Page 89 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 89
Gospodinjstvo 87
pravil za zainteresirane gojenke poseben večerni tečaj, kjer so imeli poleg
teoretičnih predavanj tudi možnosti za praktični pouk gospodinjstva.
V obdobju prve svetovne vojne šola ni delovala, do njenega vnovične-
ga delovanja pa je zaradi zapletov po vojni prišlo v šolskem letu 1920/21.
Tudi sedaj so vodstvo šole zaupali Jerici Zemljan.38 Šola je postala enole-
tna in se tudi kadrovsko močno okrepila. Kot lahko preberemo v poro-
čilu Eme Peče, objavljenem v zborniku Slovenska žena, o razvoju gospo-
dinjskega šolstva pri nas,39je imela šola neverjeten uspeh. Že v drugem
letu delovanja se je za vpis zanimalo bistveno več kandidatk, kot pa je
bilo razpoložljivih vpisnih mest. Čedalje več je bilo tudi deklet iz Ljublja-
ne in njene ožje okolice, ki so šolo obiskovale kot zunanje učenke. Šola se
je med obema vojnama tudi čedalje bolj vključevala v javno življenje me-
sta in »skorajda ni bilo večje prireditve«, pravi Pečetova,« kjer ne bi bila so-
delovala gospodinjska šola s svojimi kuharskimi izdelki«.40
Ljubljanska gospodinjska šola v Mladiki je v dvajsetih letih 20. stole-
tja razširila svojo ponudbo tako, da je začela prirejati tudi posebne trime-
sečne večerne kuharske tečaje za zaposlene Ljubljančanke, predvsem ura-
dnice in delavke. Ti tečaji so potekali po trikrat na teden in v vsak tečaj
so vpisali povprečno osemdeset žena.41
Ljubljanske gospodinjske šole so bile namenjene sicer dekletom in že-
nam različnih slojev in življenjskih položajev, predvsem pa mestnim de-
kletom. Njihovo poslanstvo je bilo v širjenju vednosti o »umnem« gospo-
dinjstvu med mestnim prebivalstvom. Temu je bil prilagojen tudi pred-
metnik omenjenih gospodinjskih šol; poudarek je bil na hišnih, kuhar-
skih in ročnih delih. Kot pa je opozarjal že dr. Kočevar, so bile bivalne,
prehrambene, higienske razmere pogosto še slabše na podeželju. Vseka-
kor pa je bil dostop do novih spoznanj na podeželju bistveno težji kot v
mestu, če ni bil celo otežen. Na podeželju so ponavadi pričakovali od uči-
38 »Jerica Zemljanova je absolvirala žen. učiteljišče v Ljubljani, ter učiteljevala v Črnomlju, Tomišlju, na Igu
in Viču. L. 1914 je bila imenovana za učiteljico gospodinjstva v Ljubljani, ko je napravila na Dunaju sposob-
nostni izpit za učiteljico na javnih gospodinjskih in kuharskih šolah ter izobraževališčih za gospodinjske učite-
ljice. Posečala je kasneje še razne specialne strokovne tečaje v Pragi in drugje. Ministrstvo za trgovino in indu-
strijo jo je l. 1923 imenovalo za nadzornico kuharskih in gospodinj. šol v Sloveniji. Že tretje leto je gospodinj.
nadzornica v Suvoboru na Bledu. Od l. 1914. doslej je ravnateljica gospodinjske in kuharske šole na žen. li-
ceju v Ljubljani ter je bila za svoje veleuspešno delovanje odlikovana z redom sv. Save.« Ema Peče in druge,
Gospodinjske šole in gospodinjsko slovstvo, Slovenska žena (1926), 241–250.
39 N. d., 246.
40 N. m.
41 Poleg omenjenih šol so seveda delovale še druge šole in tečaji tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih
krajih in na podeželju; Ema Peče in druge, Gospodinjske šole in gospodinjsko slovstvo, Slovenska žena
(1926), 241–248.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
pravil za zainteresirane gojenke poseben večerni tečaj, kjer so imeli poleg
teoretičnih predavanj tudi možnosti za praktični pouk gospodinjstva.
