Page 136 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 136
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
akta »sledili njegovi učenci in učenci teh učencev, kakor Meinong, Hus
serl, Scheler idr.« (Veber, cit. po Cindrič, 2015: str. 162).
Pojem intencionalnost je značilen tudi za Vebra. Nadomešča ga s slo
vensko besedo naperjenost. Po Vebru (2000: str. 51) ima vsako doživetje7
»posebno stran, vsled katere imenujemo to doživetje – naperjeno«. To
pomeni, »da je vsaka predstava vedno obenem predstava ‚nečesa‘« in da je
»vsaka naša misel vedno in brezpogojno obenem misel ‚na nekaj‘« (ibid.).
Videli bomo, da zasledimo termin intencionalnost tudi pri Ozvaldu in
Gogali.
Drugi vidik Husserlove fenomenologije, relevanten za kontekst raz
prave, je bistvogledje. Husserl opredeli »bistvogledje« oz. »Wesenscshau«
kot »možnost, ki je ne smemo razumeti kot nekaj empiričnega« (Hus
serl, 1997: str. 31). Bistvogledje označi kot »zrenje« oz. »intuicijo« (ibid.:
str. 32).
Po Janžekoviču (1981: str. 27) je bistvogledje izraz, ki ga je v slovensko
filozofijo uvedel Veber: »Z njim je poslovenjena Husserlova Wesenscshau«.
Kot bomo pokazali, lahko Husserlov koncept bistvogledja (oz. razumevan
je le-tega) prepoznamo tudi pri slovenskih pedagogih. Prav tako ga zasle
dimo v povezavi s Schelerjevim pojmovanjem človeka.
Schelerjeva filozofska antropologija
Kakor Husserl tudi Scheler nima enotnega sistema, ker je v svojem filo
zofskem razvoju prehodil več faz. Vendar, ko je leta 1901 v Halleju spoz
nal Husserla, je ta v osnovi določil njegovo filozofsko naravnanost: »De
lita soroden pogled na možnost duhovnega zrenja bistev« (Komel, 1998:
str. 86).
V nadaljevanju se bomo osredotočili na že omenjeno delo Položaj
človeka v kozmosu (1928), ki ga Scheler označi kot »kratek, zelo strnjen
povzetek mojih nazorov o nekaterih glavnih problemih Filozofske antro-
pologije« (Scheler, 1998: str. 3). Izpostavili bomo Schelerjevo pojmovanje
človeka. V drugem delu razprave bomo skušali pokazati, da zasledimo so
rodno antropološko izhodišče tudi znotraj slovenske duhoslovne pedago
ške paradigme.
Po Schelerju je »bistvo človeka in to, kar je mogoče imenovati njegov
‚posebni položaj‘ /…/, ‚duh8‘«: »Dejavni center, v katerem se pojavlja duh
7 Veber v Uvodu v filozofijo (1921) govori izključno o doživljajih, v Filozofiji (1930) pa pojem
doživljaj zamenja pojem doživetje. Tako v Uvodu v filozofijo označi »predstave, misli, čustva
in stremljenja« kot doživljaje (Veber, 1921: str. 46), v Filozofiji pa pojmuje »predstave, misli,
čustva ter stremljenja« kot doživetja (Veber, 1930: str. 83). Veber torej teh dveh pojmov ne
razlikuje, kar pa ne velja za njegovega učenca Gogalo. Kot bomo videli, imata v Gogalo-
vem pedagoškem konceptu pojem doživljaj in doživetje vsak svojo funkcijo (prim. Gogala,
1939: str. 59).
8 Za Schelerja (1998: str. 33) beseda duh »sicer zaobjema pojem ‚uma‘, vendar pa poleg
134
akta »sledili njegovi učenci in učenci teh učencev, kakor Meinong, Hus
serl, Scheler idr.« (Veber, cit. po Cindrič, 2015: str. 162).
Pojem intencionalnost je značilen tudi za Vebra. Nadomešča ga s slo
vensko besedo naperjenost. Po Vebru (2000: str. 51) ima vsako doživetje7
»posebno stran, vsled katere imenujemo to doživetje – naperjeno«. To
pomeni, »da je vsaka predstava vedno obenem predstava ‚nečesa‘« in da je
»vsaka naša misel vedno in brezpogojno obenem misel ‚na nekaj‘« (ibid.).
Videli bomo, da zasledimo termin intencionalnost tudi pri Ozvaldu in
Gogali.
Drugi vidik Husserlove fenomenologije, relevanten za kontekst raz
prave, je bistvogledje. Husserl opredeli »bistvogledje« oz. »Wesenscshau«
kot »možnost, ki je ne smemo razumeti kot nekaj empiričnega« (Hus
serl, 1997: str. 31). Bistvogledje označi kot »zrenje« oz. »intuicijo« (ibid.:
str. 32).
Po Janžekoviču (1981: str. 27) je bistvogledje izraz, ki ga je v slovensko
filozofijo uvedel Veber: »Z njim je poslovenjena Husserlova Wesenscshau«.
Kot bomo pokazali, lahko Husserlov koncept bistvogledja (oz. razumevan
je le-tega) prepoznamo tudi pri slovenskih pedagogih. Prav tako ga zasle
dimo v povezavi s Schelerjevim pojmovanjem človeka.
Schelerjeva filozofska antropologija
Kakor Husserl tudi Scheler nima enotnega sistema, ker je v svojem filo
zofskem razvoju prehodil več faz. Vendar, ko je leta 1901 v Halleju spoz
nal Husserla, je ta v osnovi določil njegovo filozofsko naravnanost: »De
lita soroden pogled na možnost duhovnega zrenja bistev« (Komel, 1998:
str. 86).
V nadaljevanju se bomo osredotočili na že omenjeno delo Položaj
človeka v kozmosu (1928), ki ga Scheler označi kot »kratek, zelo strnjen
povzetek mojih nazorov o nekaterih glavnih problemih Filozofske antro-
pologije« (Scheler, 1998: str. 3). Izpostavili bomo Schelerjevo pojmovanje
človeka. V drugem delu razprave bomo skušali pokazati, da zasledimo so
rodno antropološko izhodišče tudi znotraj slovenske duhoslovne pedago
ške paradigme.
Po Schelerju je »bistvo človeka in to, kar je mogoče imenovati njegov
‚posebni položaj‘ /…/, ‚duh8‘«: »Dejavni center, v katerem se pojavlja duh
7 Veber v Uvodu v filozofijo (1921) govori izključno o doživljajih, v Filozofiji (1930) pa pojem
doživljaj zamenja pojem doživetje. Tako v Uvodu v filozofijo označi »predstave, misli, čustva
in stremljenja« kot doživljaje (Veber, 1921: str. 46), v Filozofiji pa pojmuje »predstave, misli,
čustva ter stremljenja« kot doživetja (Veber, 1930: str. 83). Veber torej teh dveh pojmov ne
razlikuje, kar pa ne velja za njegovega učenca Gogalo. Kot bomo videli, imata v Gogalo-
vem pedagoškem konceptu pojem doživljaj in doživetje vsak svojo funkcijo (prim. Gogala,
1939: str. 59).
8 Za Schelerja (1998: str. 33) beseda duh »sicer zaobjema pojem ‚uma‘, vendar pa poleg
134
