Page 66 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 66
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
dinja in mati, kar je njen najvzvišenejši poklic.«157 Pa vendar je bilo tudi
tako pisanje vesnjanov za vedno budnega dr. Antona Mahniča in njego-
vega Rimskega katolika preveč. Tako v pisanju Vesne kot v besedilih po-
sameznic je videl prihajati veliko krizo vrednot, ki so jo drugi jasneje za-
znali in definirali šele desetletja kasneje. Pomemben del te krize je bilo
tudi t. i. gibanje za »žensko osvobojo«, ki je posegalo v same temelje kato-
liške ureditve sveta.158 »Nazori torej, ki se v ‚Vesni‘ izražajo, so ob kratkem:
Absolutnost narodnostne ideje, kateri se mora pokoriti vsaka druga, tudi ver-
ska misel … Ženski spol se mora povzdigniti na isto stopnjo z moškim; pri-
boriti se mu morajo vsa prava tudi v javnem življenji in v politiki. – Spo-
loma ne stavite nobenih zaprek, da se, posebno v mladosti, spajata, kaker ju
priganja spolna pohotnost!«159 Da gre za veliko zaroto, je dr. Mahnič pov-
sem gotov: »Ta program je kar od stavka do stavka prepisan iz učnih knjig
framasonske lože!«
Če so matere še lahko sprejele, da se bo morala njihova hči ‚za vsak‘
slučaj usposobiti za kako delo na trgu dela,160 če je bila zahteva po aktiv-
ni participaciji tudi žene matere za preživetje družine v našem okolju še
vedno tako prisotna in je nova ideologija vzdrževanih (meščanskih) žena
še ni tako prekrila, da bi mogla biti povod medgeneracijskemu nespora-
64 zumu, pa je bilo s posledicami, ki jih je prinesel nov način življenja, ne-
kaj povsem drugega. In nekaj povsem drugega je bilo, ko so se zahteve po
ženski izobrazbi in profesionalnem delu postavile »v štric« z grozotami, ki
157 O. Z., Glasnik. Dekliška vzgoja in narod, Vesna (1892), št. 2, 26–27.
158 »Blagor cerkvi, blagor državi, ako je vže družina podložnikom vcepila čaščenje avktoritete. Pokorščino, lju-
bezen, v kateri se otroci vtrdijo v domači vzgoji, preneso v javno življenje na cerkvene in državne oblastnike.
In zakaj napenja dandanes loža vse sile, da bi rušila vez sakramentalnega zakona, zakaj sega roke po vzgoji,
zahteva brezversko šolo, v katero poganja mladino s posilnim zakonom, zakaj tako pridno priporoča in podpi-
ra javno, skupno vzgojo po otroških vrtcih, nego zato, da bi vže nežno deco iztrgala materam iz naročja, odtu-
jila jo duhu in veri krščanske družine ter tako zadušila v mladih srcih naravno ljubezen in pokorščino do sta-
rišev? Vničiti hoče avktoriteto družine in starišev, s to bo vničena vsaka druga avktoriteta v cerkvi in državi!«
S temi besedami slika Anton Mahnič (A. Mahnič, Rimski katolik 1897) vse pogubne posledice sekulari-
zacije, procesa, ki je začenjal konec 19. stoletja dobivati tudi pri nas čedalje določnejše oblike. In ženske,
ki so hotele kakor koli spreminjati tradicionalna notranjedružinska in sicer družbena razmerja, so bile se-
veda neposredne sodelavke in sokrivke framasonske zarote.
159 Anton Mahnič, Sumljiva znamenja v slovenskih akademiških in dijaških krogih. Naši akademiki in di-
jaki. Vesna pa ženstvo, Rimski katolik (1893), 53–60.
