Page 94 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 94
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
jeni po češkem vzoru. Tovrstne tečaje so organizirale šolske sestre po na-
ših krajih in povsod je zanimanje presegalo možnosti.
Povedano nama lahko ilustrira, kako veliko zanimanje in predvsem
potrebo po kakovostnem pouku o skrivnostih dobrega gospodinjstva so
čutili (nenadoma) naši predniki vse od konca 19. stoletja dalje.54 Pri-
merjava predmetnikov gospodinjske šole, namenjene kmečkim gospodi-
njam, in šole z enakim imenom, vendar namenjene dekletom in ženam,
živečim v mestih, razkriva ne le razliko v tipih gospodinjstev, ampak tudi
razliko v položaju in pomenu ženskega domačega, v najširšem pomenu
pojma, gospodinjskega dela v različnih okoljih (in časih). Če sprejmemo
54 Leta 1925 smo imeli tako v Ljubljani za meščanska dekleta gospodinjsko šolo na Mladiki in pri uršu-
linkah. Podobne šole so imeli še v Trbovljah, na Jesenicah, v Mariboru in na Ptuju. V Ljubljani je delo-
vala še (gospodarsko) kmetijsko-gospodinjska šola v Marijanišču. V Mladiki so izobraževali tudi izre-
dno omejeno število učiteljic gospodinjstva, sicer pa tedaj v Jugoslaviji še ni bilo posebne ustanove, ki bi
izobraževala učiteljice za poučevanje na gospodinjskih šolah. Edina pomanjkljivost teh šol je bila, da so
bile predrage za tista dekleta, ki bi tovrstnega ‚poduka‘ najbolj potrebovala: za revne kmečke in delavske
hčere, ki bi jim tovrstno znanje in spretnosti prinesle tudi službo gospodinjskih pomočnic. Tako je stalo
na primer pred gospodarsko krizo šolanje na ljubljanski Gospodinjski šoli, skupaj z bivanjem v interna-
tu, mesečno kar 1200 din (zgolj za lažjo predstavo: na primer, knjižica z nasveti mladim materam iz leta
1925, je stala le 4 din, celoletna naročnina na Ženski svet pa 64 din). Gospodinjske pomočnice so bile ce-
lotno obravnavano obdobje izredno iskane (tako na Slovenskem, pa tudi zunaj naših meja so slovenske
služkinje imele velik sloves), v vsem tem času je namreč vladalo izrazito pomanjkanje služkinj (med vse-
mi možnimi zaposlitvami so ženske prav služenje najmanj cenile in so se ga najhitreje otresle ali s poroko
92 ali z zaposlitvijo v tovarni), še posebej redke pa so bile take, ki so svoje delo tudi v resnici znale in se niso
prihajale v družino delodajalca gospodinjskih spretnosti učit. V ženskih revijah lahko spremljamo niko-
li končano polemiko med gospodinjami-delodajalkami in hišnimi pomočnicami-delavkami. Časovno so
se najprej pojavila besedila, ko so ščitila služkinje, kajti kot poroča Ivanka Klemenčič (Služkinjam v pri-
log, Slovenka (1902), 157–158.), »malokje so dandanes delavske moči v toliki meri izpostavljene samovoljne-
mu izkoriščanju delodajalcev, kakor se to godi se služkinjam«. V časih, ko so bila slovenska dekleta izredno
iskane delavke pri tržaških družinah, je bilo najbolj problematično pomanjkanje strokovne organizaci-
je služkinj, ki bi poskrbele za njihove temeljne pravice (delavnik, pravica do počitka itd.) in za izobraže-
vanje, v medvojnem obdobju pa, ko so veljale slovenske služkinje za najboljše v državi in so zato bile pravi
statusni simbol kake bogate beograjske družine, in so svojo strokovno organizacijo že imele (»Zveza go-
spodinjskih pomočnic«, ki je vzdrževala zavetišče in posredovalnico del, izdajala strokovni list Gospodinj-
