Page 49 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 49
Materinstvo 47
lo začeti resneje skrbeti upadanje rojstev in s tem nižanje natalitete, ki je
bilo najizraziteje v državi prav pri nas, na ozemlju Dravske banovine.92
»Humanitarna, narodna in biološka dolžnost družbe je, da iz teh vzrokov /
padanje rojstev, obmejni položaj Dravske banovine/ posveča čim večjo pa-
žnjo vsaki materi ob njeni nosečnosti, porodu in otroški postelji, da ohra-
ni njo samo zdravo in da obvaruje njeno dete pred prezgodnjim umiranjem
ali hiranjem,« je pisalo v spomenici Jugoslovanske unije za zaščito otrok.
Ženske so s posebno resolucijo93 pozivale k bolj/-e organizirani in razve-
jeni skrbi za nosečnice, matere in otroke pri nas. Naloga ozaveščenih žen-
sk je postala razsvetljevanje drugih žensk, posebna skrb predvsem za ti-
ste manj premožne, celo iz socialnega dna. Pri tem so se sklicevale na po-
datke, da se pri nas »ogromna večina nosečih žensk med nosečnostjo ne da
preiskati niti od babice niti od zdravnika. Nad 50 % porodnic poraja brez
strokovne babiške pomoči«.94 Ženske so se zavzemale za ustanavljanje po-
sebnih posvetovalnic za matere, ki bi imele tako izobraževalno, preven-
tivno kot tudi kurativno nalogo. V njih bi se ženske srečevale s strokov-
žene; b) otroške dispanzerje /.../; c) dečjo kolonijo /.../; č) dečji in materinski dom in d) sekcijo za posploševa-
nje otroške higiene. Toda popolni higienski inštituti so do zdaj le štirje (Ljubljana, Beograd, Novi Sad, Sara-
jevo),« S. E., Socialna in zdravstvena zaščita žene, otroka in mladostnika pri nas, Ženski svet (1936), 97–
104. V Dravski banovini je bilo štirinajst posvetovalnic za matere, namenjene pa so bile materam zdravih
otrok, ki so prihajale »prvih deset mesecev vsakih deset dni, pozneje pa vsak mesec vpraševat za nasvete in pri-
našajo otroke v pregled«. Primer vzornega materinskega doma je bil ljubljanski, v katerega so lahko spreje-
li petnajst mater. »Dečji domovi sprejemajo matere, ki so brez strehe in brez sredstev, dalje matere, ki imajo
težkoče pri dojenju, nato najdenčke, otroke, ki jih je treba umetno hraniti, in otroke, ki jim je mati bolna …
Dečji domovi, ki odgovarjajo vsem predpisom modernega zdravstva /.../, služijo obenem tudi praktičnemu po-
uku raznih šol za zaščitne sestre, tečajem za dojenčke in pa zdravnikom, ki se specializirajo,« je zapisala S. E.
92 Na našem ozemlju se je začela nataliteta opazneje zniževati na začetku 20. stoletja: če je bila natalite-
ta na Kranjskem konec 19. stoletja 35 promilov, je bila leta 1910 34, še večje padce pa so zapisovali v ob-
dobju prve Jugoslavije, ko se je število rojstev na 1.000 prebivalcev dravske banovine nenehno zmanjše-
valo in doseglo na primer leta 1931 število 27, leta 1935 pa 25 otrok. Ob tem si velja zapomniti, da je bila
nataliteta v večjih mestih, na primer v Ljubljani, še bistveno nižja. Do drugega velikega padca natalitete v
Sloveniji pa je prišlo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo število rojenih na 1.000 prebi-
valcev zniževati proti številki 10 promilov.
93 Besedilo resolucije se je glasilo: »Banovinska sekcija Jugoslovanske unije za zaščito dece v Ljubljani smatra
ustanovitev posvetovalnice in z njo združenega doma za noseče v Ljubljani za izredno nujno potrebno social-
no-zdravstveno zahtevo. Ker je ta zavod za Ljubljano najbolj potreben in ker bo od njega imelo največ koristi
prebivalstvo mesta Ljubljane, naj bi mestna občina ljubljanska kot iniciator storila vse korake, da se s sodelo-
vanjem drugih interesiranih oblasti in ustanov realizira.« Poročila in kritike. Jugoslovanska unija za zaščito
dece, Ženski svet (1938), 227–229.
94 Zdravnica Dückelmannova izraža dvom glede neobhodnosti zdravniške prisotnosti pri porodu in se
pri tem sklicuje na domnevno naravne sposobnosti ženske za rojevanje: »Narava ne potrebuje torej pri po-
rodu nobenih babic ali zdravnikov; vse, kar je treba, preskrbi sama, in še prav dobro, če je ne oviramo … V
stiski vsaka zdrava mati lahko sama rodi, da, tudi popkovino lahko pretrga, in če ni drugače, napravi z otro-
kom na roki kos poti … Toliko v izpodbudo vsem neodločnim in bojazljivim, ki imajo še tako malo spo-
štovanja pred naravnimi silami, da si mislijo: brez človeške pomoči in človeške učenosti se ne zgodi nič. In
vendar nam nudijo te le klaverno pomoč, kakor hitro bi nas mati narava zares pustila na cedilu!« A. Fischer-
Dückelmann, n. d., 50.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
lo začeti resneje skrbeti upadanje rojstev in s tem nižanje natalitete, ki je
bilo najizraziteje v državi prav pri nas, na ozemlju Dravske banovine.92
»Humanitarna, narodna in biološka dolžnost družbe je, da iz teh vzrokov /
padanje rojstev, obmejni položaj Dravske banovine/ posveča čim večjo pa-
žnjo vsaki materi ob njeni nosečnosti, porodu in otroški postelji, da ohra-
ni njo samo zdravo in da obvaruje njeno dete pred prezgodnjim umiranjem
ali hiranjem,« je pisalo v spomenici Jugoslovanske unije za zaščito otrok.
