Page 90 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 90
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
teljic, da bodo poleg svojega osnovnega, pedagoškega poklica tudi pro-
svetljiteljice, nosilke omike (poleg župnika oz. da si bosta to poslanstvo
delila) ter da bodo tako seznanjale ženske tudi s sodobnejšimi načini go-
spodinjenja. (Zgolj) učenkam in (zgolj) učiteljicam so naložili dodatne
obvezne ure posebnega pouka različnih ročnih del, čemur so se učiteljice
na začetku 20. stoletja močno upirale. Predvsem jih je motilo to, da je bil
pouk tovrstnih ročnih spretnosti omejen na vsa dekleta in vse učiteljice,
ne glede na njihove interese ali sposobnosti.42 Zavzemale so se za prosto-
voljstvo in s tem za dvig ravni tudi po njihovem mnenju prepotrebnega
izobraževanja podeželskih deklet o različnih gospodinjskih spretnostih.43
Za podobno ureditev, za ločitev gospodinjskega pouka od siceršnjega po-
uka v javni šoli se je zavzemalo učiteljstvo tudi v drugih državah Evrope,
kjer se je konec 19. in na začetku 20. stoletja ravno tako kazala povečana
potreba po posebnem (do)izobraževanju deklet za bodoče gospodinje.44
Na splošno so bile učiteljice, »ki so se učile na učiteljiščih štiri leta po
dve uri na teden« različnih ženskih ročnih del, premalo vešče, o skrivno-
stih novodobnega gospodinjstva pa pomanjkljivo seznanjenje. To so kot
pomanjkljivost, iz različnih razlogov,45 čutile tudi same in so se temu pri-
42 »Kaj se zamore naučiti utrujena deklica po še bolj utrujeni učiteljici? /…/ Neopravičeno je zahtevati od uči-
88 teljice, da mora znati ter imeti veselje do ženskih ročnih del,« pravi učiteljica, ki je na začetku stoletja pou-
čevala na slovenskem podeželju. Učiteljica, O ženski izobrazbi, Slovenka (1902), 129–131.
43 »Res je tudi, da ženska ročna dela in gospodinjstvo pripadajo ženski ter da mnogo žensk čuti veselje do teh
del. – Ne le v mestih, temveč v vsaki še tako majhni vasi morala bi jim biti dana priložnost, da bi se deklice
učile tudi izven doma ženskih ročnih del in gospodinjstva, a kakor že rečeno, vse to izven šole, igraje, v prostih
urah … Ali ne bi bilo mnogo bolje, ko bi se ženska ročna dela in gospodinjstvo izročalo osebam, koje bi ime-
le veselje in posebno izobrazbo v tem? Ali bi ne bilo mnogo bolje, ko bi se učile deklice teh del, kadar bi njim
ugajalo, brez vsakega urnika? Ali bi ne bilo mnogo bolje, da bi k tem delom imela pristop vsa ženska mladina:
deklice, dekleta in morda tudi žene?« N. d., 130.
44 Leta 1902 so na primer nemški učitelji na svojem shodu v Chemnitzu priporočili, »naj se načeloma od-
kloni uvedenje gospodinjskega pouka v dekliške šole«. Kot razlog so navedli: »Splošno uvedbo gospodinjskega
pouka v učni načrt dekliških šol je odkloniti, ker bi ta pouk naloge dekliških šol kot občnih izobraževalnih za-
vodov ne pospeševal, ker poduk ne odgovarja splošni potrebi in ker je gospodinjski pouk predvsem stvar doma.
Kjer v velikih mestih in industrijskih okrajih socialne razmere onemogočajo domači gospodinjski pouk, je iste-
ga v korist ohranjanju družinskega življenja odkazati nadaljevalni šoli.« Z omenjenimi stališči se je tedanje
uredništvo Slovenke povsem strinjalo: »Po našem mnenju je to edina pametna rešitev vprašanja o gospodinj-
skem pouku,« dopišejo v uredništvu. Beležke. Gospodinjski pouk v dekliških šolah, Slovenka (1902), 252.
