Page 65 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 65
Materinstvo 63
še vedno in za vedno »poleg moža /poudarjeno v izvirniku/«,155 da priza-
devanja t. i. ženskega gibanja nikakor ne gre »označiti z besedami: ‚proč od
moža‘« in da se zavzemajo za izobraževanje deklet zgolj zato, »da v sluča-
ju potrebe, v slučaju nesreče tudi sama lahko zasluži potrebna gmotna sred-
stva zase in za svoje«. Če je okolje še relativno brez večjih pomislekov pod-
piralo prizadevanje za poklicno izobraževanje deklet revnih staršev, pa je
bila želja deklet premožnejših staršev po »višjih študijih« pogosto označe-
na za pretiravanje in zgolj kaprico. Vsekakor moramo in moremo pole-
mike na temo ženskega izobraževanja (tudi) za bodoči poklic povezova-
ti s sočasnimi (ponovno in dokončno) razplamtenimi polemikami, ali se
izobraževanje za ženske sploh spodobi in kakšno naj to bo, da bo ženska
(še) ostala ženska, pa tudi z mehčanjem (končno!) tudi avstrijskih uni-
verz. Konec 19. stoletja je namreč tudi dunajska univerza dovolila vpis
prvim študentkam in se tako priključila večini zahodnoevropskih in sre-
dnjeevropskih univerz, ki so to storile desetletja pred njo.156
Pri nas je začela prva načrtno pisati o nujnosti izobraževanja tudi na-
ših deklet dijaška revija Vesna, ki pa, v duhu časa, prav tako ni segla dlje
od naravnega poslanstva žensk oz. se temu nikakor ni upirala. »Vzgajati
je treba devojko, da razume narod in postane v njem dobra soproga, gospo-
traj najrazličnejših gospodinjskih šol.) Tako najdemo le en izrazito nedvoumen članek o »ženskem vpra-
šanju«, v katerem sta žensko izobraževanje in (predvsem) profesionalno delo (s služenjem denarja) izpo-
stavljeni kot nujnost, vse ostalo pa zgolj nepotrebna navlaka. »Žensko treba vzgajati za njen naravni poklic,
za ženo in mater – ponavlja se vedno v neštetih različicah. – Ah pojdite mi s tako vzgojo! Kaj pa jih učite? La-
skate se moškim in čakate na nje, kakor na odrešenike! Odgojite nam raje ljudi, storite iz ženske najprej člo-
veka, za ženo in mater nas je že narava sama odgojila!« je zapisala Z. /Zofka Kveder/ v O ženskem vpraša-
nju, Slovenka (1899), 64–68.
155 Nada, Slovenka 1901.
156 O odpiranju dunajske univerze za ženske glej Waltraud Heindel in Marina Tichy, »Durch Erkenntnis
zu Freiheit und Glück …«, Fraün an der Universitaet Wien (ob 1897), 2. izdaja, Dunaj 1993. Prve evrop-
ske univerze, ki so dovolile vpis tudi ženskam, so bile tiste v Švici (Zürich 1863), Franciji (1862), na Ni-
zozemskem (1871), v Veliki Britaniji (1876), v Grčiji (1890), na Poljskem (1897); absolutno najzgodnej-
še pa so bile nekatere (privatne) univerze v ZDA (1833). Dunajska univerza je vpisala prve študentke tik
pred koncem 19. stoletja: v zimskem semestru šol. Leta 1897/98 je dovolila vpis prvim študentkam na fi-
lozofsko fakulteto, prav ob prelomu stoletja pa še na medicino in farmacijo. V nasprotju s filozofsko fa-
kulteto, kjer so se ženske izobraževale predvsem za pedagoške poklice, in medicinsko, kjer naj bi po pri-
čakovanju specializirale predvsem ginekologijo in pediatrijo (pa niso), je ostalo pravo ženskam vse do
konca monarhije nedostopno področje. Podobno je veljalo tudi za tehnične, montanistične, veterinarske
in teološke visoke šole v monarhiji. Razlogi, s katerimi so odgovorni tako dolgo prepovedovali ženskam
vpis na univerzo, so bili »principielnega značaja«. »Dostop žensk na predavanja bi moral sprva popolnoma
preoblikovati znanstveno stran, tako da bi morali docenti veliko tistega, kar ustreza moškemu ušesu, najprej
prilagoditi onim ženskam, namreč krepostnim devicam, a potem to spet ne bi bilo primerno moškemu znača-
ju. Pri stikih obeh spolov v predavalnicah in za klopmi – še toliko bolj, ker se oba nahajata v razcvetajočem
obdobju spolnega razvoja – bi bilo nadalje treba vzgojiti odgovornost za znanstveno in nravstveno resnost, kar
bi odprlo potrebo po popolnoma novi razvrstitvi disciplin, kar pa predvidoma ne bi peljalo k želenim ciljem,«
so med drugim zapisali leta 1873 na senatu dunajske univerze in s tem preprečili vpis študentkam še za
