Page 83 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 83
Gospodinjstvo 81
zdravje družinskih članov nasploh. In za vse to so bile zadolžene ženske;
pa ne zato, ker naj bi to že od nekdaj počele, ker je bila večina dejavno-
sti, ki jih vključuje novodoben pojem gospodinjstva, še stoletje nazaj ne-
poznanih, ampak zaradi narave tovrstnih opravil, ker so bila vsa dela, ki
so se dotikala zasebnega, družinskega, neplačanega, nepridobitnega dela,
pripisana ženskam, ker so bila prav taka nepridobitna in neplačana dela
razglašena za ženska dela po naravi (to pa naj bi bila posledica naravne
delitve del na moška in ženska dela).
Gospodinjske šole
O skrivnostih dobrega gospodinjstva oz. »umnega« vodenja doma,
ki je do prevlade plačanega dela zunaj doma vedno vključevalo poleg
po obsegu skromnega gospodinjstva v ožjem pomenu (pranje, likanje,
kuhanje itd.) še pridobitno dejavnost, za katero so bile tudi odgovorne
gospodinje,9 so se hčere privilegiranih slojev vedno posebej poučile; naj-
pogosteje v posebnih samostanskih šolah, namenjenih vzgoji bodočih
dobrih žen-gospodinj. Ostalo prebivalstvo pa je ostalo prepuščeno lastni
vedoželjnosti in ponavadi dobri volji župnikovih kuharic10 ali znanju po-
deželskih učiteljic.11 V 19. stoletju so začeli najprej meščanski starši, nato
pa tudi premožni kmetje, čedalje pogosteje iskati ‚poduka‘ (tudi) o go-
spodinjskih veščinah za svoje hčere. Zanimanje za tovrstno izobraževa-
nje deklet je bilo nepričakovano veliko in pridobljeno znanje je veljalo za
pomemben delež dekletove dote.
Pri nas so že od 18. stoletja za izobraževanje deklet skrbele uršulinke,12
redovnice, ki so si prizadevale po zgledu svoje ustanoviteljice sv. Angele
9 Pa naj je bilo to predenje, tkanje, kleklanje, prireja živali, vrtnarstvo, ali kaj drugega.
10 Cerkvene kuharice, tiste zaprisežene in one laične, tiste, ki so razvajale ljudske duhovnike ali pa visoke
cerkvene dostojanstvenike, veliko jih je bilo, ki so ‚zakuhale‘ marsikatero kuharsko knjigo; tako je prvo
slovensko kuharico, ki jo je sicer napisal moški, duhovnik in pesnik Valentin Vodnik, v dobršni meri na-
narekovala Eva Bučar, ki mu je gospodinjila celih štiriindvajset let. Tudi druga slovenska kuharica je iz-
pod rok cerkvene kuharice: napisala jo je, tedaj že bivša, škofova kuharica Magdalena Knafelc, tretja
žena Valentina Pleiweisa. In seveda, moramo omeniti še kraljico vseh kuharskih svetovalk, nuno Felicito
Kalinšek in njeno Slovensko kuharico.
11 Tudi zato, ker je predvsem odraslo žensko prebivalstvo od njih pričakovalo tudi tovrstni poduk in na-
svete in ker so bile učiteljice same o gospodinjskih in kuharskih spretnostih kaj slabo podučene, so si uči-
teljice organizirale posebne poletne tečaje.
12 Začetki uršulinskega cerkvenega reda segajo v burno 16. stoletje. Začetnica redu je bila sv. Angela Me-
rici (1474–1540), rojena v Desenzanu ob Gardskem jezeru. Bila je hči kmeta, po materi pa je pripada-
la nižjemu plemstvu. »Kot vse žene tistega časa je opravljala gospodinjska dela: prala je, delala maslo, mesila
kruh, se ukvarjala s kuhanjem in podobnimi opravili,« piše s. Jasna Kogoj. Priključila se je redu sv. Franči-
ška, »kjer je prejela globjo versko vzgojo«. Po videnju, v katerem ji je nedavno umrla sestra sporočila, »da se
je hoče Bog poslužiti in z njeno pomočjo ustanoviti družbo devic, ki bo hitro rastla«, se je lotila ustanavljanja
novega ženskega samostanskega reda. »Okoli sebe je zbirala enako misleča dekleta in žene in 25. novembra
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
zdravje družinskih članov nasploh. In za vse to so bile zadolžene ženske;
pa ne zato, ker naj bi to že od nekdaj počele, ker je bila večina dejavno-
sti, ki jih vključuje novodoben pojem gospodinjstva, še stoletje nazaj ne-
poznanih, ampak zaradi narave tovrstnih opravil, ker so bila vsa dela, ki
so se dotikala zasebnega, družinskega, neplačanega, nepridobitnega dela,
pripisana ženskam, ker so bila prav taka nepridobitna in neplačana dela
razglašena za ženska dela po naravi (to pa naj bi bila posledica naravne
delitve del na moška in ženska dela).
