Page 134 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 134
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
bomo pokazati, kako so izsledke teh tokov razumeli in uporabljali vodilni
predstavniki slovenske duhoslovne pedagoške paradigme: Karel Ozvald
(1873–1946), Franjo Čibej (1901–1929) in Stanko Gogala (1901–1987).
Čeprav se omenjeni pedagogi med seboj razlikujejo,2 lahko skupne
značilnosti njihovih pedagoških konceptov prepoznamo v naslednjih te
zah: pojmovanje pedagogike kot vede o duhovnem in kulturnem obli
kovanju človeka (prim. Čibej, 1923: str. 23; Ozvald, 2000: str. 11; Gogala,
1931/1932: str. 129); bistvo človeka je njegova duhovna usmerjenost (prim:
Čibej, 1927: str. 36; Ozvald, 2000: str. 97–99; Gogala, 1933: str. 33); ra
zumevanje duhovnosti kot sposobnosti doživljanja duhovnih vsebin in
vrednot (prim. Čibej, 1923: str. 38; Ozvald, 1918: str. 109–110; Gogala,
1931/1932: str. 130–133); vzgoja je proces, v katerem objektivne kulturne in
duhovne vrednote prehajajo v subjektivno kulturnost in duhovnost učen
ca in ga tako razvijajo v osebnost (Schmidt, 1969: str. 214); pomembna je
vloga učitelja, ki učencu približa vrednote na način, da je ta sposoben sa
mostojnega doživljanja in ustvarjanja le-teh (prim. Čibej, 1923: str. 47–48;
Ozvald, 1930: str. 137; Gogala, 1937/38: str. 4).
Oglejmo si, kako se v navedenih tezah kažejo ideje filozofske antro
pologije, fenomenologije in Vebrove misli. Najprej bomo orisali nekatere
vidike omenjenih miselnih tokov, ki jih bomo kasneje skušali prepoznati
v pedagoških konceptih obravnavanih pedagogov.
Filozofska antropologija kot izhodišče teorije o vzgoji
Filozofska antropologija, »splošno kritična veda o človekovi dejanski in
možni naravi, o njegovi biološki, zgodovinski in kulturni (duhovni) po
sredovanosti ter o njegovem odnosu do sočloveka, sveta, boga oz. celo
te biti« (Ošlaj, 2002: str. 163), je dosegla dokončno uveljavitev leta 1928,
ko izide Schelerjevo delo Položaj človeka v kozmosu (ibid.: str. 169). Njen
nastanek je v veliki meri povezan s fenomenologijo Edmunda Husserla
(1859–1938), ki je po ugotovitvah njegove učenke Hane Arendt (2005: str.
15) odločilno vplival na Maxa Schelerja (1874–1928) in njegovo filozofsko
antropologijo.
Husserlova fenomenologija
Husserla, utemeljitelja sodobne fenomenologije, zasledimo tudi v diskur
zu slovenskih duhoslovnih pedagogov in je prav tako kot Scheler pomem
ben za kontekst razprave. V zvezi s tem, kako se Husserl pojavlja pri slo
venskih pedagogih, se je smiselno ustaviti pri povezavi med Husserlom in
slovenskim filozofom Francetom Vebrom (1890–1975). Vebra, Čibejevega
2 Tudi v Nemčiji duhoslovna pedagogika, kljub skupnim značilnostim, ni bila popolnoma
enotna (Protner, 2000: str. 40). O razlikah med Gogalo in Ozvaldom je pisal Protner
(2000a).
132
bomo pokazati, kako so izsledke teh tokov razumeli in uporabljali vodilni
predstavniki slovenske duhoslovne pedagoške paradigme: Karel Ozvald
(1873–1946), Franjo Čibej (1901–1929) in Stanko Gogala (1901–1987).
Čeprav se omenjeni pedagogi med seboj razlikujejo,2 lahko skupne
značilnosti njihovih pedagoških konceptov prepoznamo v naslednjih te
zah: pojmovanje pedagogike kot vede o duhovnem in kulturnem obli
kovanju človeka (prim. Čibej, 1923: str. 23; Ozvald, 2000: str. 11; Gogala,
1931/1932: str. 129); bistvo človeka je njegova duhovna usmerjenost (prim:
Čibej, 1927: str. 36; Ozvald, 2000: str. 97–99; Gogala, 1933: str. 33); ra
zumevanje duhovnosti kot sposobnosti doživljanja duhovnih vsebin in
vrednot (prim. Čibej, 1923: str. 38; Ozvald, 1918: str. 109–110; Gogala,
1931/1932: str. 130–133); vzgoja je proces, v katerem objektivne kulturne in
duhovne vrednote prehajajo v subjektivno kulturnost in duhovnost učen
ca in ga tako razvijajo v osebnost (Schmidt, 1969: str. 214); pomembna je
vloga učitelja, ki učencu približa vrednote na način, da je ta sposoben sa
mostojnega doživljanja in ustvarjanja le-teh (prim. Čibej, 1923: str. 47–48;
Ozvald, 1930: str. 137; Gogala, 1937/38: str. 4).
Oglejmo si, kako se v navedenih tezah kažejo ideje filozofske antro
pologije, fenomenologije in Vebrove misli. Najprej bomo orisali nekatere
vidike omenjenih miselnih tokov, ki jih bomo kasneje skušali prepoznati
v pedagoških konceptih obravnavanih pedagogov.
Filozofska antropologija kot izhodišče teorije o vzgoji
Filozofska antropologija, »splošno kritična veda o človekovi dejanski in
možni naravi, o njegovi biološki, zgodovinski in kulturni (duhovni) po
sredovanosti ter o njegovem odnosu do sočloveka, sveta, boga oz. celo
te biti« (Ošlaj, 2002: str. 163), je dosegla dokončno uveljavitev leta 1928,
ko izide Schelerjevo delo Položaj človeka v kozmosu (ibid.: str. 169). Njen
nastanek je v veliki meri povezan s fenomenologijo Edmunda Husserla
(1859–1938), ki je po ugotovitvah njegove učenke Hane Arendt (2005: str.
15) odločilno vplival na Maxa Schelerja (1874–1928) in njegovo filozofsko
antropologijo.
Husserlova fenomenologija
Husserla, utemeljitelja sodobne fenomenologije, zasledimo tudi v diskur
zu slovenskih duhoslovnih pedagogov in je prav tako kot Scheler pomem
ben za kontekst razprave. V zvezi s tem, kako se Husserl pojavlja pri slo
venskih pedagogih, se je smiselno ustaviti pri povezavi med Husserlom in
slovenskim filozofom Francetom Vebrom (1890–1975). Vebra, Čibejevega
2 Tudi v Nemčiji duhoslovna pedagogika, kljub skupnim značilnostim, ni bila popolnoma
enotna (Protner, 2000: str. 40). O razlikah med Gogalo in Ozvaldom je pisal Protner
(2000a).
132
