Page 70 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 70
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
5. In ne nazadnje opozori Anica Černe še na eno napako tradici-
onalne, zastarele vzgoje hčera, ki dovoljuje hčeram bistveno manj
in zahteva od njih bistveno večjo privrženost, zvestobo in samo-
odpovedovanje kot od sinov: »Starši naj poskušajo doumeti, da se
na prehodu iz otroške v mladostno dobo trgajo mlada življenja od
onih, ki so jih rodila in z ljubeznijo svojih src gojila … Odpirajo se
lastna mlada pota /poudarjeno v izvirniku/, ki jih moramo pri-
znati /poudarjeno v izvirniku/, saj je sleherno življenje cilj in dol-
žnost zase. Ljubezen postaja krivica, kadar slepa priklepa in veže,
postaja ovira na otrokovi življenjski poti, kadar ne more uvideti, da
zaživi mlad človek svoje življenje.«168
Cilji nove vzgoje so bili torej visoko zastavljeni in usmerjeni (sedaj
tudi pri dekletih) v izobraževanje za poklic in sposobnost samostojnega
življenja. Pa vendar lahko (tudi) pri Anici Černe opazimo, da je pri pisa-
nju mislila predvsem na dekleta srednjih slojev, za katera je bilo vprašanje
izobraževanja in morebitnega profesionalnega dela (še) povezano s pra-
vico, z možnostjo, z dostopnostjo tega, ni pa jim predstavljal poklic ek-
sistenčne nujnosti, kot je to veljalo za hčere staršev (tako materialno kot
izobrazbeno) nižjih socialnih slojev. Kljub zahtevi po poenotenju vzgoje
(in tudi siceršnjega odnosa) za hčere in sinove pa ostaja poudarek ženske-
68 ga življenja na materinstvu, družini, zakonski zvezi.169 Še vedno je pro-
bratec,« je zapisala Trnjenka (Trnjenka, Slovenka (1897), 6).
168 A. Černe, Ženski svet (1933), 260.
169 Kako daleč od realnih možnosti so bile te želje, kažejo statistični podatki o številčnem razmerju med
moškimi in ženskami: število moških v starostnih skupinah, primernih za zakon (od hipotetično 15 leta
do prav tako hipotetično 60 leta starosti), je bilo tako v obdobjih monarhije kot v obdobjih po prvi sve-
tovni vojni premajhno. Prav na ta, objektivno merljivi in dokazljivi element družbenega življenja opozar-
ja na pragu druge svetovne vojne Vlado Schmidt, ko navaja: »V Ljubljani je bilo – po podatkih ljudskega
štetja dne 31. III. 1931 – 26.432 moških in 31.352 žensk. Moških je bilo torej 4.893 manj … največji odsto-
tek razlike pade na dobo, ko moški in ženske vstopajo v zakon, to je pri ženskah med 15. in 50. letom, pri mo-
ških med 20. in 60. letom. V tem razdobju je bilo v Ljubljani … 16.402 moških in 19.446 žensk. Moških je
torej 3044 manj. Toliko žensk se med 15. in 50. letom v Ljubljani sploh ne more /poudarjeno v izvirniku/
poročiti iz enostavnega vzroka, ker je moških v starosti med 20. in 60. letom 3044 manj kakor žensk. Predpo-
stavljam, da se vsi moški v tem razdobju poročijo. Toda kaj, ko se ne! Število neoženjenih moških v razdobju
med 20. in 60. letom znaša namreč 7519. Prej smo ugotovili, da se 3044 žensk ne more poročiti, tudi če bi se
hotele. Teh 7519 žensk pa se ne more poročiti – ali pa se nočejo (če smatramo, da so ti moški odklonjeni snub-
ci). Če prištejemo to število k prejšnjemu, dobimo 10.563 žensk, to je 54 odstotkov vseh žensk med 15.
in 50. letom, torej nad polovico, ki niso z zakonom preskrbljene in ki morajo zato izvrševati samostojen
poklic /poudarjeno v izvirniku/.« V. Schmidt, Ženski svet (1940), 211. Da pa si v medvojnih (še posebej v
času po izbruhu gospodarske krize) razmerah ženska ni mogla obetati mirnega, zgolj domačega pristana,
govorijo tudi naslednji podatki: »1933. leta je bilo 72 odstotkov delavk poročenih, torej več kot dve tretjini.
