Page 37 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 37
Materinstvo 35
čjo škodo deteta in se za njega menijo vedno manj, ker imajo obilo obiskov,
zabavnih družb itd.«
Če pa že ljubijo s pravo mero, pa morda ljubijo ob nepravem času.
»Po hranitvi ga preskrbimo, morda ponovno previjemo in potem prične
njegovo prvo delo in poklic: spanje. S tem je za mater in negovalko direktno
delo z otrokom končano in je otroka treba pustiti pri miru … Najmanj pred
vsako hranitvijo mora mati otroka previti in posušiti, potem naj ga pa pu-
sti pri miru, ne sme ga premetavati ali prenašati itd. ... S pestovanjem od-
lašajmo, kolikor le moremo … Vsako drugo pestovanje je nepotrebno in celo
nevarno,« je zapisal zdravnik pediater v enem od prvih pri nas res široko
uporabljanih priročnikov za nego dojenčka.41
Pa tudi sicer je materinska naravna, divja, neobvladana ljubezen nra-
vstveno sumljiva.
»Res je sveta ta vez, ki druži mater z otrokom /.../, a ta ljubezen ima ven-
dar v telesnosti svoj izvor in ima često v čustvovanju sladko sicer, a ne ve-
dno, pravo hrano. Ta ljubezen telesnega materinstva /.../ je vendar prepoje-
na s čutnostjo, ni čisto duševna, ni čisto nesebična, ampak more pravi vzgo-
ji sem ter tja tudi škodovati, ako ne najde v veri višjih nagibov in nadna-
ravne podpore.«42
Čim bolj se je v materinjenje vpletala znanost, čim bolj so se množi-
la poučna besedila o tem, kako morajo matere pravilno skrbeti za svoje
otroke, čim večja in širša je postajala odgovornost žensk mater in čim bolj
so se zaradi spremenjenih življenjskih navad in načinov bivanja krhale so-
rodstvene in družinske vezi, ki so predstavljale žensko mrežo, prek kate-
re so se prenašale različne tradicionalne veščine in vednosti, tem večja je
postajala ženska krivda. In tem manjša je bila ženska samozavest. Mate-
rino krivdo43 pa so še poglabljala različna znanstvena spoznanja, med ka-
terimi izstopajo predvsem psihoanalitična spoznanja o razvoju osebnosti
z začetka 20. stoletja. Odgovornost matere kot tiste, ki je edina določe-
na in odgovorna za (sedaj) pravilen potek otrokovega razvoja, je postajala
čedalje večja in težja (in tudi čedalje teže uresničljiva): »/K/ar koli so poče-
le v prvih letih otrokovega življenja, je nepovratno zaznamovalo njegov na-
daljnji razvoj in osebnost, ena sama napaka je lahko povzročila nepopravlji-
vo kognitivno ali psihološko škodo.«44
41 B. Dragaš, Pomoč novorojenčku in dojenčku, 3. izdaja, Ljubljana 1938, 37, 41, 42.
42 Marak, Idealno materinstvo, Slovenka (1900), 155–159.
43 »Krivda: ker je v njeni zmožnosti (ki se prikazuje bodisi kot naravna danost ali priučena spretnost) popolno
materinjenje, je za vsako nepopolnost odgovorna / kriva sama;« S. Štular, n. d., 35.
44 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
čjo škodo deteta in se za njega menijo vedno manj, ker imajo obilo obiskov,
zabavnih družb itd.«
Če pa že ljubijo s pravo mero, pa morda ljubijo ob nepravem času.
»Po hranitvi ga preskrbimo, morda ponovno previjemo in potem prične
njegovo prvo delo in poklic: spanje. S tem je za mater in negovalko direktno
delo z otrokom končano in je otroka treba pustiti pri miru … Najmanj pred
vsako hranitvijo mora mati otroka previti in posušiti, potem naj ga pa pu-
sti pri miru, ne sme ga premetavati ali prenašati itd. ... S pestovanjem od-
lašajmo, kolikor le moremo … Vsako drugo pestovanje je nepotrebno in celo
nevarno,« je zapisal zdravnik pediater v enem od prvih pri nas res široko
uporabljanih priročnikov za nego dojenčka.41
Pa tudi sicer je materinska naravna, divja, neobvladana ljubezen nra-
vstveno sumljiva.
»Res je sveta ta vez, ki druži mater z otrokom /.../, a ta ljubezen ima ven-
dar v telesnosti svoj izvor in ima često v čustvovanju sladko sicer, a ne ve-
dno, pravo hrano. Ta ljubezen telesnega materinstva /.../ je vendar prepoje-
na s čutnostjo, ni čisto duševna, ni čisto nesebična, ampak more pravi vzgo-
ji sem ter tja tudi škodovati, ako ne najde v veri višjih nagibov in nadna-
ravne podpore.«42
Čim bolj se je v materinjenje vpletala znanost, čim bolj so se množi-
la poučna besedila o tem, kako morajo matere pravilno skrbeti za svoje
otroke, čim večja in širša je postajala odgovornost žensk mater in čim bolj
so se zaradi spremenjenih življenjskih navad in načinov bivanja krhale so-
rodstvene in družinske vezi, ki so predstavljale žensko mrežo, prek kate-
re so se prenašale različne tradicionalne veščine in vednosti, tem večja je
postajala ženska krivda. In tem manjša je bila ženska samozavest. Mate-
rino krivdo43 pa so še poglabljala različna znanstvena spoznanja, med ka-
terimi izstopajo predvsem psihoanalitična spoznanja o razvoju osebnosti
z začetka 20. stoletja. Odgovornost matere kot tiste, ki je edina določe-
na in odgovorna za (sedaj) pravilen potek otrokovega razvoja, je postajala
čedalje večja in težja (in tudi čedalje teže uresničljiva): »/K/ar koli so poče-
le v prvih letih otrokovega življenja, je nepovratno zaznamovalo njegov na-
daljnji razvoj in osebnost, ena sama napaka je lahko povzročila nepopravlji-
vo kognitivno ali psihološko škodo.«44
41 B. Dragaš, Pomoč novorojenčku in dojenčku, 3. izdaja, Ljubljana 1938, 37, 41, 42.
42 Marak, Idealno materinstvo, Slovenka (1900), 155–159.
43 »Krivda: ker je v njeni zmožnosti (ki se prikazuje bodisi kot naravna danost ali priučena spretnost) popolno
materinjenje, je za vsako nepopolnost odgovorna / kriva sama;« S. Štular, n. d., 35.
44 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
