Page 44 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 44
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
dosti, ki jih ni nikdar ožarjala sreča materinske ljubezni, ki niso nikdar ži-
veli človeka vredno življenje.«69
Angela Vode v svojem članku o pravicah še nespočetega otroka po-
ziva zgolj ženske, bodoče matere k večji zavzetosti, zavesti, odgovorno-
sti pri odločanju za spočetje, kar kaže (tudi) na njeno osebno resignira-
nost nad »moškim egoizmom«. Žensko dolžnost razširi, povsem v duhu
časa, iz otroka na celotno človeštvo: ženske naj bi postale neke vrste mo-
ralni in dobesedno materialni filter, od katerega je odvisno zdravje bodo-
čih generacij.70
»Toda dolžnost vsake žene, ki stopi v zakon in ki hoče postati mati, je,
da se zaveda važnosti svoje namere ter velike odgovornosti, ki jo imajo star-
ši ne samo napram otroku, temveč napram človeštvu. Treba je, da točno po-
zna znake spolnih bolezni, strašne posledice, ki jih imajo te bolezni celo za
več generacij, ter zakone o dedni obremenjenosti. To je mati dolžna svojemu
otroku … Vsak roditelj bi moral natančno poznati družino, iz katere izha-
ja, in se posvetovati z zdravnikom, preden vstopi v zakon. Ker so se pa doslej
pokazali v tem pogledu moški kot bolj ali manj brezvestni in sebični, je tem
bolj potrebno, da se žena otrese svoje tradicionalne nevednosti v spolnih za-
devah ter svoje sentimentalnosti in stopi v zakon z odprtimi očmi in z jasnim
42 spoznanjem odgovornosti.«71
Propaganda o otrokovih pravicah, ki se raztezajo prek oz. pred otro-
kovo zemeljsko bivanje, je bila v času (ponovnega) zagona evgenike v
Evropi in pri nas izredna in je posegala po vseh razpoložljivih sredstvih
prenosa; tako so si lahko tudi v Ljubljani sredi tridesetih let ogledali film
69 A. Vode, Ženski svet (1931), 356. Omenjeni zagovor pravice otroka do materinske ljubezni, do sprejeto-
sti že pred spočetjem je posledica oz. se povezuje s sočasnimi zahtevami po priznanju pravice ženske do
materinstva, kontracepcije, abortusa, skratka do pravice ženske, da ima nadzor nad lastnim telesom. Vse-
kakor pa je treba vse tedanje tovrstne razprave presojati tudi skozi prizmo evgenike, ki je obvladovala ce-
loten družben diskurz.
70 Na tem mestu (pa tudi drugje) se Angela Vode pridružuje močnemu toku evgeničnih načel in zahtev,
toku, ki je bil v obdobju med obema vojnama močan tudi med slovenskimi intelektualci. Angela Vode
je povsem jasno zavračala najrazličnejše ekscesne evgenične prakse, ki so se povezovale z najrazličnejšimi
rasizmi, »dokler /pa/ je nauk o zboljšanju človeškega rodu v socialni službi posameznika, naroda in človeštva,
ga je treba vsekakor uvažavati«. A. Vode, n. d. (1999), 174. Ena od glavnih zahtev evgenike je bil obilen, a
zdrav podmladek, ki so ga dolžni narodu tisti njegovi člani, ki so tako v moralnem, materialnem in soci-
alnem smislu najprimernejši za razplod. Pravica zdravih se tako postavlja pred pravico bolnih in pravica
naroda pred pravico posameznika. Zgolj navidez so temu nasprotovale zahteve po temeljni pravici žen-
ske do materinstva, čeprav nezakonskega. »Iz istega razloga, iz skrbi za zdrav zarod pa zahteva pisateljica,
da mora človeška družba dati vsaki ženi, ki je biološko sposobna in ki čuti obenem voljo in odgovornost za od-
goj deteta, pravico do materinstva, in da morajo veljati za vsako mater, poročeno in neporočeno, enaki držav-
ni in družabni zakoni,« je zapisala Pavla Hočevar, Dr. Vilma Janiševa-Rašković: Biologija žene i njen so-
cialni značaj, Ženski svet (1935), 238.