160 In to so tem raje sprejele, ko je postalo jasno, da se moški raje odločajo za poroko z žensko, ki se je
sposobna tudi sama preživeti, ki ima ali premoženje (kar je bilo redkeje) ali pa pridobiten poklic, ki ga
lahko obdrži tudi po poroki. Treba pa je poudariti, da večina žensk tudi še v obdobju med obema vojna-
ma ni bila zaposlena oz. ni opravljala kakšnega poklica; tako je lahko še leta 1940 Vlado Schmidt zapisal,
»da se izbira poklica – torej nujnost izbire poklica – razume za fante sama po sebi; kar se tiče deklet, pa mnogi
vprašujejo, ali je sploh potrebno, da si dekle izbere poklic /…/ fantje si izbirajo poklic z namenom, da ga bodo
vršili vse življenje, medtem ko je za mnoga dekleta poklic samo priznan ali nepriznan provizorij, nekaj za-
časnega, zasilni izhod, in je vprašanje, ali je to pravilno.«. Vlado Schmidt, Poklicno svetovanje in dekleta,
Ženski svet (1940), 210–211.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
dinja in mati, kar je njen najvzvišenejši poklic.«157 Pa vendar je bilo tudi
tako pisanje vesnjanov za vedno budnega dr. Antona Mahniča in njego-
vega Rimskega katolika preveč. Tako v pisanju Vesne kot v besedilih po-
sameznic je videl prihajati veliko krizo vrednot, ki so jo drugi jasneje za-
znali in definirali šele desetletja kasneje. Pomemben del te krize je bilo
tudi t. i. gibanje za »žensko osvobojo«, ki je posegalo v same temelje kato-
liške ureditve sveta.158 »Nazori torej, ki se v ‚Vesni‘ izražajo, so ob kratkem:
Absolutnost narodnostne ideje, kateri se mora pokoriti vsaka druga, tudi ver-
ska misel … Ženski spol se mora povzdigniti na isto stopnjo z moškim; pri-
boriti se mu morajo vsa prava tudi v javnem življenji in v politiki. – Spo-
loma ne stavite nobenih zaprek, da se, posebno v mladosti, spajata, kaker ju
priganja spolna pohotnost!«159 Da gre za veliko zaroto, je dr. Mahnič pov-
sem gotov: »Ta program je kar od stavka do stavka prepisan iz učnih knjig
framasonske lože!«
Če so matere še lahko sprejele, da se bo morala njihova hči ‚za vsak‘
slučaj usposobiti za kako delo na trgu dela,160 če je bila zahteva po aktiv-
ni participaciji tudi žene matere za preživetje družine v našem okolju še
vedno tako prisotna in je nova ideologija vzdrževanih (meščanskih) žena
še ni tako prekrila, da bi mogla biti povod medgeneracijskemu nespora-
64 zumu, pa je bilo s posledicami, ki jih je prinesel nov način življenja, ne-
kaj povsem drugega. In nekaj povsem drugega je bilo, ko so se zahteve po
ženski izobrazbi in profesionalnem delu postavile »v štric« z grozotami, ki
157 O. Z., Glasnik. Dekliška vzgoja in narod, Vesna (1892), št. 2, 26–27.
158 »Blagor cerkvi, blagor državi, ako je vže družina podložnikom vcepila čaščenje avktoritete. Pokorščino, lju-
bezen, v kateri se otroci vtrdijo v domači vzgoji, preneso v javno življenje na cerkvene in državne oblastnike.
In zakaj napenja dandanes loža vse sile, da bi rušila vez sakramentalnega zakona, zakaj sega roke po vzgoji,
zahteva brezversko šolo, v katero poganja mladino s posilnim zakonom, zakaj tako pridno priporoča in podpi-
ra javno, skupno vzgojo po otroških vrtcih, nego zato, da bi vže nežno deco iztrgala materam iz naročja, odtu-
jila jo duhu in veri krščanske družine ter tako zadušila v mladih srcih naravno ljubezen in pokorščino do sta-
rišev? Vničiti hoče avktoriteto družine in starišev, s to bo vničena vsaka druga avktoriteta v cerkvi in državi!«
S temi besedami slika Anton Mahnič (A. Mahnič, Rimski katolik 1897) vse pogubne posledice sekulari-
zacije, procesa, ki je začenjal konec 19. stoletja dobivati tudi pri nas čedalje določnejše oblike. In ženske,
ki so hotele kakor koli spreminjati tradicionalna notranjedružinska in sicer družbena razmerja, so bile se-
veda neposredne sodelavke in sokrivke framasonske zarote.
159 Anton Mahnič, Sumljiva znamenja v slovenskih akademiških in dijaških krogih. Naši akademiki in di-
jaki. Vesna pa ženstvo, Rimski katolik (1893), 53–60.
160 In to so tem raje sprejele, ko je postalo jasno, da se moški raje odločajo za poroko z žensko, ki se je
sposobna tudi sama preživeti, ki ima ali premoženje (kar je bilo redkeje) ali pa pridobiten poklic, ki ga
lahko obdrži tudi po poroki. Treba pa je poudariti, da večina žensk tudi še v obdobju med obema vojna-
ma ni bila zaposlena oz. ni opravljala kakšnega poklica; tako je lahko še leta 1940 Vlado Schmidt zapisal,
»da se izbira poklica – torej nujnost izbire poklica – razume za fante sama po sebi; kar se tiče deklet, pa mnogi
vprašujejo, ali je sploh potrebno, da si dekle izbere poklic /…/ fantje si izbirajo poklic z namenom, da ga bodo
vršili vse življenje, medtem ko je za mnoga dekleta poklic samo priznan ali nepriznan provizorij, nekaj za-
časnega, zasilni izhod, in je vprašanje, ali je to pravilno.«. Vlado Schmidt, Poklicno svetovanje in dekleta,
Ženski svet (1940), 210–211.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
