Page 46 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 46
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ženija ali tepca. Njena odgovornost je pa tem večja, ker se bo življenje bodo-
čega človeka vršilo pred njenimi očmi, ker se bo zdela sama sebi soodgovorna
za njegovo početje, če je dopustila, da je to življenje nastalo.«77
V življenju nosečnice, pri njenem počutju so začeli igrati pomemb-
no vlogo tudi hormoni, kemične, od ženske volje neodvisne snovi, ki so
jih odkrili na začetku stoletja, poznavanje njihovega delovanja in širino
vplivov pa so dopolnjevali celo stoletje. Čeprav je medicina sedaj nava-
jala snovi, ki močno in mimo volje nosečnice vplivajo na njeno počutje
in razpoloženje, pa so od noseče ženske pričakovali in na različne impli-
citne načine tudi zahtevali pozitiven, pravilen odnos do nosečnosti in s
tem do razvijajočega se otroka, pa tudi do lastne ženskosti. Rojevati se je
začel, danes tako značilen (in moreč) odnos do nosečnosti kot tistega ob-
dobja v življenju ženske, ko (morajo) te prekipevajo od energije, moči in
veselja, saj so vendar dosegle enega od vrhuncev svojega življenja, hkrati
pa dobro razpoloženje bodoče matere na moč blagodejno vpliva na plod.
Optimističen odnos do nosečnosti, naj je bil že posledica delovanja hor-
monov (ženske narave) in/ali pozitivnega gledanja na nosečnost in nasta-
jajočega otroka (posledice pozitivnega družbenega vpliva),78 pa je bil nu-
jen za dober razvoj otroka, saj: »Pomisli, mati, da je tvoje telo tudi lastni-
na tvojega otroka!«79
44
Vzporedno z razglašanjem nosečnosti za blaženi čas ženske pa se je ta
čedalje bolj prenašala v območje zasebnosti, ženske in/ali družinske in-
time. Razkazovanje plodnega, nosečega ženskega trebuha je postalo ne-
zaželeno in je budilo nelagodje, eksplicitno pa je bilo razglašeno za mo-
teče pri vzgoji in pouku mladine. Nosečniški videz je bil vsekakor argu-
ment za siceršnje izključevanje žensk iz prostorov javnega; na primer An-
ton Mahnič je leta 1893 zapisal takole: »Dalje pride ženska, predno posta-
ne mati, v stan, v katerem se ji bolj spodobi, da se javno ne kaže, ampak da
ostane doma … Narava sama je človeško roditev zakrila s tajnim zagrinja-
lom. Dala nam je s tem miglej, ki nam mora biti svet. Proti temu se pregre-
ši, kdor naravine skrivnosti brez potrebe razgrinja. Kdor javno nastopa, vi-
dijo ga vsi. Tu imamo v mislih predvsem otroke in sploh nezrelo mladino. Ni
vse za vsako starost; /…/ Naj se tu ne vgovarja, češ, kar otroci vidijo v jav-
nosti, imajo neredkokrat v domači hiši vedno pred očmi. Drugače je kaj vi-
77 Milica Stupan, Biološka tragedija žene, Ženski svet (1929), 213–215, 237–240.
78 »Hujša je bolezen /posledica abortusa/, ki te počasi uničuje, kakor pa nosečnost, porod, otrok, ki ti da nove-
ga zdravja in svežosti telesa in novih duševnih moči, ki črpaš iz njih veselje in smisel življenja za svojega otro-
ka – kaj hočeš večjega, lepšega!« Materinstvo, Ženski svet (1930), 62–63.
79 B. Dragaš, n. d., 7.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ženija ali tepca. Njena odgovornost je pa tem večja, ker se bo življenje bodo-
čega človeka vršilo pred njenimi očmi, ker se bo zdela sama sebi soodgovorna
za njegovo početje, če je dopustila, da je to življenje nastalo.«77
V življenju nosečnice, pri njenem počutju so začeli igrati pomemb-
no vlogo tudi hormoni, kemične, od ženske volje neodvisne snovi, ki so
jih odkrili na začetku stoletja, poznavanje njihovega delovanja in širino
vplivov pa so dopolnjevali celo stoletje. Čeprav je medicina sedaj nava-
jala snovi, ki močno in mimo volje nosečnice vplivajo na njeno počutje
in razpoloženje, pa so od noseče ženske pričakovali in na različne impli-
citne načine tudi zahtevali pozitiven, pravilen odnos do nosečnosti in s
tem do razvijajočega se otroka, pa tudi do lastne ženskosti. Rojevati se je
začel, danes tako značilen (in moreč) odnos do nosečnosti kot tistega ob-
dobja v življenju ženske, ko (morajo) te prekipevajo od energije, moči in
veselja, saj so vendar dosegle enega od vrhuncev svojega življenja, hkrati
pa dobro razpoloženje bodoče matere na moč blagodejno vpliva na plod.
Optimističen odnos do nosečnosti, naj je bil že posledica delovanja hor-
monov (ženske narave) in/ali pozitivnega gledanja na nosečnost in nasta-
jajočega otroka (posledice pozitivnega družbenega vpliva),78 pa je bil nu-
jen za dober razvoj otroka, saj: »Pomisli, mati, da je tvoje telo tudi lastni-
na tvojega otroka!«79
44
Vzporedno z razglašanjem nosečnosti za blaženi čas ženske pa se je ta
čedalje bolj prenašala v območje zasebnosti, ženske in/ali družinske in-
time. Razkazovanje plodnega, nosečega ženskega trebuha je postalo ne-
zaželeno in je budilo nelagodje, eksplicitno pa je bilo razglašeno za mo-
teče pri vzgoji in pouku mladine. Nosečniški videz je bil vsekakor argu-
ment za siceršnje izključevanje žensk iz prostorov javnega; na primer An-
ton Mahnič je leta 1893 zapisal takole: »Dalje pride ženska, predno posta-
ne mati, v stan, v katerem se ji bolj spodobi, da se javno ne kaže, ampak da
ostane doma … Narava sama je človeško roditev zakrila s tajnim zagrinja-
lom. Dala nam je s tem miglej, ki nam mora biti svet. Proti temu se pregre-
ši, kdor naravine skrivnosti brez potrebe razgrinja. Kdor javno nastopa, vi-
dijo ga vsi. Tu imamo v mislih predvsem otroke in sploh nezrelo mladino. Ni
vse za vsako starost; /…/ Naj se tu ne vgovarja, češ, kar otroci vidijo v jav-
nosti, imajo neredkokrat v domači hiši vedno pred očmi. Drugače je kaj vi-
77 Milica Stupan, Biološka tragedija žene, Ženski svet (1929), 213–215, 237–240.
78 »Hujša je bolezen /posledica abortusa/, ki te počasi uničuje, kakor pa nosečnost, porod, otrok, ki ti da nove-
ga zdravja in svežosti telesa in novih duševnih moči, ki črpaš iz njih veselje in smisel življenja za svojega otro-
ka – kaj hočeš večjega, lepšega!« Materinstvo, Ženski svet (1930), 62–63.
79 B. Dragaš, n. d., 7.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
