Page 84 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 84
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
postati odlične vzgojiteljice ženske mladine. V ta namen so se sestre ne-
nehno pedagoško izobraževale in v »19. stoletju že imamo uršulinke z uči-
teljsko maturo«.13 Usposobljene so bile za različne stopnje vzgoje in pou-
ka: bile so vzgojiteljice predšolskih otrok, učiteljice ljudskih in meščan-
skih šol, učiteljice na učiteljišču, učiteljice umetnega vrtnarstva, ročnih
del, glasbe, profesorice na učiteljišču in v gimnaziji, vzgojiteljice v inter-
natu in učiteljice za teoretični in praktični pouk na gospodinjski šoli. Re-
dovnice so bile znane predvsem po pouku glasbe in tujih jezikov. Med
jeziki so poučevale nemščino, francoščino, italijanščino pa tudi (že) an-
gleščino. Uršulinke pa svojim učenkam niso nudile zgolj šolske izobraz-
be, »temveč celostno vzgojo razuma in volje, duha in srca ter jih vsestransko
pripravljale na življenje«.14 Njihovi samostani so bili organizirani tako,
da so imeli zunanjo in notranjo šolo; zunanjo šolo so dnevno obiskova-
la dekleta iz mesta in okolice in ker so bila ponavadi iz revnejših družin,
je bilo za njih šolanje brezplačno. Drugače pa je bilo pri notranjih gojen-
kah, ki so bivale v samostanskem internatu in so njihovi starši plačevali
šolnino.15 Leta 1913 so v Ljubljani uršulinke odprle posebno, zunanjo go-
spodinjsko šolo pod imenom Krekova gospodinjska šola. Šolo je »vodila m.
Viktorija Chromy. Dvanajst let je bila v Souvanovi hiši, potem pa se je pre-
selila v Zgornjo Šiško. Leta 1927 so jo prevzele šolske sestre iz Maribora«.16
82 Učni načrt šole je obsegal: nauk o gospodinjstvu, kuhanje, gospodinjska
1535 je ustanovila družbo, ki jo je zaupala v varstvo sv. Uršule, device in mučenice … 24. maja 1807 je bila
Angela razglašena za svetnico.« Življenje svojih deklet si je zamislila za tedanje čase izredno drzno, saj je
»svojih sester ni zaprla v samostan; postavila jih je pred drzno zahtevo, za tedanji čas nezaslišano in skoraj po-
hujšljivo: da se posvetijo Bogu z zaobljubo devištva in živijo posvečeno življenje v družinah … Angela je dobro
poznala socialni ustroj svoje dobe, zato je svoje sestre namesto s samostanskim zidom zaščitila z izredno iznaj-
dljivo in modro organizacijo vodstva.« Glavna naloga novega rodu je bilo delo za zaščito in vzgojo ženske
mladine. Po smrti ustanoviteljice reda se je ta razvil v dve smeri: prva smer je sledila navodilom sv. An-
gele – angelinke, druga smer pa je krenila na pot klasičnega cerkvenega samostanskega redu - uršulinke.
Uršulinke so se po koncu 16. stoletja izredno hitro razširile po Italiji in Franciji. Uršulinke so tedaj pre-
vzele pravila stroge klavzure, »ki se imenuje tudi papeška, in ki jih je ločevala od sveta, kjer so doslej apostol-
sko delovale; kajti redovnice s tako klavzuro niso smele po slovesnih zaobljubah nikoli več iz samostana. Uršu-
linke so jo obdržale do leta 1923, ko so zaradi vzgojnoapostolskega dela z mladino sprejele škofovsko klavzuro,
ki jim je iz apostolskih namenov dovoljevala izhode iz samostana«. Uršulinke so postale izredne vzgojiteljice
in prav zaradi tega (in zaradi siceršnjega pomanjkanja vzgojnih zavodov za dekleta) so jih vabili v različne
kraje. »Razširile so se po vsej srednji in severni Evropi.« K nam so prišle uršulinke v 17. stoletju: najprej, leta
1672, v Gorico, nato so ustanovile samostan v Ljubljani, leta 1702, in leta 1782 še v Škofji Loki. Svoje sa-
mostane so ustanavljale še tudi v 20. stoletju: leta 1903 v Mekinjah pri Kamniku in leta 1967 v Izoli. V:
Jasna Kogoj, Uršulinke na Slovenskem, Ob 200-letnici prihoda uršulink v Škofjo Loko, Izola, 1982. Prav se-
daj pa doživlja, znotraj privatno organiziranega šolstva, njihovo izobraževalno delo preporod.
13 N. d., 104.
14 N. d., 110.
15 Notranja šola, ki je začela delovati v Ljubljani leta 1703, je imela ljudsko šolo, meščansko šolo, gimna-
zijo, učiteljišče in gospodinjsko šolo. Na zunanji šoli, ki so jo v Ljubljani odprle prav tako leta 1703, pa
sta bili le ljudska in meščanska šola, ki jima je bil kasneje, leta 1884, priključen še vrtec.
