Page 34 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 34
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
usposobljene in zato apriori boljše, nekaj, kar je ženskam dano po naravi,
moški pa se morajo tega naučiti, si zavestno pridobiti. Omenjeno tezo je
zagovarjala celo Angela Vode, nedvomno ena naših najprodornejših bork
za žensko enakopravnost.
»Ker pa je žena nositeljica in hraniteljica novega življenja ter prva otro-
kova vzgojiteljica, je predvsem njena dolžnost, da se poglobi v vse možnosti,
ki čakajo njenega otroka, če je spočet pod ugodnimi ali neugodnimi okolišči-
nami. Nikakor ne mislim, da oče nima dolžnosti napram otroku, toda oče-
tov čut odgovornosti je zavesten produkt intelekta ter je tem bolj razvit, čim
bolj je oče prežet od resnične kulturnosti. Nikakor pa ni naraven pojav. To
najbolje vidimo pri nezakonskem očetu, ki se v zelo redkih slučajih prizna
prostovoljno k očetovstvu, dočim je na svojega zakonskega otroka ponosen.
Tu gotovo ni merodajen naravni čut, temveč predsodki tradicije, dočim go-
vori pri materi vedno instinkt, ki ji budi ljubezen do otroka, najsi je zakon-
ski ali nezakonski.«31
Realnost pa je bila (in je) daleč stran od vseh predstav o naravnosti
(tudi) materinskega instinkta oz. o brezpogojnosti materinske ljubezni.
O ne tako samoumevnem obstoju materinskega instinkta nas prepričuje-
jo na primer podatki o umrljivosti še prav posebej nezakonskih otrok. Če
32 pogledamo podatke za Kranjsko v obdobju habsburške monarhije opa-
zimo, da je bila stopnja nezakonskih rojstev pri nas sicer primerjalno iz-
redno nizka,32 da pa je bilo življenje nezakonskih otrok neprimerno »ne-
varnejše« kot življenje otrok, rojenih v zakonskih skupnostih. Med vse-
mi otroki, ki so na primer umrli kmalu po rojstvu, je bilo za desetino ne-
zakonskih, pa čeprav so predstavljali v populaciji bistveno manjši delež.
Vzroki za večjo umrljivost (prav) nezakonskih otrok so seveda po eni stra-
ni enaki kot vzroki za še vedno visoko umrljivosti dojenčkov,33 so pa na
nezakonske otroke prežale še druge nevarnosti, najpogosteje povezane z
zanemarjanjem ali celo z aktivnim detomorom. Tako za eno kot za drugo
so bile seveda odgovorne matere otrok. Podatki34 o detomorilkah kažejo,
31 Angela Vode, Pravica otroka, Ženski svet (1931), 356.
32 V 19. stoletju je dosegla najvišjo vrednost v desetletjih od 1860 do 1870 in se je gibala med 10 in 11
odstotki. V istem času so imeli na primer na Koroškem, ki so jo zaradi izredno visokega deleža nezakon-
skih rojstev poimenovali kar evropska Jamajka, skoraj 50-odstotni delež nezakonskih med vsemi rojstvi,
na Štajerskem pa med 27 in 28 odstotki. V prvem desetletju 20. stoletja pa je bilo v povprečju na Kranj-
skem med vsemi rojenimi za slabih 7 odstotkov nezakonskih otrok. O problematiki nezakonskih rojstev
v obdobju avstrijske monarhije glej tudi Sabina Žnidaršič Žagar, Ora et labora – in molči, ženska!, Lju-
bljana 2000, 97–110.
33 Na začetku 20. stoletja je pri nas umrl približno vsak šesti dojenček v starosti do 9 mesecev.
34 Habsburška monarhija posebne statistike detomorov ni vodila. Če pa si pogledamo na primer podatke
nemške kaznilnice v Wromku, vidimo, da je bilo od vseh zapornic kar tretjina takih, ki so bile obsojene
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
usposobljene in zato apriori boljše, nekaj, kar je ženskam dano po naravi,
moški pa se morajo tega naučiti, si zavestno pridobiti. Omenjeno tezo je
zagovarjala celo Angela Vode, nedvomno ena naših najprodornejših bork
za žensko enakopravnost.