Gospodinjske šole
O skrivnostih dobrega gospodinjstva oz. »umnega« vodenja doma,
ki je do prevlade plačanega dela zunaj doma vedno vključevalo poleg
po obsegu skromnega gospodinjstva v ožjem pomenu (pranje, likanje,
kuhanje itd.) še pridobitno dejavnost, za katero so bile tudi odgovorne
gospodinje,9 so se hčere privilegiranih slojev vedno posebej poučile; naj-
pogosteje v posebnih samostanskih šolah, namenjenih vzgoji bodočih
dobrih žen-gospodinj. Ostalo prebivalstvo pa je ostalo prepuščeno lastni
vedoželjnosti in ponavadi dobri volji župnikovih kuharic10 ali znanju po-
deželskih učiteljic.11 V 19. stoletju so začeli najprej meščanski starši, nato
pa tudi premožni kmetje, čedalje pogosteje iskati ‚poduka‘ (tudi) o go-
spodinjskih veščinah za svoje hčere. Zanimanje za tovrstno izobraževa-
nje deklet je bilo nepričakovano veliko in pridobljeno znanje je veljalo za
pomemben delež dekletove dote.
Pri nas so že od 18. stoletja za izobraževanje deklet skrbele uršulinke,12
redovnice, ki so si prizadevale po zgledu svoje ustanoviteljice sv. Angele
9 Pa naj je bilo to predenje, tkanje, kleklanje, prireja živali, vrtnarstvo, ali kaj drugega.
10 Cerkvene kuharice, tiste zaprisežene in one laične, tiste, ki so razvajale ljudske duhovnike ali pa visoke
cerkvene dostojanstvenike, veliko jih je bilo, ki so ‚zakuhale‘ marsikatero kuharsko knjigo; tako je prvo
slovensko kuharico, ki jo je sicer napisal moški, duhovnik in pesnik Valentin Vodnik, v dobršni meri na-
narekovala Eva Bučar, ki mu je gospodinjila celih štiriindvajset let. Tudi druga slovenska kuharica je iz-
pod rok cerkvene kuharice: napisala jo je, tedaj že bivša, škofova kuharica Magdalena Knafelc, tretja
žena Valentina Pleiweisa. In seveda, moramo omeniti še kraljico vseh kuharskih svetovalk, nuno Felicito
Kalinšek in njeno Slovensko kuharico.
11 Tudi zato, ker je predvsem odraslo žensko prebivalstvo od njih pričakovalo tudi tovrstni poduk in na-
svete in ker so bile učiteljice same o gospodinjskih in kuharskih spretnostih kaj slabo podučene, so si uči-
teljice organizirale posebne poletne tečaje.
12 Začetki uršulinskega cerkvenega reda segajo v burno 16. stoletje. Začetnica redu je bila sv. Angela Me-
rici (1474–1540), rojena v Desenzanu ob Gardskem jezeru. Bila je hči kmeta, po materi pa je pripada-
la nižjemu plemstvu. »Kot vse žene tistega časa je opravljala gospodinjska dela: prala je, delala maslo, mesila
kruh, se ukvarjala s kuhanjem in podobnimi opravili,« piše s. Jasna Kogoj. Priključila se je redu sv. Franči-
ška, »kjer je prejela globjo versko vzgojo«. Po videnju, v katerem ji je nedavno umrla sestra sporočila, »da se
je hoče Bog poslužiti in z njeno pomočjo ustanoviti družbo devic, ki bo hitro rastla«, se je lotila ustanavljanja
novega ženskega samostanskega reda. »Okoli sebe je zbirala enako misleča dekleta in žene in 25. novembra
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