V obdobju prve svetovne vojne šola ni delovala, do njenega vnovične-
ga delovanja pa je zaradi zapletov po vojni prišlo v šolskem letu 1920/21.
Tudi sedaj so vodstvo šole zaupali Jerici Zemljan.38 Šola je postala enole-
tna in se tudi kadrovsko močno okrepila. Kot lahko preberemo v poro-
čilu Eme Peče, objavljenem v zborniku Slovenska žena, o razvoju gospo-
dinjskega šolstva pri nas,39je imela šola neverjeten uspeh. Že v drugem
letu delovanja se je za vpis zanimalo bistveno več kandidatk, kot pa je
bilo razpoložljivih vpisnih mest. Čedalje več je bilo tudi deklet iz Ljublja-
ne in njene ožje okolice, ki so šolo obiskovale kot zunanje učenke. Šola se
je med obema vojnama tudi čedalje bolj vključevala v javno življenje me-
sta in »skorajda ni bilo večje prireditve«, pravi Pečetova,« kjer ne bi bila so-
delovala gospodinjska šola s svojimi kuharskimi izdelki«.40
Ljubljanska gospodinjska šola v Mladiki je v dvajsetih letih 20. stole-
tja razširila svojo ponudbo tako, da je začela prirejati tudi posebne trime-
sečne večerne kuharske tečaje za zaposlene Ljubljančanke, predvsem ura-
dnice in delavke. Ti tečaji so potekali po trikrat na teden in v vsak tečaj
so vpisali povprečno osemdeset žena.41
Ljubljanske gospodinjske šole so bile namenjene sicer dekletom in že-
nam različnih slojev in življenjskih položajev, predvsem pa mestnim de-
kletom. Njihovo poslanstvo je bilo v širjenju vednosti o »umnem« gospo-
dinjstvu med mestnim prebivalstvom. Temu je bil prilagojen tudi pred-
metnik omenjenih gospodinjskih šol; poudarek je bil na hišnih, kuhar-
skih in ročnih delih. Kot pa je opozarjal že dr. Kočevar, so bile bivalne,
prehrambene, higienske razmere pogosto še slabše na podeželju. Vseka-
kor pa je bil dostop do novih spoznanj na podeželju bistveno težji kot v
mestu, če ni bil celo otežen. Na podeželju so ponavadi pričakovali od uči-
38 »Jerica Zemljanova je absolvirala žen. učiteljišče v Ljubljani, ter učiteljevala v Črnomlju, Tomišlju, na Igu
in Viču. L. 1914 je bila imenovana za učiteljico gospodinjstva v Ljubljani, ko je napravila na Dunaju sposob-
nostni izpit za učiteljico na javnih gospodinjskih in kuharskih šolah ter izobraževališčih za gospodinjske učite-
ljice. Posečala je kasneje še razne specialne strokovne tečaje v Pragi in drugje. Ministrstvo za trgovino in indu-
strijo jo je l. 1923 imenovalo za nadzornico kuharskih in gospodinj. šol v Sloveniji. Že tretje leto je gospodinj.
nadzornica v Suvoboru na Bledu. Od l. 1914. doslej je ravnateljica gospodinjske in kuharske šole na žen. li-
ceju v Ljubljani ter je bila za svoje veleuspešno delovanje odlikovana z redom sv. Save.« Ema Peče in druge,
Gospodinjske šole in gospodinjsko slovstvo, Slovenska žena (1926), 241–250.
39 N. d., 246.
40 N. m.
41 Poleg omenjenih šol so seveda delovale še druge šole in tečaji tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih
krajih in na podeželju; Ema Peče in druge, Gospodinjske šole in gospodinjsko slovstvo, Slovenska žena
(1926), 241–248.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