ska pomočnica, pripravljala strokovna predavanja itd.), pa je bil glavni problem izobraževanje, poleg tega
pa tudi spolno nadlegovanje gospodarjev (v primeru nezakonskega materinstva slovenske služkinje z be-
ograjskim gospodarjem je bila situacija za nezakonsko mater še bolj neugodna, kot bi bila, če bi zanosila
s Slovencem ali, na primer Hrvatom, kajti za srbske predele države je veljalo drugačno pravo, oblikovano
po vzoru Code civil, ki je nezakonskim materam prepovedoval preganjanje domnevnega nezakonske-
ga očeta). V obdobju med obema vojnama je bilo več besedil, ki so zagovarjala stališče gospodinj-delo-
dajalk in v katerih so poudarjali nujnost strokovnega izobraževanja služkinj; razpravljali so tako o poseb-
ni »vajeniški šoli, ki naj bi bila obvezna za vse začetnice in naj bi jo posečale vsak teden po nekaj ur«, kot o
strnjenem šolanju bodočih služkinj. V teh »šest- ali osemtedenskih tečajih za pomočnice« bi se naučile vseh
najpomembnejših skrivnosti dobre služkinje: »pospravljanje sob in ličenje parketov, pranje, šivanje in lika-
nje perila, čiščenje madežev in obleke; vaja v uporabi različnih strojev, ki se rabijo v gospodinjstvu. Poleg ku-
hanja, serviranja, gospodinjstva in živiloznanstva bi bil tudi pouk o higieni in lepem vedenju do vsakokgar,
zakaj vljudnost, pripravljenost k delu in prilagojenje vsakim razmeram naredi življenje bolj lahko in strpno.
Priučiti se je discipline … Pri teh tečajih bi se dal omejiti ali odpraviti takozvani suženjski duh, ki se vzgaja
najbolj tam, kjer se vedno ukazuje in delo ukazuje z vso strogostjo, ter se pokaže tam, kjer strogosti ni.« Karič,
Po ženskem svetu. Šola za gospodinjske pomočnice, Ženski svet (1931), 27.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
jeni po češkem vzoru. Tovrstne tečaje so organizirale šolske sestre po na-
ših krajih in povsod je zanimanje presegalo možnosti.
Povedano nama lahko ilustrira, kako veliko zanimanje in predvsem
potrebo po kakovostnem pouku o skrivnostih dobrega gospodinjstva so
čutili (nenadoma) naši predniki vse od konca 19. stoletja dalje.54 Pri-
merjava predmetnikov gospodinjske šole, namenjene kmečkim gospodi-
njam, in šole z enakim imenom, vendar namenjene dekletom in ženam,
živečim v mestih, razkriva ne le razliko v tipih gospodinjstev, ampak tudi
razliko v položaju in pomenu ženskega domačega, v najširšem pomenu
pojma, gospodinjskega dela v različnih okoljih (in časih). Če sprejmemo
54 Leta 1925 smo imeli tako v Ljubljani za meščanska dekleta gospodinjsko šolo na Mladiki in pri uršu-
linkah. Podobne šole so imeli še v Trbovljah, na Jesenicah, v Mariboru in na Ptuju. V Ljubljani je delo-
vala še (gospodarsko) kmetijsko-gospodinjska šola v Marijanišču. V Mladiki so izobraževali tudi izre-
dno omejeno število učiteljic gospodinjstva, sicer pa tedaj v Jugoslaviji še ni bilo posebne ustanove, ki bi
izobraževala učiteljice za poučevanje na gospodinjskih šolah. Edina pomanjkljivost teh šol je bila, da so
bile predrage za tista dekleta, ki bi tovrstnega ‚poduka‘ najbolj potrebovala: za revne kmečke in delavske
hčere, ki bi jim tovrstno znanje in spretnosti prinesle tudi službo gospodinjskih pomočnic. Tako je stalo
na primer pred gospodarsko krizo šolanje na ljubljanski Gospodinjski šoli, skupaj z bivanjem v interna-
tu, mesečno kar 1200 din (zgolj za lažjo predstavo: na primer, knjižica z nasveti mladim materam iz leta
