Page 139 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 139
šmidhofer ■ vpliv filozofske antropolofije na slovensko pedagoško misel
V delu Srednješolska vzgoja omenja tudi Schelerja, ko povzema nje
gova predavanja o vrednotah (ibid.: str. 22–23), ki jih je imel Scheler »na
münchenskem vseučilišču v zimskem tečaju 1909–1910« (ibid.). Precej
pogosteje se sklicuje na Schelerja šest let kasneje, v delu Smernice novega
življenja (1918).10
Sicer se bomo osredotočili na Ozvaldovo Kulturno pedagogiko, ka-
žipot za umevanje včlovečenja (1927), ki časovno najbolj sodi v kontekst
razprave. Izpostavili bomo njegovo pojmovanje človeka, razumevanje iz
obrazbe kot culture animi, koncept modrostnega znanja in apriorno bistvo-
gledje kot metodo, ki vodi do modrostnega znanja. V teh elementih je po
naši oceni najbolj razvidno, kako je Ozvald razumel in uporabljal ideje fe
nomenologije in filozofske antropologije.
Ozvaldovo pojmovanje človeka v bistvenih elementih sovpada s
Schelerjevim. Tako se sklicuje na Schelerjevo delo Zur Idee des Menschen
(O ideji človeka), ko opozarja, da je človek bitje, »ki se od živali razliku
je kakor dan in noč, to se pravi, da je /…/ nositelj duha, tvorec kulture (na
področju umetnosti, prava, religije, nravstvenosti, znanstva), in ne samo
dresuri podobno živo bitje11« (Ozvald, 2000: str. 97–99). Kar človeka
»neskončno povzdiguje nad podčloveška bitja«, je po Ozvaldu »kultur-
no udejstvovanje duha« (ibid.: str. 98).
Na takšnem pojmovanju človeka temelji Ozvaldova opredelitev izo
brazbe kot culture animi.
Ozvald pri razlaganju termina cultura animi ni najbolj dosleden.
Tako enkrat pojmuje culturo animi kot »izoblikovanje duše« (ibid.: str.
149), drugič pa kot »izoblikovanost duha« (ibid.: str. 169). Kljub tej ter
minološki nedoslednosti predpostavljamo, da ima Ozvald v mislih izobli
kovanje duha. Po Ozvaldu je namreč pedagoška teorija »teoretska veda o
duhovnem razvoju posameznika in življenjskih zajednic« (ibid.: str. 11),
njena »vrhovna naloga« pa, »da pojasni ‚skrivnost duhovnega včlovečevan
ja‘« (ibid.: str. 13). Ker govori Ozvald pri tej opredelitvi izključno o duhu,
ocenjujemo, da gre pri izobrazbi kot culturi animi za izoblikovanje duha.
Oglejmo si nekoliko pobližje pojmovanje izobrazbe kot culture ani-
mi. Po Ozvaldu (ibid.: str. 166–167) izobražen ni »tisti ali tista, ki zna
veliko ‚povedati‘ o svetu in življenju (tipus učenjaka) ali ki zna svet in
življenje s pomočjo dognanih zakonov obvladati (tipus znanstvenega raz
10 V delu Smernice novega življenja (1918) Ozvald navaja naslednja Schelerjeva dela: Zur Idee
des Menschen (1915), Zur Phänomenologie und Theorie der Sympathiegefühle und von Liebe und
Haz(ss) (1913), Versuche einer Philosophie des Lebens (1915) in Die Ehrfurcht (1916).
11 Scheler to tezo razvija skozi celotno razpravo O ideji človeka (1915). V njej navaja, da je člo-
vek »pionir duhovnega ustvarjanja kulture« (Scheler, 1996: str. 53) ter da je duh tisto, kar
pripada samo človeku in kar mu daje poseben položaj v stvarstvu (ibid.). To idejo je še
posebej razvil v kasnejšem delu Položaj človeka v kozmosu (1928).
137
V delu Srednješolska vzgoja omenja tudi Schelerja, ko povzema nje
gova predavanja o vrednotah (ibid.: str. 22–23), ki jih je imel Scheler »na
münchenskem vseučilišču v zimskem tečaju 1909–1910« (ibid.). Precej
pogosteje se sklicuje na Schelerja šest let kasneje, v delu Smernice novega
življenja (1918).10
Sicer se bomo osredotočili na Ozvaldovo Kulturno pedagogiko, ka-
žipot za umevanje včlovečenja (1927), ki časovno najbolj sodi v kontekst
razprave. Izpostavili bomo njegovo pojmovanje človeka, razumevanje iz
obrazbe kot culture animi, koncept modrostnega znanja in apriorno bistvo-
gledje kot metodo, ki vodi do modrostnega znanja. V teh elementih je po
naši oceni najbolj razvidno, kako je Ozvald razumel in uporabljal ideje fe
nomenologije in filozofske antropologije.
Ozvaldovo pojmovanje človeka v bistvenih elementih sovpada s
Schelerjevim. Tako se sklicuje na Schelerjevo delo Zur Idee des Menschen
(O ideji človeka), ko opozarja, da je človek bitje, »ki se od živali razliku
je kakor dan in noč, to se pravi, da je /…/ nositelj duha, tvorec kulture (na
področju umetnosti, prava, religije, nravstvenosti, znanstva), in ne samo
dresuri podobno živo bitje11« (Ozvald, 2000: str. 97–99). Kar človeka
»neskončno povzdiguje nad podčloveška bitja«, je po Ozvaldu »kultur-
no udejstvovanje duha« (ibid.: str. 98).
Na takšnem pojmovanju človeka temelji Ozvaldova opredelitev izo
brazbe kot culture animi.
Ozvald pri razlaganju termina cultura animi ni najbolj dosleden.
Tako enkrat pojmuje culturo animi kot »izoblikovanje duše« (ibid.: str.
149), drugič pa kot »izoblikovanost duha« (ibid.: str. 169). Kljub tej ter
minološki nedoslednosti predpostavljamo, da ima Ozvald v mislih izobli
kovanje duha. Po Ozvaldu je namreč pedagoška teorija »teoretska veda o
duhovnem razvoju posameznika in življenjskih zajednic« (ibid.: str. 11),
njena »vrhovna naloga« pa, »da pojasni ‚skrivnost duhovnega včlovečevan
ja‘« (ibid.: str. 13). Ker govori Ozvald pri tej opredelitvi izključno o duhu,
ocenjujemo, da gre pri izobrazbi kot culturi animi za izoblikovanje duha.
Oglejmo si nekoliko pobližje pojmovanje izobrazbe kot culture ani-
mi. Po Ozvaldu (ibid.: str. 166–167) izobražen ni »tisti ali tista, ki zna
veliko ‚povedati‘ o svetu in življenju (tipus učenjaka) ali ki zna svet in
življenje s pomočjo dognanih zakonov obvladati (tipus znanstvenega raz
10 V delu Smernice novega življenja (1918) Ozvald navaja naslednja Schelerjeva dela: Zur Idee
des Menschen (1915), Zur Phänomenologie und Theorie der Sympathiegefühle und von Liebe und
Haz(ss) (1913), Versuche einer Philosophie des Lebens (1915) in Die Ehrfurcht (1916).
11 Scheler to tezo razvija skozi celotno razpravo O ideji človeka (1915). V njej navaja, da je člo-
vek »pionir duhovnega ustvarjanja kulture« (Scheler, 1996: str. 53) ter da je duh tisto, kar
pripada samo človeku in kar mu daje poseben položaj v stvarstvu (ibid.). To idejo je še
posebej razvil v kasnejšem delu Položaj človeka v kozmosu (1928).
137
