Page 48 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 48
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
zaradi katerih si ženske niso mogle privoščiti babiške ali zdravniške oskr-
be na lastnem domu,84 ampak tudi (in to čedalje bolj) spreminjajoč se od-
nos do nosečnosti in poroda.85 Ljubljanski porodničarji so se v obdobju
pred drugo svetovno vojno hvalili s čedalje boljšimi rezultati: zmanjšal se
je odstotek mrtvorojenih,86 manjšala sta se umrljivost novorojenčkov87 in
umrljivost mater.88 Ženske je poleg socialne nuje in želje po kar najboljši,
tj. medicinski oskrbi, gnalo v porodnišnice tudi čedalje večje pomanjka-
nje porodnih babic89 in (tudi) s tem povezana čedalje večja koncentraci-
ja strokovne pomoči v medicinskih centrih. Naj so bile razmere na ženi-
nem domu kakršne koli že, o tem, ali bo ženska rodila doma ali v bolni-
šnici, je bil (seveda) na koncu »zelo važen zdravnikov nasvet«.90
Ženske, posameznice in združene v različnih društvih in zvezah, so
izražale svoje zaupanje v medicino tudi tako (poleg tega, da so se same
čedalje pogosteje »prepuščale« njihovim napotkom in postopkom), da so
začele z različnimi organiziranimi akcijami pritiska na državo, da mora
posvetiti posebno skrb nosečnicam, porodnicam, materam in otrokom
in jim omogočiti boljši dostop do medicinskih uslug.91 Državo bi mora-
ma pripadale deprivilegiranim skupinam prebivalstva (še posebej je bila usodna tuberkuloza), kot tudi
z veliko verjetnostjo obporodnih in poporodnih okužb in (posledično) seps, za katere so se lahko mate-
re zahvalile nevednosti glede možnosti prenosa. V bolnišnicah zahodne Evrope so začeli resneje upošte-
46 vati pravila aseptike šele proti koncu 19. stoletja. Prav avstrijskemu zdravniku Semmelweissu gre zasluga
za znižanje stopnje umrljivosti v bolnišnicah; sredi 19. stoletja je namreč posumil, da so glavni vir okužb
prav njegovi asistentje, ki prenašajo bacile iz secirnic v porodne sobe. Po uveljavitvi aseptičnih načel na
začetku 20. stoletja je postalo rojevanje za ženske in novorojenčke varnejše v bolnišnicah kot pa na do-
movih.
84 Oskrba porodničarja je kar za nekajkrat presegala ceno asistence porodne babice, zato si je revne in
tudi manj revne ženske niso mogle privoščiti. Tako je postala asistenca zdravnika – moškega – ob poro-
dni postelji tudi statusni simbol; s tem ko je mož poslal rojevajoči ženi na pomoč zdravnika in ga bistve-
no bolje plačal, kot bi plačal babico, je ženi dokazal tudi svojo ljubezen in skrb. Ob tem pa, da je posta-
jalo znanje o porodništvu in (predvsem) novih porodnih tehnikah in uporabi protibolečinskih sredstev
čedalje bolj omejeno na medicinski študij in je tako ostajalo babicam le omejeno delovanje, je tudi jasno,
da so se ženske hotele in pogosto tudi morale zatekati v bolnišnice.
85 »Upoštevajoč to dejstvo, da se je od vseh 2237 v Ljubljani rojenih otrok rodilo 2129 v porodnišnici, lahko
sklepamo, da je rodilo doma samo 208 Ljubljančank, to je okoli 20 %.« Poročilo in kritike. Jugoslovanska
unija za zaščito dece, Ženski svet (1938), 227.
86 Iz 6.78 % v letu 1920 na 2.92 % v letu 1936 pravi Poročilo o ginekološkem in porodniškem delu v l.
1920–1936, Ženski svet, Ljubljana 1937, 206–207.
87 Iz 8.91 % na 2.66 %, n. m.
88 Ta se je gibala med 1.77 % in 0.32 %, »tudi tu so odstotki vedno nižji, že osem let ne dosežejo več 1 %.« N. m.
89 Število v Ljubljani izšolanih babic se je v obravnavanem obdobju nenehno zmanjševalo: »Pred 1918. l.
je vzgajala babiška šola babice le za ozemlje nekdanje Kranjske – 500.000 preb. In 17.000 letnih porodov.
Od 1918 dalje pa deluje za vso Slovenijo – 1,000.000 preb. In 29.000 letnih porodov. Vzgojila je v desetletju
1857 1866 – 297 babic, v desetletju 1917/1926 –244 babic, v desetletju 1927/1936 pa – 96 babic! /.../ Od
1927 dalje absolvira babiško šolo le vsako drugo leto 19–20 učenk.« N. m.