45 Sodeč po pisanju, so veljale prav učiteljice za izrazito slabe gospodinje in so (naj bi) bile za moške tem
manj zanimive. »Mnogi in osobito krepki spol snuje o učiteljicah razne predsodke, med drugim tudi onega, da
učiteljice niso za zakon, češ da ne umejo drugega nego kvečjemu zabeležiti s svinčnikom množino perila, kte-
rega oddajo perici, ter da so pri kuhinji primorane posluževati se termometra, da izvedo, kedaj jim voda za-
vre,« piše ogorčena Vanda v Slovenki (1899), 281–285. Najverjetneje so tovrstne očitke poslušale učite-
ljice kar od svojih tudi sicer tako ‚solidarnih‘ stanovskih kolegov. Prav zato se je avtorica Vanda, ki se je
na začetku svojega prispevka, sicer jezne replike na besedilo, ki ga je objavila Danica (Slovenka, 1899) in
v katerem je zagovarjala moderno gospodinjstvo (skupne kuhinje, uporabo gospodinjskih strojev, mini-
malizacijo gospodinjskega dela, moško soudeležbo pri domačih opravilih itd.), predstavila takole: »Ni-
sem omožena, ne! /…/ Slušajte! Učiteljica sem.« V nadaljevanju pa pravi: »Kljub temu bi bila jaz jako zado-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
teljic, da bodo poleg svojega osnovnega, pedagoškega poklica tudi pro-
svetljiteljice, nosilke omike (poleg župnika oz. da si bosta to poslanstvo
delila) ter da bodo tako seznanjale ženske tudi s sodobnejšimi načini go-
spodinjenja. (Zgolj) učenkam in (zgolj) učiteljicam so naložili dodatne
obvezne ure posebnega pouka različnih ročnih del, čemur so se učiteljice
na začetku 20. stoletja močno upirale. Predvsem jih je motilo to, da je bil
pouk tovrstnih ročnih spretnosti omejen na vsa dekleta in vse učiteljice,
ne glede na njihove interese ali sposobnosti.42 Zavzemale so se za prosto-
voljstvo in s tem za dvig ravni tudi po njihovem mnenju prepotrebnega
izobraževanja podeželskih deklet o različnih gospodinjskih spretnostih.43
Za podobno ureditev, za ločitev gospodinjskega pouka od siceršnjega po-
uka v javni šoli se je zavzemalo učiteljstvo tudi v drugih državah Evrope,
kjer se je konec 19. in na začetku 20. stoletja ravno tako kazala povečana
potreba po posebnem (do)izobraževanju deklet za bodoče gospodinje.44
Na splošno so bile učiteljice, »ki so se učile na učiteljiščih štiri leta po
dve uri na teden« različnih ženskih ročnih del, premalo vešče, o skrivno-
stih novodobnega gospodinjstva pa pomanjkljivo seznanjenje. To so kot
pomanjkljivost, iz različnih razlogov,45 čutile tudi same in so se temu pri-
42 »Kaj se zamore naučiti utrujena deklica po še bolj utrujeni učiteljici? /…/ Neopravičeno je zahtevati od uči-
88 teljice, da mora znati ter imeti veselje do ženskih ročnih del,« pravi učiteljica, ki je na začetku stoletja pou-
čevala na slovenskem podeželju. Učiteljica, O ženski izobrazbi, Slovenka (1902), 129–131.
43 »Res je tudi, da ženska ročna dela in gospodinjstvo pripadajo ženski ter da mnogo žensk čuti veselje do teh
del. – Ne le v mestih, temveč v vsaki še tako majhni vasi morala bi jim biti dana priložnost, da bi se deklice
učile tudi izven doma ženskih ročnih del in gospodinjstva, a kakor že rečeno, vse to izven šole, igraje, v prostih
urah … Ali ne bi bilo mnogo bolje, ko bi se ženska ročna dela in gospodinjstvo izročalo osebam, koje bi ime-
le veselje in posebno izobrazbo v tem? Ali bi ne bilo mnogo bolje, ko bi se učile deklice teh del, kadar bi njim
ugajalo, brez vsakega urnika? Ali bi ne bilo mnogo bolje, da bi k tem delom imela pristop vsa ženska mladina:
deklice, dekleta in morda tudi žene?« N. d., 130.
44 Leta 1902 so na primer nemški učitelji na svojem shodu v Chemnitzu priporočili, »naj se načeloma od-
kloni uvedenje gospodinjskega pouka v dekliške šole«. Kot razlog so navedli: »Splošno uvedbo gospodinjskega
pouka v učni načrt dekliških šol je odkloniti, ker bi ta pouk naloge dekliških šol kot občnih izobraževalnih za-
vodov ne pospeševal, ker poduk ne odgovarja splošni potrebi in ker je gospodinjski pouk predvsem stvar doma.
Kjer v velikih mestih in industrijskih okrajih socialne razmere onemogočajo domači gospodinjski pouk, je iste-
ga v korist ohranjanju družinskega življenja odkazati nadaljevalni šoli.« Z omenjenimi stališči se je tedanje
uredništvo Slovenke povsem strinjalo: »Po našem mnenju je to edina pametna rešitev vprašanja o gospodinj-
skem pouku,« dopišejo v uredništvu. Beležke. Gospodinjski pouk v dekliških šolah, Slovenka (1902), 252.
45 Sodeč po pisanju, so veljale prav učiteljice za izrazito slabe gospodinje in so (naj bi) bile za moške tem
manj zanimive. »Mnogi in osobito krepki spol snuje o učiteljicah razne predsodke, med drugim tudi onega, da
učiteljice niso za zakon, češ da ne umejo drugega nego kvečjemu zabeležiti s svinčnikom množino perila, kte-
rega oddajo perici, ter da so pri kuhinji primorane posluževati se termometra, da izvedo, kedaj jim voda za-
vre,« piše ogorčena Vanda v Slovenki (1899), 281–285. Najverjetneje so tovrstne očitke poslušale učite-
ljice kar od svojih tudi sicer tako ‚solidarnih‘ stanovskih kolegov. Prav zato se je avtorica Vanda, ki se je
na začetku svojega prispevka, sicer jezne replike na besedilo, ki ga je objavila Danica (Slovenka, 1899) in
v katerem je zagovarjala moderno gospodinjstvo (skupne kuhinje, uporabo gospodinjskih strojev, mini-
malizacijo gospodinjskega dela, moško soudeležbo pri domačih opravilih itd.), predstavila takole: »Ni-
sem omožena, ne! /…/ Slušajte! Učiteljica sem.« V nadaljevanju pa pravi: »Kljub temu bi bila jaz jako zado-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
