Page 67 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 67
Materinstvo 65
jih je opisoval dr. Mahnič in so, po njegovem, nujno izhajale ena iz dru-
ge. Na tem mestu nismo imeli namena ugotavljati neposrednega preto-
ka, na primer Mahničevih izrazito ženskemu gibanju nenaklonjenih po-
gledov med ljudstvo, pa vendar lahko sklepamo, da so bile nedeljske be-
sede župnikov tem pojavom podobno nenaklonjene, če že ne tako reto-
rično izbrušene. Sporočilo Cerkve161 ljudstvu glede ženskega gibanja je
bilo jasno: »‘Možu bodi pokorna‘ – s temi besedami odločil je stvarnik ženi
nje nalog. Ona ne sme biti gospodovalka, ampak le slušalka … Toda ravno
vzgoja pokorščine se tako rada zanemarja pri ženskah … Zato mati, glej in
prepričaj se, da bode vselej in takoj izpolnila hči tvoje povelje.«162 Zaradi iz-
obraževanja in njegovih kvarnih posledic so dekleta »predrzna, nevedna
in sploh malopridna. Zato je potrebno pri ženski vzgoji nastopiti vso dru-
go pot. Odpraviti je treba iz nje vsako nepotrebnost ter ohraniti le to, kar je
treba ženski, da bode dolgo živela in da se ji bode dobro godilo na zemlji,«
svari Ciperle.
Prava kriza in pravi nesporazumi se v resnici pokažejo šele v desetle-
tjih, ki sledijo prvi svetovni vojni. »Ko je žena pred petdesetimi leti vsled
gmotne in duševne potrebe prestopila prag svojega doma,« piše leta 1933 An-
gela Vode,163 »da je poiskala možnost za samostojno preživljanje na eni in
spopolnitev duševne praznote na drugi strani, si je morala to možnost šele
priboriti. To se pravi, da si je morala utreti najprej pot do poklicne izobraz-
be, pot v šole. Ko je to dosegla, se je polagoma začela udejstvovati v vseh po-
klicnih panogah in je zlasti med vojno dokazala, da lahko moškega sko-
ro povsod nadomešča.« Prav vstop žensk »v areno življenja« je bil kriv, da
so se začeli spreminjati njihovi nazori tudi glede vseh drugih pomemb-
161 Tudi sicer je stališče Cerkve tako, da je največja vrlina pravega vernika pokornost; pravi katoličani so ti-
sti, ki »trdno verujejo, da kar cerkev zapoveduje, Bog zapoveduje, in kdor cerkve ne posluša, je kakor nevernik
in očiten grešnik«, zapiše Slovenski prijatelj (1856, 73). Nikakor ne gre imeti za zgodovinsko naključje, da
je Katoliška cerkev prav sredi 19. stoletja, po stoletjih čaščenja Jezusove matere Marije, 8. decembra 1856,
razglasila dogmo o brezmadežnem spočetju Device Marije. Da je papež Pij IX. to storil prav sredi burnega
stoletja meščanskih, nacionalnih in še drugače stari vesoljni cerkveni red lomečih gibanj, seveda ne more
biti naključje. Prav tako ni naključje, da je kmalu po razglasitvi dogme prišlo leta 1858 do lurdskega čude-
ža, »kateri je ne le od cerkve, ampak tudi od eksaktne vede 19. veka konstatovan kot resničen historičen fakt«.
A. Mahnič, Brezmadežno spočetje. Zmaga milosti in čudeža. Rimski katolik (1893), 8–10. In do čudeža
je prišlo prav v Franciji, v deželi »brezverskega bogotajstva in odprtega sovraštva do katoliške cerkve«. Namen
razglasitve dogme je bil izrazito praktičen in od njega si je Katoliška cerkev obetala zajezitev marsikaterih
procesov, ki so izvirali iz idej francoske revolucije: »Čaščenje Marije je bilo v cerkvi vedno najmogočniše sred-
stvo za povzdigo krščanske nravi. Tako tudi v naši dobi. Brezmadežno Spočetje je srca vernikov, posebno mladi-
ne, oplodila sa svetimi mislimi, je iz domišljije pregnala nečiste podobe in vcepila duhovom ljubezen do najlep-
še čednosti … Dogmatična definicija brezmadežnega Spočetja pomenja za katoliško cerkev začetek nove dobe,
preporod katoliškega čeznaravnegaivljenja, katerega podlaga je vera, katerega princip je milost. Tako se razkri-
stjanjeni narodi spet kristijanijo, tako se vrši od znotrej na zunaj reakcija proti – naturalizmu.«