»Ker pa je žena nositeljica in hraniteljica novega življenja ter prva otro-
kova vzgojiteljica, je predvsem njena dolžnost, da se poglobi v vse možnosti,
ki čakajo njenega otroka, če je spočet pod ugodnimi ali neugodnimi okolišči-
nami. Nikakor ne mislim, da oče nima dolžnosti napram otroku, toda oče-
tov čut odgovornosti je zavesten produkt intelekta ter je tem bolj razvit, čim
bolj je oče prežet od resnične kulturnosti. Nikakor pa ni naraven pojav. To
najbolje vidimo pri nezakonskem očetu, ki se v zelo redkih slučajih prizna
prostovoljno k očetovstvu, dočim je na svojega zakonskega otroka ponosen.
Tu gotovo ni merodajen naravni čut, temveč predsodki tradicije, dočim go-
vori pri materi vedno instinkt, ki ji budi ljubezen do otroka, najsi je zakon-
ski ali nezakonski.«31
Realnost pa je bila (in je) daleč stran od vseh predstav o naravnosti
(tudi) materinskega instinkta oz. o brezpogojnosti materinske ljubezni.
O ne tako samoumevnem obstoju materinskega instinkta nas prepričuje-
jo na primer podatki o umrljivosti še prav posebej nezakonskih otrok. Če
32 pogledamo podatke za Kranjsko v obdobju habsburške monarhije opa-
zimo, da je bila stopnja nezakonskih rojstev pri nas sicer primerjalno iz-
redno nizka,32 da pa je bilo življenje nezakonskih otrok neprimerno »ne-
varnejše« kot življenje otrok, rojenih v zakonskih skupnostih. Med vse-
mi otroki, ki so na primer umrli kmalu po rojstvu, je bilo za desetino ne-
zakonskih, pa čeprav so predstavljali v populaciji bistveno manjši delež.
Vzroki za večjo umrljivost (prav) nezakonskih otrok so seveda po eni stra-
ni enaki kot vzroki za še vedno visoko umrljivosti dojenčkov,33 so pa na
nezakonske otroke prežale še druge nevarnosti, najpogosteje povezane z
zanemarjanjem ali celo z aktivnim detomorom. Tako za eno kot za drugo
so bile seveda odgovorne matere otrok. Podatki34 o detomorilkah kažejo,
31 Angela Vode, Pravica otroka, Ženski svet (1931), 356.
32 V 19. stoletju je dosegla najvišjo vrednost v desetletjih od 1860 do 1870 in se je gibala med 10 in 11
odstotki. V istem času so imeli na primer na Koroškem, ki so jo zaradi izredno visokega deleža nezakon-
skih rojstev poimenovali kar evropska Jamajka, skoraj 50-odstotni delež nezakonskih med vsemi rojstvi,
na Štajerskem pa med 27 in 28 odstotki. V prvem desetletju 20. stoletja pa je bilo v povprečju na Kranj-
skem med vsemi rojenimi za slabih 7 odstotkov nezakonskih otrok. O problematiki nezakonskih rojstev
v obdobju avstrijske monarhije glej tudi Sabina Žnidaršič Žagar, Ora et labora – in molči, ženska!, Lju-
bljana 2000, 97–110.
33 Na začetku 20. stoletja je pri nas umrl približno vsak šesti dojenček v starosti do 9 mesecev.
34 Habsburška monarhija posebne statistike detomorov ni vodila. Če pa si pogledamo na primer podatke
nemške kaznilnice v Wromku, vidimo, da je bilo od vseh zapornic kar tretjina takih, ki so bile obsojene
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