16 J. Kogoj, n. d., 112–113.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
postati odlične vzgojiteljice ženske mladine. V ta namen so se sestre ne-
nehno pedagoško izobraževale in v »19. stoletju že imamo uršulinke z uči-
teljsko maturo«.13 Usposobljene so bile za različne stopnje vzgoje in pou-
ka: bile so vzgojiteljice predšolskih otrok, učiteljice ljudskih in meščan-
skih šol, učiteljice na učiteljišču, učiteljice umetnega vrtnarstva, ročnih
del, glasbe, profesorice na učiteljišču in v gimnaziji, vzgojiteljice v inter-
natu in učiteljice za teoretični in praktični pouk na gospodinjski šoli. Re-
dovnice so bile znane predvsem po pouku glasbe in tujih jezikov. Med
jeziki so poučevale nemščino, francoščino, italijanščino pa tudi (že) an-
gleščino. Uršulinke pa svojim učenkam niso nudile zgolj šolske izobraz-
be, »temveč celostno vzgojo razuma in volje, duha in srca ter jih vsestransko
pripravljale na življenje«.14 Njihovi samostani so bili organizirani tako,
da so imeli zunanjo in notranjo šolo; zunanjo šolo so dnevno obiskova-
la dekleta iz mesta in okolice in ker so bila ponavadi iz revnejših družin,
je bilo za njih šolanje brezplačno. Drugače pa je bilo pri notranjih gojen-
kah, ki so bivale v samostanskem internatu in so njihovi starši plačevali
šolnino.15 Leta 1913 so v Ljubljani uršulinke odprle posebno, zunanjo go-
spodinjsko šolo pod imenom Krekova gospodinjska šola. Šolo je »vodila m.
Viktorija Chromy. Dvanajst let je bila v Souvanovi hiši, potem pa se je pre-
selila v Zgornjo Šiško. Leta 1927 so jo prevzele šolske sestre iz Maribora«.16
82 Učni načrt šole je obsegal: nauk o gospodinjstvu, kuhanje, gospodinjska
1535 je ustanovila družbo, ki jo je zaupala v varstvo sv. Uršule, device in mučenice … 24. maja 1807 je bila
Angela razglašena za svetnico.« Življenje svojih deklet si je zamislila za tedanje čase izredno drzno, saj je
»svojih sester ni zaprla v samostan; postavila jih je pred drzno zahtevo, za tedanji čas nezaslišano in skoraj po-
hujšljivo: da se posvetijo Bogu z zaobljubo devištva in živijo posvečeno življenje v družinah … Angela je dobro
poznala socialni ustroj svoje dobe, zato je svoje sestre namesto s samostanskim zidom zaščitila z izredno iznaj-
dljivo in modro organizacijo vodstva.« Glavna naloga novega rodu je bilo delo za zaščito in vzgojo ženske
mladine. Po smrti ustanoviteljice reda se je ta razvil v dve smeri: prva smer je sledila navodilom sv. An-
gele – angelinke, druga smer pa je krenila na pot klasičnega cerkvenega samostanskega redu - uršulinke.
Uršulinke so se po koncu 16. stoletja izredno hitro razširile po Italiji in Franciji. Uršulinke so tedaj pre-
vzele pravila stroge klavzure, »ki se imenuje tudi papeška, in ki jih je ločevala od sveta, kjer so doslej apostol-
sko delovale; kajti redovnice s tako klavzuro niso smele po slovesnih zaobljubah nikoli več iz samostana. Uršu-
linke so jo obdržale do leta 1923, ko so zaradi vzgojnoapostolskega dela z mladino sprejele škofovsko klavzuro,
ki jim je iz apostolskih namenov dovoljevala izhode iz samostana«. Uršulinke so postale izredne vzgojiteljice
in prav zaradi tega (in zaradi siceršnjega pomanjkanja vzgojnih zavodov za dekleta) so jih vabili v različne
kraje. »Razširile so se po vsej srednji in severni Evropi.« K nam so prišle uršulinke v 17. stoletju: najprej, leta
1672, v Gorico, nato so ustanovile samostan v Ljubljani, leta 1702, in leta 1782 še v Škofji Loki. Svoje sa-
mostane so ustanavljale še tudi v 20. stoletju: leta 1903 v Mekinjah pri Kamniku in leta 1967 v Izoli. V:
Jasna Kogoj, Uršulinke na Slovenskem, Ob 200-letnici prihoda uršulink v Škofjo Loko, Izola, 1982. Prav se-
daj pa doživlja, znotraj privatno organiziranega šolstva, njihovo izobraževalno delo preporod.
13 N. d., 104.
14 N. d., 110.
15 Notranja šola, ki je začela delovati v Ljubljani leta 1703, je imela ljudsko šolo, meščansko šolo, gimna-
zijo, učiteljišče in gospodinjsko šolo. Na zunanji šoli, ki so jo v Ljubljani odprle prav tako leta 1703, pa
sta bili le ljudska in meščanska šola, ki jima je bil kasneje, leta 1884, priključen še vrtec.
16 J. Kogoj, n. d., 112–113.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