162 J. Ciperle, Ženska vzgoja, Učiteljski tovariš (1883), 213–214.
163 Angela Vode, Pred novimi vidiki, Ženski svet (1933), 233–234.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
jih je opisoval dr. Mahnič in so, po njegovem, nujno izhajale ena iz dru-
ge. Na tem mestu nismo imeli namena ugotavljati neposrednega preto-
ka, na primer Mahničevih izrazito ženskemu gibanju nenaklonjenih po-
gledov med ljudstvo, pa vendar lahko sklepamo, da so bile nedeljske be-
sede župnikov tem pojavom podobno nenaklonjene, če že ne tako reto-
rično izbrušene. Sporočilo Cerkve161 ljudstvu glede ženskega gibanja je
bilo jasno: »‘Možu bodi pokorna‘ – s temi besedami odločil je stvarnik ženi
nje nalog. Ona ne sme biti gospodovalka, ampak le slušalka … Toda ravno
vzgoja pokorščine se tako rada zanemarja pri ženskah … Zato mati, glej in
prepričaj se, da bode vselej in takoj izpolnila hči tvoje povelje.«162 Zaradi iz-
obraževanja in njegovih kvarnih posledic so dekleta »predrzna, nevedna
in sploh malopridna. Zato je potrebno pri ženski vzgoji nastopiti vso dru-
go pot. Odpraviti je treba iz nje vsako nepotrebnost ter ohraniti le to, kar je
treba ženski, da bode dolgo živela in da se ji bode dobro godilo na zemlji,«
svari Ciperle.
Prava kriza in pravi nesporazumi se v resnici pokažejo šele v desetle-
tjih, ki sledijo prvi svetovni vojni. »Ko je žena pred petdesetimi leti vsled
gmotne in duševne potrebe prestopila prag svojega doma,« piše leta 1933 An-
gela Vode,163 »da je poiskala možnost za samostojno preživljanje na eni in
spopolnitev duševne praznote na drugi strani, si je morala to možnost šele
priboriti. To se pravi, da si je morala utreti najprej pot do poklicne izobraz-
be, pot v šole. Ko je to dosegla, se je polagoma začela udejstvovati v vseh po-
klicnih panogah in je zlasti med vojno dokazala, da lahko moškega sko-
ro povsod nadomešča.« Prav vstop žensk »v areno življenja« je bil kriv, da
so se začeli spreminjati njihovi nazori tudi glede vseh drugih pomemb-
161 Tudi sicer je stališče Cerkve tako, da je največja vrlina pravega vernika pokornost; pravi katoličani so ti-
sti, ki »trdno verujejo, da kar cerkev zapoveduje, Bog zapoveduje, in kdor cerkve ne posluša, je kakor nevernik
in očiten grešnik«, zapiše Slovenski prijatelj (1856, 73). Nikakor ne gre imeti za zgodovinsko naključje, da
je Katoliška cerkev prav sredi 19. stoletja, po stoletjih čaščenja Jezusove matere Marije, 8. decembra 1856,
razglasila dogmo o brezmadežnem spočetju Device Marije. Da je papež Pij IX. to storil prav sredi burnega
stoletja meščanskih, nacionalnih in še drugače stari vesoljni cerkveni red lomečih gibanj, seveda ne more
biti naključje. Prav tako ni naključje, da je kmalu po razglasitvi dogme prišlo leta 1858 do lurdskega čude-
ža, »kateri je ne le od cerkve, ampak tudi od eksaktne vede 19. veka konstatovan kot resničen historičen fakt«.
A. Mahnič, Brezmadežno spočetje. Zmaga milosti in čudeža. Rimski katolik (1893), 8–10. In do čudeža
je prišlo prav v Franciji, v deželi »brezverskega bogotajstva in odprtega sovraštva do katoliške cerkve«. Namen
razglasitve dogme je bil izrazito praktičen in od njega si je Katoliška cerkev obetala zajezitev marsikaterih
procesov, ki so izvirali iz idej francoske revolucije: »Čaščenje Marije je bilo v cerkvi vedno najmogočniše sred-
stvo za povzdigo krščanske nravi. Tako tudi v naši dobi. Brezmadežno Spočetje je srca vernikov, posebno mladi-
ne, oplodila sa svetimi mislimi, je iz domišljije pregnala nečiste podobe in vcepila duhovom ljubezen do najlep-
še čednosti … Dogmatična definicija brezmadežnega Spočetja pomenja za katoliško cerkev začetek nove dobe,
preporod katoliškega čeznaravnegaivljenja, katerega podlaga je vera, katerega princip je milost. Tako se razkri-
stjanjeni narodi spet kristijanijo, tako se vrši od znotrej na zunaj reakcija proti – naturalizmu.«
162 J. Ciperle, Ženska vzgoja, Učiteljski tovariš (1883), 213–214.
163 Angela Vode, Pred novimi vidiki, Ženski svet (1933), 233–234.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