več kot dve desetletji.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
še vedno in za vedno »poleg moža /poudarjeno v izvirniku/«,155 da priza-
devanja t. i. ženskega gibanja nikakor ne gre »označiti z besedami: ‚proč od
moža‘« in da se zavzemajo za izobraževanje deklet zgolj zato, »da v sluča-
ju potrebe, v slučaju nesreče tudi sama lahko zasluži potrebna gmotna sred-
stva zase in za svoje«. Če je okolje še relativno brez večjih pomislekov pod-
piralo prizadevanje za poklicno izobraževanje deklet revnih staršev, pa je
bila želja deklet premožnejših staršev po »višjih študijih« pogosto označe-
na za pretiravanje in zgolj kaprico. Vsekakor moramo in moremo pole-
mike na temo ženskega izobraževanja (tudi) za bodoči poklic povezova-
ti s sočasnimi (ponovno in dokončno) razplamtenimi polemikami, ali se
izobraževanje za ženske sploh spodobi in kakšno naj to bo, da bo ženska
(še) ostala ženska, pa tudi z mehčanjem (končno!) tudi avstrijskih uni-
verz. Konec 19. stoletja je namreč tudi dunajska univerza dovolila vpis
prvim študentkam in se tako priključila večini zahodnoevropskih in sre-
dnjeevropskih univerz, ki so to storile desetletja pred njo.156
Pri nas je začela prva načrtno pisati o nujnosti izobraževanja tudi na-
ših deklet dijaška revija Vesna, ki pa, v duhu časa, prav tako ni segla dlje
od naravnega poslanstva žensk oz. se temu nikakor ni upirala. »Vzgajati
je treba devojko, da razume narod in postane v njem dobra soproga, gospo-
traj najrazličnejših gospodinjskih šol.) Tako najdemo le en izrazito nedvoumen članek o »ženskem vpra-
šanju«, v katerem sta žensko izobraževanje in (predvsem) profesionalno delo (s služenjem denarja) izpo-
stavljeni kot nujnost, vse ostalo pa zgolj nepotrebna navlaka. »Žensko treba vzgajati za njen naravni poklic,
za ženo in mater – ponavlja se vedno v neštetih različicah. – Ah pojdite mi s tako vzgojo! Kaj pa jih učite? La-
skate se moškim in čakate na nje, kakor na odrešenike! Odgojite nam raje ljudi, storite iz ženske najprej člo-
veka, za ženo in mater nas je že narava sama odgojila!« je zapisala Z. /Zofka Kveder/ v O ženskem vpraša-
nju, Slovenka (1899), 64–68.
155 Nada, Slovenka 1901.
156 O odpiranju dunajske univerze za ženske glej Waltraud Heindel in Marina Tichy, »Durch Erkenntnis
zu Freiheit und Glück …«, Fraün an der Universitaet Wien (ob 1897), 2. izdaja, Dunaj 1993. Prve evrop-
ske univerze, ki so dovolile vpis tudi ženskam, so bile tiste v Švici (Zürich 1863), Franciji (1862), na Ni-
zozemskem (1871), v Veliki Britaniji (1876), v Grčiji (1890), na Poljskem (1897); absolutno najzgodnej-
še pa so bile nekatere (privatne) univerze v ZDA (1833). Dunajska univerza je vpisala prve študentke tik
pred koncem 19. stoletja: v zimskem semestru šol. Leta 1897/98 je dovolila vpis prvim študentkam na fi-
lozofsko fakulteto, prav ob prelomu stoletja pa še na medicino in farmacijo. V nasprotju s filozofsko fa-
kulteto, kjer so se ženske izobraževale predvsem za pedagoške poklice, in medicinsko, kjer naj bi po pri-
čakovanju specializirale predvsem ginekologijo in pediatrijo (pa niso), je ostalo pravo ženskam vse do
konca monarhije nedostopno področje. Podobno je veljalo tudi za tehnične, montanistične, veterinarske
in teološke visoke šole v monarhiji. Razlogi, s katerimi so odgovorni tako dolgo prepovedovali ženskam
vpis na univerzo, so bili »principielnega značaja«. »Dostop žensk na predavanja bi moral sprva popolnoma
preoblikovati znanstveno stran, tako da bi morali docenti veliko tistega, kar ustreza moškemu ušesu, najprej
prilagoditi onim ženskam, namreč krepostnim devicam, a potem to spet ne bi bilo primerno moškemu znača-
ju. Pri stikih obeh spolov v predavalnicah in za klopmi – še toliko bolj, ker se oba nahajata v razcvetajočem
obdobju spolnega razvoja – bi bilo nadalje treba vzgojiti odgovornost za znanstveno in nravstveno resnost, kar
bi odprlo potrebo po popolnoma novi razvrstitvi disciplin, kar pa predvidoma ne bi peljalo k želenim ciljem,«
so med drugim zapisali leta 1873 na senatu dunajske univerze in s tem preprečili vpis študentkam še za
več kot dve desetletji.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