Te žene delajo v tovarni svojih polnih 8, 9, 10 ur, doma jih povrhu čaka še kuha, ribanje, krpanje … Za to,
kakšen je položaj v takih delavskih gospodinjstvih, nam je treba le pogledati številke, objavljene od SUZOR-ja
(socialni arhiv): Za vzdrževanje rodbine manjka na vsakih izplačanih 100 din: v industriji 87,75 din – torej
več kot tri četrtine, v rudnikih 149,37 din – torej rudar še zase nima dovolj, v trgovini 31,67 din – še ena tre-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
5. In ne nazadnje opozori Anica Černe še na eno napako tradici-
onalne, zastarele vzgoje hčera, ki dovoljuje hčeram bistveno manj
in zahteva od njih bistveno večjo privrženost, zvestobo in samo-
odpovedovanje kot od sinov: »Starši naj poskušajo doumeti, da se
na prehodu iz otroške v mladostno dobo trgajo mlada življenja od
onih, ki so jih rodila in z ljubeznijo svojih src gojila … Odpirajo se
lastna mlada pota /poudarjeno v izvirniku/, ki jih moramo pri-
znati /poudarjeno v izvirniku/, saj je sleherno življenje cilj in dol-
žnost zase. Ljubezen postaja krivica, kadar slepa priklepa in veže,
postaja ovira na otrokovi življenjski poti, kadar ne more uvideti, da
zaživi mlad človek svoje življenje.«168
Cilji nove vzgoje so bili torej visoko zastavljeni in usmerjeni (sedaj
tudi pri dekletih) v izobraževanje za poklic in sposobnost samostojnega
življenja. Pa vendar lahko (tudi) pri Anici Černe opazimo, da je pri pisa-
nju mislila predvsem na dekleta srednjih slojev, za katera je bilo vprašanje
izobraževanja in morebitnega profesionalnega dela (še) povezano s pra-
vico, z možnostjo, z dostopnostjo tega, ni pa jim predstavljal poklic ek-
sistenčne nujnosti, kot je to veljalo za hčere staršev (tako materialno kot
izobrazbeno) nižjih socialnih slojev. Kljub zahtevi po poenotenju vzgoje
(in tudi siceršnjega odnosa) za hčere in sinove pa ostaja poudarek ženske-
68 ga življenja na materinstvu, družini, zakonski zvezi.169 Še vedno je pro-
bratec,« je zapisala Trnjenka (Trnjenka, Slovenka (1897), 6).
168 A. Černe, Ženski svet (1933), 260.
169 Kako daleč od realnih možnosti so bile te želje, kažejo statistični podatki o številčnem razmerju med
moškimi in ženskami: število moških v starostnih skupinah, primernih za zakon (od hipotetično 15 leta
do prav tako hipotetično 60 leta starosti), je bilo tako v obdobjih monarhije kot v obdobjih po prvi sve-
tovni vojni premajhno. Prav na ta, objektivno merljivi in dokazljivi element družbenega življenja opozar-
ja na pragu druge svetovne vojne Vlado Schmidt, ko navaja: »V Ljubljani je bilo – po podatkih ljudskega
štetja dne 31. III. 1931 – 26.432 moških in 31.352 žensk. Moških je bilo torej 4.893 manj … največji odsto-
tek razlike pade na dobo, ko moški in ženske vstopajo v zakon, to je pri ženskah med 15. in 50. letom, pri mo-
ških med 20. in 60. letom. V tem razdobju je bilo v Ljubljani … 16.402 moških in 19.446 žensk. Moških je
torej 3044 manj. Toliko žensk se med 15. in 50. letom v Ljubljani sploh ne more /poudarjeno v izvirniku/
poročiti iz enostavnega vzroka, ker je moških v starosti med 20. in 60. letom 3044 manj kakor žensk. Predpo-
stavljam, da se vsi moški v tem razdobju poročijo. Toda kaj, ko se ne! Število neoženjenih moških v razdobju
med 20. in 60. letom znaša namreč 7519. Prej smo ugotovili, da se 3044 žensk ne more poročiti, tudi če bi se
hotele. Teh 7519 žensk pa se ne more poročiti – ali pa se nočejo (če smatramo, da so ti moški odklonjeni snub-
ci). Če prištejemo to število k prejšnjemu, dobimo 10.563 žensk, to je 54 odstotkov vseh žensk med 15.
in 50. letom, torej nad polovico, ki niso z zakonom preskrbljene in ki morajo zato izvrševati samostojen
poklic /poudarjeno v izvirniku/.« V. Schmidt, Ženski svet (1940), 211. Da pa si v medvojnih (še posebej v
času po izbruhu gospodarske krize) razmerah ženska ni mogla obetati mirnega, zgolj domačega pristana,
govorijo tudi naslednji podatki: »1933. leta je bilo 72 odstotkov delavk poročenih, torej več kot dve tretjini.
Te žene delajo v tovarni svojih polnih 8, 9, 10 ur, doma jih povrhu čaka še kuha, ribanje, krpanje … Za to,
kakšen je položaj v takih delavskih gospodinjstvih, nam je treba le pogledati številke, objavljene od SUZOR-ja
(socialni arhiv): Za vzdrževanje rodbine manjka na vsakih izplačanih 100 din: v industriji 87,75 din – torej
več kot tri četrtine, v rudnikih 149,37 din – torej rudar še zase nima dovolj, v trgovini 31,67 din – še ena tre-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