90 B. Dragaš, n. d., 18.
91 V obdobju prve Jugoslavije so zakoni predvidevali ustanavljanje posebnih »higienskih inštitutov (za vsa-
ko banovino enega in enega posebej za Beograd), ki naj imajo sledeče oddelke: a) posvetovalnico za noseče
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
zaradi katerih si ženske niso mogle privoščiti babiške ali zdravniške oskr-
be na lastnem domu,84 ampak tudi (in to čedalje bolj) spreminjajoč se od-
nos do nosečnosti in poroda.85 Ljubljanski porodničarji so se v obdobju
pred drugo svetovno vojno hvalili s čedalje boljšimi rezultati: zmanjšal se
je odstotek mrtvorojenih,86 manjšala sta se umrljivost novorojenčkov87 in
umrljivost mater.88 Ženske je poleg socialne nuje in želje po kar najboljši,
tj. medicinski oskrbi, gnalo v porodnišnice tudi čedalje večje pomanjka-
nje porodnih babic89 in (tudi) s tem povezana čedalje večja koncentraci-
ja strokovne pomoči v medicinskih centrih. Naj so bile razmere na ženi-
nem domu kakršne koli že, o tem, ali bo ženska rodila doma ali v bolni-
šnici, je bil (seveda) na koncu »zelo važen zdravnikov nasvet«.90
Ženske, posameznice in združene v različnih društvih in zvezah, so
izražale svoje zaupanje v medicino tudi tako (poleg tega, da so se same
čedalje pogosteje »prepuščale« njihovim napotkom in postopkom), da so
začele z različnimi organiziranimi akcijami pritiska na državo, da mora
posvetiti posebno skrb nosečnicam, porodnicam, materam in otrokom
in jim omogočiti boljši dostop do medicinskih uslug.91 Državo bi mora-
ma pripadale deprivilegiranim skupinam prebivalstva (še posebej je bila usodna tuberkuloza), kot tudi
z veliko verjetnostjo obporodnih in poporodnih okužb in (posledično) seps, za katere so se lahko mate-
re zahvalile nevednosti glede možnosti prenosa. V bolnišnicah zahodne Evrope so začeli resneje upošte-
46 vati pravila aseptike šele proti koncu 19. stoletja. Prav avstrijskemu zdravniku Semmelweissu gre zasluga
za znižanje stopnje umrljivosti v bolnišnicah; sredi 19. stoletja je namreč posumil, da so glavni vir okužb
prav njegovi asistentje, ki prenašajo bacile iz secirnic v porodne sobe. Po uveljavitvi aseptičnih načel na
začetku 20. stoletja je postalo rojevanje za ženske in novorojenčke varnejše v bolnišnicah kot pa na do-
movih.
84 Oskrba porodničarja je kar za nekajkrat presegala ceno asistence porodne babice, zato si je revne in
tudi manj revne ženske niso mogle privoščiti. Tako je postala asistenca zdravnika – moškega – ob poro-
dni postelji tudi statusni simbol; s tem ko je mož poslal rojevajoči ženi na pomoč zdravnika in ga bistve-
no bolje plačal, kot bi plačal babico, je ženi dokazal tudi svojo ljubezen in skrb. Ob tem pa, da je posta-
jalo znanje o porodništvu in (predvsem) novih porodnih tehnikah in uporabi protibolečinskih sredstev
čedalje bolj omejeno na medicinski študij in je tako ostajalo babicam le omejeno delovanje, je tudi jasno,
da so se ženske hotele in pogosto tudi morale zatekati v bolnišnice.
85 »Upoštevajoč to dejstvo, da se je od vseh 2237 v Ljubljani rojenih otrok rodilo 2129 v porodnišnici, lahko
sklepamo, da je rodilo doma samo 208 Ljubljančank, to je okoli 20 %.« Poročilo in kritike. Jugoslovanska
unija za zaščito dece, Ženski svet (1938), 227.
86 Iz 6.78 % v letu 1920 na 2.92 % v letu 1936 pravi Poročilo o ginekološkem in porodniškem delu v l.
1920–1936, Ženski svet, Ljubljana 1937, 206–207.
87 Iz 8.91 % na 2.66 %, n. m.
88 Ta se je gibala med 1.77 % in 0.32 %, »tudi tu so odstotki vedno nižji, že osem let ne dosežejo več 1 %.« N. m.
89 Število v Ljubljani izšolanih babic se je v obravnavanem obdobju nenehno zmanjševalo: »Pred 1918. l.
je vzgajala babiška šola babice le za ozemlje nekdanje Kranjske – 500.000 preb. In 17.000 letnih porodov.
Od 1918 dalje pa deluje za vso Slovenijo – 1,000.000 preb. In 29.000 letnih porodov. Vzgojila je v desetletju
1857 1866 – 297 babic, v desetletju 1917/1926 –244 babic, v desetletju 1927/1936 pa – 96 babic! /.../ Od
1927 dalje absolvira babiško šolo le vsako drugo leto 19–20 učenk.« N. m.
90 B. Dragaš, n. d., 18.
91 V obdobju prve Jugoslavije so zakoni predvidevali ustanavljanje posebnih »higienskih inštitutov (za vsa-
ko banovino enega in enega posebej za Beograd), ki naj imajo sledeče oddelke: a) posvetovalnico za noseče
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