1925, je stala le 4 din, celoletna naročnina na Ženski svet pa 64 din). Gospodinjske pomočnice so bile ce-
lotno obravnavano obdobje izredno iskane (tako na Slovenskem, pa tudi zunaj naših meja so slovenske
služkinje imele velik sloves), v vsem tem času je namreč vladalo izrazito pomanjkanje služkinj (med vse-
mi možnimi zaposlitvami so ženske prav služenje najmanj cenile in so se ga najhitreje otresle ali s poroko
92 ali z zaposlitvijo v tovarni), še posebej redke pa so bile take, ki so svoje delo tudi v resnici znale in se niso
prihajale v družino delodajalca gospodinjskih spretnosti učit. V ženskih revijah lahko spremljamo niko-
li končano polemiko med gospodinjami-delodajalkami in hišnimi pomočnicami-delavkami. Časovno so
se najprej pojavila besedila, ko so ščitila služkinje, kajti kot poroča Ivanka Klemenčič (Služkinjam v pri-
log, Slovenka (1902), 157–158.), »malokje so dandanes delavske moči v toliki meri izpostavljene samovoljne-
mu izkoriščanju delodajalcev, kakor se to godi se služkinjam«. V časih, ko so bila slovenska dekleta izredno
iskane delavke pri tržaških družinah, je bilo najbolj problematično pomanjkanje strokovne organizaci-
je služkinj, ki bi poskrbele za njihove temeljne pravice (delavnik, pravica do počitka itd.) in za izobraže-
vanje, v medvojnem obdobju pa, ko so veljale slovenske služkinje za najboljše v državi in so zato bile pravi
statusni simbol kake bogate beograjske družine, in so svojo strokovno organizacijo že imele (»Zveza go-
spodinjskih pomočnic«, ki je vzdrževala zavetišče in posredovalnico del, izdajala strokovni list Gospodinj-
ska pomočnica, pripravljala strokovna predavanja itd.), pa je bil glavni problem izobraževanje, poleg tega
pa tudi spolno nadlegovanje gospodarjev (v primeru nezakonskega materinstva slovenske služkinje z be-
ograjskim gospodarjem je bila situacija za nezakonsko mater še bolj neugodna, kot bi bila, če bi zanosila
s Slovencem ali, na primer Hrvatom, kajti za srbske predele države je veljalo drugačno pravo, oblikovano
po vzoru Code civil, ki je nezakonskim materam prepovedoval preganjanje domnevnega nezakonske-
ga očeta). V obdobju med obema vojnama je bilo več besedil, ki so zagovarjala stališče gospodinj-delo-
dajalk in v katerih so poudarjali nujnost strokovnega izobraževanja služkinj; razpravljali so tako o poseb-
ni »vajeniški šoli, ki naj bi bila obvezna za vse začetnice in naj bi jo posečale vsak teden po nekaj ur«, kot o
strnjenem šolanju bodočih služkinj. V teh »šest- ali osemtedenskih tečajih za pomočnice« bi se naučile vseh
najpomembnejših skrivnosti dobre služkinje: »pospravljanje sob in ličenje parketov, pranje, šivanje in lika-
nje perila, čiščenje madežev in obleke; vaja v uporabi različnih strojev, ki se rabijo v gospodinjstvu. Poleg ku-
hanja, serviranja, gospodinjstva in živiloznanstva bi bil tudi pouk o higieni in lepem vedenju do vsakokgar,
zakaj vljudnost, pripravljenost k delu in prilagojenje vsakim razmeram naredi življenje bolj lahko in strpno.
Priučiti se je discipline … Pri teh tečajih bi se dal omejiti ali odpraviti takozvani suženjski duh, ki se vzgaja
najbolj tam, kjer se vedno ukazuje in delo ukazuje z vso strogostjo, ter se pokaže tam, kjer strogosti ni.« Karič,
Po ženskem svetu. Šola za gospodinjske pomočnice, Ženski svet (1931), 27.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
