Page 82 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 82
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
bolj so je krepilo prizadevanje za oblikovanje posebnih, po ‚ciljni publi-
ki‘ pa med seboj različnih gospodinjskih šol. Od dobro vzgojenega in na
izzive zakona pripravljenega dekleta so sedaj pričakovali tudi obvladova-
nje najrazličnejših veščin sodobnega gospodinjstva. Gospodinjstva, sklop
najrazličnejših dnevno ponavljajočih se dejavnosti, opravil in spretnosti
znotraj doma in za potrebe družinskih članov, kot ga razumemo danes,
v večini družin 19. stoletja (kot smo povedali že zgoraj) vsekakor še niso
poznali. (Tudi) pod vplivom razvoja medicine in predvsem vednosti o
pomenu snage in osebne higiene pa so se začele stvari proti koncu sto-
letja močno spreminjati. V povprečno revnem, kmečkem ali delavskem
domu je bilo gospodinjstvo sila preprosta zadeva, omejena na bolj ko ne
pomanjkljivo kuho, priložnostno pospravljanje in sila redko pranje. Dvig
materialnega standarda, predvsem pa globoke spremembe dejanskih ali
vsaj idealnih bivalnih razmer so v 20. stoletju napravile iz gospodinjstva
pravo vedo. Dejavnosti, povezane z vzdrževanjem razmer, primernih za
bivanje družine, so se nenehno širile, gospodinjenje pa je zahtevalo od
gospodinje čedalje več časa pa tudi znanja. Tako nam na primer dr. Ko-
čevar še sporoča, da se »na kmetih marsikatera žena nij učila kuhati. Ta ne
bode tečne in prebavljive skuhe pripravljala, dasi ima dobro meso … Neka-
tera ne pozna spridene moke in masti, še ne zna mokastega krompirja raz-
80 ločiti od mazastega. Od kod pa naj bi znala? Morda se mati nij več učila.«7
Da so bile razmere prav na kmetih še posebej slabe, je vplivalo to, da »je
glavno delo žene sodelovanje v kmetijski produkciji – gospodinjstvo pa mora
biti mimogrede opravljeno. Pravo gospodinjstvo je le še nekakšno »potrebno
zlo«, privesek poljedelstva, ki naj zavzema čim manj časa in truda. Gospo-
dinja komaj utegne skuhati kosilo, saj ga niti ne utegne«, zato je, beremo v
Ženskem svetu, »gospodinjstvo, uprava hiše, osirotelo«.8 Po drugi strani pa
so se prehrambeni (in tudi drugi) standardi na kmetih nižali, saj je »go-
spodinja primorana, da vse boljše sadje, kokoši, jajca, mleko, maslo in dru-
go odnese na trg, da je vsaj majhna pomoč za davke in drugo«. Nič drugače,
vsekakor pa ne bolje, ni bilo v delavskih družinah, v katerih je bilo čeda-
lje več žensk vsaj občasno zaposlenih izven doma.
Poduk o »umnem gospodinjstvu« se je zdel čedalje nujnejši; vednost
o pomenu pravilne, zdrave prehrane je zahtevala kulinarične spretno-
sti. Poznavanje nevarnosti, ki se skrivajo v umazaniji, je zahtevalo dvig
sanitarnih standardov in pogostejše čiščenje prostorov, posode in obla-
čil. Zdravstveni nauk pa je zahteval povečano skrb za osebno higieno in
7 Š. Kočevar, n. d., 5.
8 V. Š., Ženski svet (1937), 223.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
bolj so je krepilo prizadevanje za oblikovanje posebnih, po ‚ciljni publi-
ki‘ pa med seboj različnih gospodinjskih šol. Od dobro vzgojenega in na
izzive zakona pripravljenega dekleta so sedaj pričakovali tudi obvladova-
nje najrazličnejših veščin sodobnega gospodinjstva. Gospodinjstva, sklop
najrazličnejših dnevno ponavljajočih se dejavnosti, opravil in spretnosti
znotraj doma in za potrebe družinskih članov, kot ga razumemo danes,
v večini družin 19. stoletja (kot smo povedali že zgoraj) vsekakor še niso
poznali. (Tudi) pod vplivom razvoja medicine in predvsem vednosti o
pomenu snage in osebne higiene pa so se začele stvari proti koncu sto-
letja močno spreminjati. V povprečno revnem, kmečkem ali delavskem
domu je bilo gospodinjstvo sila preprosta zadeva, omejena na bolj ko ne
pomanjkljivo kuho, priložnostno pospravljanje in sila redko pranje. Dvig
materialnega standarda, predvsem pa globoke spremembe dejanskih ali
vsaj idealnih bivalnih razmer so v 20. stoletju napravile iz gospodinjstva
pravo vedo. Dejavnosti, povezane z vzdrževanjem razmer, primernih za
bivanje družine, so se nenehno širile, gospodinjenje pa je zahtevalo od
gospodinje čedalje več časa pa tudi znanja. Tako nam na primer dr. Ko-
čevar še sporoča, da se »na kmetih marsikatera žena nij učila kuhati. Ta ne
bode tečne in prebavljive skuhe pripravljala, dasi ima dobro meso … Neka-
tera ne pozna spridene moke in masti, še ne zna mokastega krompirja raz-
80 ločiti od mazastega. Od kod pa naj bi znala? Morda se mati nij več učila.«7
Da so bile razmere prav na kmetih še posebej slabe, je vplivalo to, da »je
glavno delo žene sodelovanje v kmetijski produkciji – gospodinjstvo pa mora
biti mimogrede opravljeno. Pravo gospodinjstvo je le še nekakšno »potrebno
zlo«, privesek poljedelstva, ki naj zavzema čim manj časa in truda. Gospo-
dinja komaj utegne skuhati kosilo, saj ga niti ne utegne«, zato je, beremo v
Ženskem svetu, »gospodinjstvo, uprava hiše, osirotelo«.8 Po drugi strani pa
so se prehrambeni (in tudi drugi) standardi na kmetih nižali, saj je »go-
spodinja primorana, da vse boljše sadje, kokoši, jajca, mleko, maslo in dru-
go odnese na trg, da je vsaj majhna pomoč za davke in drugo«. Nič drugače,
vsekakor pa ne bolje, ni bilo v delavskih družinah, v katerih je bilo čeda-
lje več žensk vsaj občasno zaposlenih izven doma.
Poduk o »umnem gospodinjstvu« se je zdel čedalje nujnejši; vednost
o pomenu pravilne, zdrave prehrane je zahtevala kulinarične spretno-
sti. Poznavanje nevarnosti, ki se skrivajo v umazaniji, je zahtevalo dvig
sanitarnih standardov in pogostejše čiščenje prostorov, posode in obla-
čil. Zdravstveni nauk pa je zahteval povečano skrb za osebno higieno in
7 Š. Kočevar, n. d., 5.
8 V. Š., Ženski svet (1937), 223.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