Ženske so s posebno resolucijo93 pozivale k bolj/-e organizirani in razve-
jeni skrbi za nosečnice, matere in otroke pri nas. Naloga ozaveščenih žen-
sk je postala razsvetljevanje drugih žensk, posebna skrb predvsem za ti-
ste manj premožne, celo iz socialnega dna. Pri tem so se sklicevale na po-
datke, da se pri nas »ogromna večina nosečih žensk med nosečnostjo ne da
preiskati niti od babice niti od zdravnika. Nad 50 % porodnic poraja brez
strokovne babiške pomoči«.94 Ženske so se zavzemale za ustanavljanje po-
sebnih posvetovalnic za matere, ki bi imele tako izobraževalno, preven-
tivno kot tudi kurativno nalogo. V njih bi se ženske srečevale s strokov-
žene; b) otroške dispanzerje /.../; c) dečjo kolonijo /.../; č) dečji in materinski dom in d) sekcijo za posploševa-
nje otroške higiene. Toda popolni higienski inštituti so do zdaj le štirje (Ljubljana, Beograd, Novi Sad, Sara-
jevo),« S. E., Socialna in zdravstvena zaščita žene, otroka in mladostnika pri nas, Ženski svet (1936), 97–
104. V Dravski banovini je bilo štirinajst posvetovalnic za matere, namenjene pa so bile materam zdravih
otrok, ki so prihajale »prvih deset mesecev vsakih deset dni, pozneje pa vsak mesec vpraševat za nasvete in pri-
našajo otroke v pregled«. Primer vzornega materinskega doma je bil ljubljanski, v katerega so lahko spreje-
li petnajst mater. »Dečji domovi sprejemajo matere, ki so brez strehe in brez sredstev, dalje matere, ki imajo
težkoče pri dojenju, nato najdenčke, otroke, ki jih je treba umetno hraniti, in otroke, ki jim je mati bolna …
Dečji domovi, ki odgovarjajo vsem predpisom modernega zdravstva /.../, služijo obenem tudi praktičnemu po-
uku raznih šol za zaščitne sestre, tečajem za dojenčke in pa zdravnikom, ki se specializirajo,« je zapisala S. E.
92 Na našem ozemlju se je začela nataliteta opazneje zniževati na začetku 20. stoletja: če je bila natalite-
ta na Kranjskem konec 19. stoletja 35 promilov, je bila leta 1910 34, še večje padce pa so zapisovali v ob-
dobju prve Jugoslavije, ko se je število rojstev na 1.000 prebivalcev dravske banovine nenehno zmanjše-
valo in doseglo na primer leta 1931 število 27, leta 1935 pa 25 otrok. Ob tem si velja zapomniti, da je bila
nataliteta v večjih mestih, na primer v Ljubljani, še bistveno nižja. Do drugega velikega padca natalitete v
Sloveniji pa je prišlo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo število rojenih na 1.000 prebi-
valcev zniževati proti številki 10 promilov.
93 Besedilo resolucije se je glasilo: »Banovinska sekcija Jugoslovanske unije za zaščito dece v Ljubljani smatra
ustanovitev posvetovalnice in z njo združenega doma za noseče v Ljubljani za izredno nujno potrebno social-
no-zdravstveno zahtevo. Ker je ta zavod za Ljubljano najbolj potreben in ker bo od njega imelo največ koristi
prebivalstvo mesta Ljubljane, naj bi mestna občina ljubljanska kot iniciator storila vse korake, da se s sodelo-
vanjem drugih interesiranih oblasti in ustanov realizira.« Poročila in kritike. Jugoslovanska unija za zaščito
dece, Ženski svet (1938), 227–229.
94 Zdravnica Dückelmannova izraža dvom glede neobhodnosti zdravniške prisotnosti pri porodu in se
pri tem sklicuje na domnevno naravne sposobnosti ženske za rojevanje: »Narava ne potrebuje torej pri po-
rodu nobenih babic ali zdravnikov; vse, kar je treba, preskrbi sama, in še prav dobro, če je ne oviramo … V
stiski vsaka zdrava mati lahko sama rodi, da, tudi popkovino lahko pretrga, in če ni drugače, napravi z otro-
kom na roki kos poti … Toliko v izpodbudo vsem neodločnim in bojazljivim, ki imajo še tako malo spo-
štovanja pred naravnimi silami, da si mislijo: brez človeške pomoči in človeške učenosti se ne zgodi nič. In
vendar nam nudijo te le klaverno pomoč, kakor hitro bi nas mati narava zares pustila na cedilu!« A. Fischer-
Dückelmann, n. d., 50.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
