Page 133 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 133
Vpliv filozofske antropologije na slovensko
pedagoško misel v 30. letih 20. stoletja
Ana Šmidhofer
Slovenska pedagoška misel je bila v obdobju med obema svetovnima
vojnama teoretsko pluralna. V tem času zasledimo znotraj slovenske
pedagogike različne smeri, med katerimi lahko izpostavimo pred
vsem duhoslovno oz. kulturno pedagogiko, reformsko pedagogiko in so
cialnokritično pedagogiko (Protner, 2000).
V prispevku se bomo osredotočili na duhoslovno oz. kulturno peda
gogiko. Ta se je pri nas razvijala pod vplivom hermenevtike (W. Dilthey),
strukturne psihologije (E. Spranger), fenomenologije (E. Husserl), filozof
ske antropologije (M. Scheler), personalizma (R. Guardini, francoski per
sonalisti), eksistencializma (K. Jaspers), Vebrove psihologije in filozofije,
idej krščanskega socializma itd. Iz tega zornega kota jo lahko označimo
kot idejno pluralno, ker so jo, za razliko od duhoslovne oz. kulturne peda
gogike v tedanjem evropskem prostoru,1 ki se je navezovala predvsem na
postavke Diltheyeve hermenevtike (König in Zedler, 1998: str. 100), za
znamovali bolj raznoliki miselni tokovi.
Med miselnimi tokovi, ki jih zasledimo v slovenski duhoslovni oz.
kulturni pedagogiki, bomo izpostavili filozofsko antropologijo, za njen
razvoj pomembno fenomenologijo in filozofijo Franceta Vebra. Skušali
1 Duhoslovna oz. kulturna pedagogika izvira iz Nemčije, kjer jo teoretiki v prikazih pe-
dagoških smeri in konceptov običajno obravnavajo pod pojmom Geisteswissenschaftliche
Pädagogik. Temelji na teoretskih postavkah Schleiremacherja (1768–1834) in Diltheya
(1833–1911). Uveljavljati se je pričela v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in se je v Nemčiji
uspešno razvijala do leta 1933, ko so prišli na oblast nacionalsocialisti. Ponovno se pojavi po
letu 1945 (Klafki, 2007: str. 354). Vodilni predstavniki prve generacije te pedagoške smeri
so Herman Nohl (1879–1969), Theodor Litt (1880–1962) in Eduard Spranger (1882–1963)
(Krüger, 1997: str. 11). Za drugo generacijo sta značilna Wilhelm Flitner (1889–1990) in Eri-
ch Weniger (1894–1961) (ibid.: str. 125).
131
pedagoško misel v 30. letih 20. stoletja
Ana Šmidhofer
Slovenska pedagoška misel je bila v obdobju med obema svetovnima
vojnama teoretsko pluralna. V tem času zasledimo znotraj slovenske
pedagogike različne smeri, med katerimi lahko izpostavimo pred
vsem duhoslovno oz. kulturno pedagogiko, reformsko pedagogiko in so
cialnokritično pedagogiko (Protner, 2000).
V prispevku se bomo osredotočili na duhoslovno oz. kulturno peda
gogiko. Ta se je pri nas razvijala pod vplivom hermenevtike (W. Dilthey),
strukturne psihologije (E. Spranger), fenomenologije (E. Husserl), filozof
ske antropologije (M. Scheler), personalizma (R. Guardini, francoski per
sonalisti), eksistencializma (K. Jaspers), Vebrove psihologije in filozofije,
idej krščanskega socializma itd. Iz tega zornega kota jo lahko označimo
kot idejno pluralno, ker so jo, za razliko od duhoslovne oz. kulturne peda
gogike v tedanjem evropskem prostoru,1 ki se je navezovala predvsem na
postavke Diltheyeve hermenevtike (König in Zedler, 1998: str. 100), za
znamovali bolj raznoliki miselni tokovi.
Med miselnimi tokovi, ki jih zasledimo v slovenski duhoslovni oz.
kulturni pedagogiki, bomo izpostavili filozofsko antropologijo, za njen
razvoj pomembno fenomenologijo in filozofijo Franceta Vebra. Skušali
1 Duhoslovna oz. kulturna pedagogika izvira iz Nemčije, kjer jo teoretiki v prikazih pe-
dagoških smeri in konceptov običajno obravnavajo pod pojmom Geisteswissenschaftliche
Pädagogik. Temelji na teoretskih postavkah Schleiremacherja (1768–1834) in Diltheya
(1833–1911). Uveljavljati se je pričela v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in se je v Nemčiji
uspešno razvijala do leta 1933, ko so prišli na oblast nacionalsocialisti. Ponovno se pojavi po
letu 1945 (Klafki, 2007: str. 354). Vodilni predstavniki prve generacije te pedagoške smeri
so Herman Nohl (1879–1969), Theodor Litt (1880–1962) in Eduard Spranger (1882–1963)
(Krüger, 1997: str. 11). Za drugo generacijo sta značilna Wilhelm Flitner (1889–1990) in Eri-
ch Weniger (1894–1961) (ibid.: str. 125).
131
