Page 81 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 81
Gospodinjstvo 79
bi. Sedaj pa /…/ raste dekletce ter se uči se stalno mislijo, da si mora vstvari-
ti samostojnost, da si mora pridobiti diplomo, s katero se ji odpro razna pota
do raznih služb.« Avtor opozarja na strah moških pred samostojnimi, iz-
obraženimi ženskami in na siceršnjo sodobno »preplašenost moža pred za-
konom in rodbino«. Pa vendar, sklene »znani sociolog« Le Rous, da je strah
moških neupravičen, da ženske kljub vsemu le niso tako drugačne, kot so
bile nekoč, kajti čeprav »prežive vse dolge dneve zaprte v uradih in gledajo,
kako gineva njihova lepa mladost med številkami in knjigami, /…/ rade bi
živele in izpolnjevale one dolžnosti, h katerim jih zove že njihova narava«.
Zaključek omenjenega članka je (seveda z današnje perspektive) značilno
saksističen, do žensk poniževalen in predvsem pokroviteljski, napisan (še
vedno) s stališča moške absolutne premoči. Še značilneje za čas ob kon-
cu 19. stoletja pa je to, da ga naše borke za žensko emancipacijo niso ra-
zumele tako in so članek celo označile kot »krasen«.
»In ženska naobrazba, ki je za moža nevarno orožje v neomoženi žen-
ski, skrha se sama od sebe, ako postane last soproge: soproga bode rabila svo-
jo naobrazbo le v prid svojega tovariša, bode mu modra svetovalka, plemeni-
ta navdihovalka, vestna, pametna odgojiteljica svojih otrok,«5 zaključi svo-
je razmišljanje o vplivu izobrazbe na ženske in njihov odnos do zakona
francoski sociolog.
Pozivi k uvajanju nekakšnega posebnega, zgolj dekletom namenjenega
izobraževanja za zakon, za poklic žene in gospodinje, pa niso imeli vse-
splošne podpore, prav nasprotno; že v času tržaške Slovenke se je razvnela
polemika na to temo. Tam je na primer Danica razglašala poskuse ovira-
nja izobraževanja žensk kot popolno nasprotje »temu veselemu, živahne-
mu gibanju /gibanju za enakopravnost žensk/«.6 Danica (pravilno) ugo-
tavlja, da so nosile zastavo tovrstnih zaviralnih prizadevanj prav ženske,
»tesnosrčne ženske, omejenega obzorja, ki se zgražajo nad »nečuvenimi« ko-
raki svojih svitlejših sester! /…/ Te smešne nazadnjačiče, ki spadajo pravza-
prav v kako antikvitetno zbirko, se štejejo večinoma v kategorijo tistih preti-
rano pridnih gospodinj, ki gledajo zaničljivo na vsako drugo žensko, ki si ne
išče svoje sreče ob žehtnici ali pred ognjiščem in ki pomilujejo vsakega moža,
kojemu ni bila dana redka sreča zvezati se za to posvetno življenje s tako
uzornim bitjem, kakor so one same.«
Kakor se je 19. stoletje prevešalo v naslednje, tako so postajale zahteve
po posebnih ženskih znanjih čedalje bolj določne, specializirane; čedalje
5 N. m.
6 Danica, Moderna žena in gospodinjstvo, Slovenka (1899), 228–233.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
bi. Sedaj pa /…/ raste dekletce ter se uči se stalno mislijo, da si mora vstvari-
ti samostojnost, da si mora pridobiti diplomo, s katero se ji odpro razna pota
do raznih služb.« Avtor opozarja na strah moških pred samostojnimi, iz-
obraženimi ženskami in na siceršnjo sodobno »preplašenost moža pred za-
konom in rodbino«. Pa vendar, sklene »znani sociolog« Le Rous, da je strah
moških neupravičen, da ženske kljub vsemu le niso tako drugačne, kot so
bile nekoč, kajti čeprav »prežive vse dolge dneve zaprte v uradih in gledajo,
kako gineva njihova lepa mladost med številkami in knjigami, /…/ rade bi
živele in izpolnjevale one dolžnosti, h katerim jih zove že njihova narava«.
Zaključek omenjenega članka je (seveda z današnje perspektive) značilno
saksističen, do žensk poniževalen in predvsem pokroviteljski, napisan (še
vedno) s stališča moške absolutne premoči. Še značilneje za čas ob kon-
cu 19. stoletja pa je to, da ga naše borke za žensko emancipacijo niso ra-
zumele tako in so članek celo označile kot »krasen«.
»In ženska naobrazba, ki je za moža nevarno orožje v neomoženi žen-
ski, skrha se sama od sebe, ako postane last soproge: soproga bode rabila svo-
jo naobrazbo le v prid svojega tovariša, bode mu modra svetovalka, plemeni-
ta navdihovalka, vestna, pametna odgojiteljica svojih otrok,«5 zaključi svo-
je razmišljanje o vplivu izobrazbe na ženske in njihov odnos do zakona
francoski sociolog.
Pozivi k uvajanju nekakšnega posebnega, zgolj dekletom namenjenega
izobraževanja za zakon, za poklic žene in gospodinje, pa niso imeli vse-
splošne podpore, prav nasprotno; že v času tržaške Slovenke se je razvnela
polemika na to temo. Tam je na primer Danica razglašala poskuse ovira-
nja izobraževanja žensk kot popolno nasprotje »temu veselemu, živahne-
mu gibanju /gibanju za enakopravnost žensk/«.6 Danica (pravilno) ugo-
tavlja, da so nosile zastavo tovrstnih zaviralnih prizadevanj prav ženske,
»tesnosrčne ženske, omejenega obzorja, ki se zgražajo nad »nečuvenimi« ko-
raki svojih svitlejših sester! /…/ Te smešne nazadnjačiče, ki spadajo pravza-
prav v kako antikvitetno zbirko, se štejejo večinoma v kategorijo tistih preti-
rano pridnih gospodinj, ki gledajo zaničljivo na vsako drugo žensko, ki si ne
išče svoje sreče ob žehtnici ali pred ognjiščem in ki pomilujejo vsakega moža,
kojemu ni bila dana redka sreča zvezati se za to posvetno življenje s tako
uzornim bitjem, kakor so one same.«
Kakor se je 19. stoletje prevešalo v naslednje, tako so postajale zahteve
po posebnih ženskih znanjih čedalje bolj določne, specializirane; čedalje
5 N. m.
6 Danica, Moderna žena in gospodinjstvo, Slovenka (1899), 228–233.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
