. 33):
Izobražen je, kdor se je ob stiku s kulturo izoblikoval v enotno in razvo-
ja sposobno osebnost, ki je sposobna vršiti objektivno vredne funkcije v
kulturi in je sprejemljiva za objektivne kulturne vrednote (more te vred
note ‚doživljati‘).
S takšnim pojmovanjem vzgoje in izobrazbe so povezane tudi neka
tere značilnosti vzgojitelja, ki ima v duhoslovni pedagoški paradigmi po
membno mesto.12 Vzgojitelj mora imeti po Čibeju »najprej ljubezen do da
nih kulturnih vrednot do celotnega ‚življenja‘, a na drugi strani mora biti v
ljubezni obrnjen do mladostne osebnosti« (Čibej, 1923: str. 47–48):
»Vzgojitelj je vedno usmerjen proti mladostnemu, razvijajočemu se
človeku, v njem odkriva vire za razvoj njegovega življenja /…/ ter skuša
vse sposobnosti in dovzetnosti s posredovanjem duhovnih in kulturnih
vrednot tudi razviti (ibid.).
Kot vidimo, je postavil Čibej v središče svojega pedagoškega koncep
ta človeka, ki »je predvsem ‚duhovno‘ bitje« (Čibej, 1927: str. 36), pri če
12 Glede tega Medveš (2015: str. 20) zapiše: »Duhovna in etična sporočilnost kulturne
ustvarjalnosti se lahko ‚pretaka‘ na učenca samo s kulturnostjo učitelja, ki edini lahko
vzbuja pri mladih ljudeh doživetje kulture, in s tem sproža oblikovanje njihove lastne kul-
turnosti«.
140
