Page 145 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 145
šmidhofer ■ vpliv filozofske antropolofije na slovensko pedagoško misel
neintencionalno in brez sodelovanja svoje osebe, temveč se udejstvuje ra-
zložno in intencionalno; zato pa tudi ve, zakaj je prav, če se udejstvuje na
tak način in ne drugače« (Gogala, 1933: str. 33).
Kot vidimo, je za Gogalovo pojmovanje človeka bistvena njegova
duhovna usmerjenost in intencionalno ravnanje. V tem, da je »človeko
vo bistvo« njegova duhovna usmerjenost, lahko implicitno zaznamo ide
je Schelerjeve filozofske antropologije (prim. Scheler, 1998: str. 32–35), v
uporabi pojma intencionalnost pa lahko prepoznamo navezavo na Husser
lovo fenomenologijo (prim. Husserl, 1997: str. 247).
Iz takšnega pojmovanja človeka izhaja Gogalova opredelitev peda
gogike: »Najsplošnejše bi mogli določiti pedagogiko kot vedo o duševnem
in duhovnem oblikovanju človeka« (Gogala, 1931/1932: str. 129). Po Go
gali (2005: str. 235) gre pedagoški teoriji »za notranje duhovno in dušev
no preusmeritev človeka«, »za problematiko človekovega kultiviranja«,
»za vprašanje človekove izobraženosti, tj. njegovega duhovnega bogate
nja, in za človekovo vzgojenost, tj. za sposobnost doživljanja duhovnih
ved« (ibid.: str. 236).
Za Gogalo je »pojem doživetja najvažnejši za določitev vzgoje«
(Gogala, 1939: str. 59). Ker pa zanj »nekaj doživeti« ni isto kot »imeti do
življaj«, nazorno loči ta dva pojma (ibid.: str 59–60):
Psihologija govori o doživljajih, ki jih imenujemo predstave, misli, čustva,
stremljenja. /…/. Iz imena ‚doživetje‘ pa čutimo, da gre za globlje duševne
akte kot npr. strmenje, globoko začudenje, osebno spoznanje, trpljenje,
razočaranje /…/, umetnostna doživetja lepote, glasbe, religiozna doživet
ja.14
Ugotavlja (ibid.: str. 60–61), da je izobrazba »vezana na vsebine raz
ličnih doživljajev«, medtem ko je vzgoja »sposobnost doživetja najrazlič
nejših kulturnih predmetov in vrednot«. »Čim več vsebinsko polnih do
življajev smo imeli, tem bolj izobraženi smo postali« in »čim več doživetij
smo imeli, tem globlje so nas vzgojila« (ibid.: str. 61). Po Gogali (ibid.)
vzgajajo »samo doživetja«: »Kdor še ni doživel ničesar do zadnjih globin
svoje duše, ni v resnici vzgojen« (ibid.). »Doživetje prepriča in prevzame
gojenčevo dušo, ki tako začuti vrednost posredovane kulturne vrednote,
da jo upošteva odslej tudi pri svojih življenjskih odločitvah in da po nji
uravna svoje življenje« (ibid.: str. 65).
14 Gogala nakaže razliko med doživljajem in doživetjem že v delu O pedagoških vrednotah mla-
dinskega gibanja (1931), ko zapiše: »Poleg spoznavnega doživljaja moramo praktično in teo
retično razlikovati še spoznavno doživetje (Gogala, 1931: str. 106). Doživetje opredeli kot
»posebni in elementarni spoznavni akt, ki nosi znake ozke združitve subjekta in objekta«
(ibid.: str. 110).
143
neintencionalno in brez sodelovanja svoje osebe, temveč se udejstvuje ra-
zložno in intencionalno; zato pa tudi ve, zakaj je prav, če se udejstvuje na
tak način in ne drugače« (Gogala, 1933: str. 33).
Kot vidimo, je za Gogalovo pojmovanje človeka bistvena njegova
duhovna usmerjenost in intencionalno ravnanje. V tem, da je »človeko
vo bistvo« njegova duhovna usmerjenost, lahko implicitno zaznamo ide
je Schelerjeve filozofske antropologije (prim. Scheler, 1998: str. 32–35), v
uporabi pojma intencionalnost pa lahko prepoznamo navezavo na Husser
lovo fenomenologijo (prim. Husserl, 1997: str. 247).
Iz takšnega pojmovanja človeka izhaja Gogalova opredelitev peda
gogike: »Najsplošnejše bi mogli določiti pedagogiko kot vedo o duševnem
in duhovnem oblikovanju človeka« (Gogala, 1931/1932: str. 129). Po Go
gali (2005: str. 235) gre pedagoški teoriji »za notranje duhovno in dušev
no preusmeritev človeka«, »za problematiko človekovega kultiviranja«,
»za vprašanje človekove izobraženosti, tj. njegovega duhovnega bogate
nja, in za človekovo vzgojenost, tj. za sposobnost doživljanja duhovnih
ved« (ibid.: str. 236).
Za Gogalo je »pojem doživetja najvažnejši za določitev vzgoje«
(Gogala, 1939: str. 59). Ker pa zanj »nekaj doživeti« ni isto kot »imeti do
življaj«, nazorno loči ta dva pojma (ibid.: str 59–60):
Psihologija govori o doživljajih, ki jih imenujemo predstave, misli, čustva,
stremljenja. /…/. Iz imena ‚doživetje‘ pa čutimo, da gre za globlje duševne
akte kot npr. strmenje, globoko začudenje, osebno spoznanje, trpljenje,
razočaranje /…/, umetnostna doživetja lepote, glasbe, religiozna doživet
ja.14
Ugotavlja (ibid.: str. 60–61), da je izobrazba »vezana na vsebine raz
ličnih doživljajev«, medtem ko je vzgoja »sposobnost doživetja najrazlič
nejših kulturnih predmetov in vrednot«. »Čim več vsebinsko polnih do
življajev smo imeli, tem bolj izobraženi smo postali« in »čim več doživetij
smo imeli, tem globlje so nas vzgojila« (ibid.: str. 61). Po Gogali (ibid.)
vzgajajo »samo doživetja«: »Kdor še ni doživel ničesar do zadnjih globin
svoje duše, ni v resnici vzgojen« (ibid.). »Doživetje prepriča in prevzame
gojenčevo dušo, ki tako začuti vrednost posredovane kulturne vrednote,
da jo upošteva odslej tudi pri svojih življenjskih odločitvah in da po nji
uravna svoje življenje« (ibid.: str. 65).
14 Gogala nakaže razliko med doživljajem in doživetjem že v delu O pedagoških vrednotah mla-
dinskega gibanja (1931), ko zapiše: »Poleg spoznavnega doživljaja moramo praktično in teo
retično razlikovati še spoznavno doživetje (Gogala, 1931: str. 106). Doživetje opredeli kot
»posebni in elementarni spoznavni akt, ki nosi znake ozke združitve subjekta in objekta«
(ibid.: str. 110).
143
