Page 99 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 99
Gospodinjstvo 97
»Da bi bilo gospodinjstvo poklic, je danes skoro nemogoče. Govorim le kot
uradniška žena le o uradniških družinah, ker kot taka poznam vse težnje,
skrbi in delo v njih. Da bi srednji uradnik obdržal svoje hčerke doma, da bi
se izobraževale v gospodinjskem poslu? Že v dobro situiranih družinah se skr-
bi, da pridejo dekleta do samostojnosti, do službe; koliko bolj pa gledajo na
to pri uradnikih, kateri so odvisni le od svoje borne plače. Vse mogoče in sko-
ro nemogoče naredimo, da hčerke izšolamo, da se primerno izobrazijo in na-
redijo primerne izpite, da so končno sposobne za to ali ono službo. Če je de-
kle tako srečno, da jo dobi, roditelja s hvaležnim srcem vzdahneta: »Hvala
Bogu, preskrbljena je!« Danes se vse peha, da pride do koščka kruha; ne pri-
de pa na um nikomur, da bi svojo hčerko obdrževal doma, četudi bi bila po-
trebna v pomoči materi-gospodinji.«73
»Zlasti za nižje in srednje sloje /…/ je neobhodno potrebno /…/, da pre-
skrbijo svojim hčeram pridobitne zmožnosti, sposobnosti, da si iste zmorejo
same služiti svoj kruh.«74
Da je bilo tarnanje o tem, kako nepravično je, da morajo tudi matere
služiti, prej plod neke ideologije, ki si je šele začela utirati pot med naše
ljudi, kažejo tudi podatki in pričevanja o tem, da so se moški raje poroča-
li s tistimi ženskami, ki so si same služile svoj kruh, in takimi, ki so lahko
obdržale svoje delo tudi po poroki. Prav tako ni bila nobena izjema dru-
žina, ki jo je s svojim delom preživljala mati, oče pa je bil nenehno neza-
poslen ali pa je svoj zaslužek zapil.
»Tretjič pa je le preveč res, da se možje v takih družinah /kjer dela tudi
mati/ radi zanesejo na ženin zaslužek ter se sami ne menijo dosti za delo,
ali pa svoj zaslužek trošijo po gostilnah. Ob teh okolnostih je tem žalostnej-
še dejstvo, da jej med proletariatom vedno več mož, ki se nočejo ženiti z dru-
go žensko, nego s tako, o kateri vedo, da ima reden zaslužek v tovarni, s pra-
njem ali kakorsibodi.«75
Pričakovanje mož, da bo tudi žena s svojim delom in (predvsem) za-
služkom in ne le gospodinjstvom prispevala k vzdrževanju nove družine,
potrjujejo tudi podatki, ki jih navaja Jasna Fischer za tobačne delavke v
ljubljanski tovarni;76 v državni (!) tovarni, v kateri je bila zaposlena veči-
noma ženska delovna sila, je bila dobra polovica (natančneje 58,5 odstot-
ka) »cigararic« poročenih in med njimi sta bili sto dve delavki poročeni
celo večkrat. Ljubljanske »cigararice« so veljale za »dobro« zakonsko par-
73 Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 348–349.
74 Nada, Slovenka (1901), 233–234.
75 Ivanka, Slovenka (1901), 286.
76 Jasna Fischer, Delavke tobačne tovarne v letih 1871–1914, Prispevki za novejšo zgodovino (1983), 31–45.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
»Da bi bilo gospodinjstvo poklic, je danes skoro nemogoče. Govorim le kot
uradniška žena le o uradniških družinah, ker kot taka poznam vse težnje,
skrbi in delo v njih. Da bi srednji uradnik obdržal svoje hčerke doma, da bi
se izobraževale v gospodinjskem poslu? Že v dobro situiranih družinah se skr-
bi, da pridejo dekleta do samostojnosti, do službe; koliko bolj pa gledajo na
to pri uradnikih, kateri so odvisni le od svoje borne plače. Vse mogoče in sko-
ro nemogoče naredimo, da hčerke izšolamo, da se primerno izobrazijo in na-
redijo primerne izpite, da so končno sposobne za to ali ono službo. Če je de-
kle tako srečno, da jo dobi, roditelja s hvaležnim srcem vzdahneta: »Hvala
Bogu, preskrbljena je!« Danes se vse peha, da pride do koščka kruha; ne pri-
de pa na um nikomur, da bi svojo hčerko obdrževal doma, četudi bi bila po-
trebna v pomoči materi-gospodinji.«73
»Zlasti za nižje in srednje sloje /…/ je neobhodno potrebno /…/, da pre-
skrbijo svojim hčeram pridobitne zmožnosti, sposobnosti, da si iste zmorejo
same služiti svoj kruh.«74
Da je bilo tarnanje o tem, kako nepravično je, da morajo tudi matere
služiti, prej plod neke ideologije, ki si je šele začela utirati pot med naše
ljudi, kažejo tudi podatki in pričevanja o tem, da so se moški raje poroča-
li s tistimi ženskami, ki so si same služile svoj kruh, in takimi, ki so lahko
obdržale svoje delo tudi po poroki. Prav tako ni bila nobena izjema dru-
žina, ki jo je s svojim delom preživljala mati, oče pa je bil nenehno neza-
poslen ali pa je svoj zaslužek zapil.
»Tretjič pa je le preveč res, da se možje v takih družinah /kjer dela tudi
mati/ radi zanesejo na ženin zaslužek ter se sami ne menijo dosti za delo,
ali pa svoj zaslužek trošijo po gostilnah. Ob teh okolnostih je tem žalostnej-
še dejstvo, da jej med proletariatom vedno več mož, ki se nočejo ženiti z dru-
go žensko, nego s tako, o kateri vedo, da ima reden zaslužek v tovarni, s pra-
njem ali kakorsibodi.«75
Pričakovanje mož, da bo tudi žena s svojim delom in (predvsem) za-
služkom in ne le gospodinjstvom prispevala k vzdrževanju nove družine,
potrjujejo tudi podatki, ki jih navaja Jasna Fischer za tobačne delavke v
ljubljanski tovarni;76 v državni (!) tovarni, v kateri je bila zaposlena veči-
noma ženska delovna sila, je bila dobra polovica (natančneje 58,5 odstot-
ka) »cigararic« poročenih in med njimi sta bili sto dve delavki poročeni
celo večkrat. Ljubljanske »cigararice« so veljale za »dobro« zakonsko par-
73 Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 348–349.
74 Nada, Slovenka (1901), 233–234.
75 Ivanka, Slovenka (1901), 286.
76 Jasna Fischer, Delavke tobačne tovarne v letih 1871–1914, Prispevki za novejšo zgodovino (1983), 31–45.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