71 A. Vode, Ženski svet (1931), 357.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
dosti, ki jih ni nikdar ožarjala sreča materinske ljubezni, ki niso nikdar ži-
veli človeka vredno življenje.«69
Angela Vode v svojem članku o pravicah še nespočetega otroka po-
ziva zgolj ženske, bodoče matere k večji zavzetosti, zavesti, odgovorno-
sti pri odločanju za spočetje, kar kaže (tudi) na njeno osebno resignira-
nost nad »moškim egoizmom«. Žensko dolžnost razširi, povsem v duhu
časa, iz otroka na celotno človeštvo: ženske naj bi postale neke vrste mo-
ralni in dobesedno materialni filter, od katerega je odvisno zdravje bodo-
čih generacij.70
»Toda dolžnost vsake žene, ki stopi v zakon in ki hoče postati mati, je,
da se zaveda važnosti svoje namere ter velike odgovornosti, ki jo imajo star-
ši ne samo napram otroku, temveč napram človeštvu. Treba je, da točno po-
zna znake spolnih bolezni, strašne posledice, ki jih imajo te bolezni celo za
več generacij, ter zakone o dedni obremenjenosti. To je mati dolžna svojemu
otroku … Vsak roditelj bi moral natančno poznati družino, iz katere izha-
ja, in se posvetovati z zdravnikom, preden vstopi v zakon. Ker so se pa doslej
pokazali v tem pogledu moški kot bolj ali manj brezvestni in sebični, je tem
bolj potrebno, da se žena otrese svoje tradicionalne nevednosti v spolnih za-
devah ter svoje sentimentalnosti in stopi v zakon z odprtimi očmi in z jasnim
42 spoznanjem odgovornosti.«71
Propaganda o otrokovih pravicah, ki se raztezajo prek oz. pred otro-
kovo zemeljsko bivanje, je bila v času (ponovnega) zagona evgenike v
Evropi in pri nas izredna in je posegala po vseh razpoložljivih sredstvih
prenosa; tako so si lahko tudi v Ljubljani sredi tridesetih let ogledali film
69 A. Vode, Ženski svet (1931), 356. Omenjeni zagovor pravice otroka do materinske ljubezni, do sprejeto-
sti že pred spočetjem je posledica oz. se povezuje s sočasnimi zahtevami po priznanju pravice ženske do
materinstva, kontracepcije, abortusa, skratka do pravice ženske, da ima nadzor nad lastnim telesom. Vse-
kakor pa je treba vse tedanje tovrstne razprave presojati tudi skozi prizmo evgenike, ki je obvladovala ce-
loten družben diskurz.
70 Na tem mestu (pa tudi drugje) se Angela Vode pridružuje močnemu toku evgeničnih načel in zahtev,
toku, ki je bil v obdobju med obema vojnama močan tudi med slovenskimi intelektualci. Angela Vode
je povsem jasno zavračala najrazličnejše ekscesne evgenične prakse, ki so se povezovale z najrazličnejšimi
rasizmi, »dokler /pa/ je nauk o zboljšanju človeškega rodu v socialni službi posameznika, naroda in človeštva,
ga je treba vsekakor uvažavati«. A. Vode, n. d. (1999), 174. Ena od glavnih zahtev evgenike je bil obilen, a
zdrav podmladek, ki so ga dolžni narodu tisti njegovi člani, ki so tako v moralnem, materialnem in soci-
alnem smislu najprimernejši za razplod. Pravica zdravih se tako postavlja pred pravico bolnih in pravica
naroda pred pravico posameznika. Zgolj navidez so temu nasprotovale zahteve po temeljni pravici žen-
ske do materinstva, čeprav nezakonskega. »Iz istega razloga, iz skrbi za zdrav zarod pa zahteva pisateljica,
da mora človeška družba dati vsaki ženi, ki je biološko sposobna in ki čuti obenem voljo in odgovornost za od-
goj deteta, pravico do materinstva, in da morajo veljati za vsako mater, poročeno in neporočeno, enaki držav-
ni in družabni zakoni,« je zapisala Pavla Hočevar, Dr. Vilma Janiševa-Rašković: Biologija žene i njen so-
cialni značaj, Ženski svet (1935), 238.
71 A. Vode, Ženski svet (1931), 357.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
