Page 32 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 32
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
»Ko je ustvaril Bog človeku srce, mu je vložil vanj vso obilnost čiste in sve-
te ljubezni. Ljubezen, največji božji dar, se pa obrača in razodeva najprej
do predrage matere. Mati je srcu največja dragotina, mati je zaklad vse do-
brote in lepote. Po materi izteza zapuščeni otročiček svoje nežne ročice, mati
je prva beseda, ki jo izrečejo njegova usteca, ter za vse bodoče čase najslajša
otroškemu srcu. Materino naročje je detetu raj in materine podobe ne poza-
bi, čeprav jo krije gomila še toliko let. Spomin na mater ga spremlja do konca
dni in celo ob smrtni uri mu tolaži srce živo upanje, da se bo za večno zdru-
žil z nepozabno materjo.« – Luiza Pesjak
»Ženska moč v rodbini je brezmejna; materin um in vpliv delata ču-
deže; žena ozdravlja bolnike, prestvarja trde značaje v čuteče in premeh-
ke v junaške; žena oživlja lene, pretvarja malodušne v delavne in marljive.«
– Pavlina Pajk26
Materinska ljubezen, posebna privrženost mater do otrok, ki so jo
znanstveniki opazovali tudi v naravi pri živalskih samicah in so skušali
svoja spoznanja prenašati kot vzorčne oz. idealne modele tudi na ženske,
se zdi kot nekaj naravnega, vrojenega, instinktivnega, nekaj, kar imajo in
občutijo vse ženske, vsaj tedaj, ko same rodijo. T. i. materinski instinkt
pa ni (bil) nekaj tako samoumevnega, kot bi pogosto želeli verjeti.
30 »Še predno zagleda nedolžno bitje luč sveta, greši se zoper njega … Tega
in onega plesa ne sme zamuditi, če noče grešiti zoper ton. Kaj zato, če se rav-
no ne čuti disponirana. Steznik stori že svojo dolžnost … Da bi znale ško-
diti nevkročene stvari stvarici, ki jo nosi pod srcem, to ji seveda ne pride na
um. Ko pritisne prvič svoje dete na prsi, se-li tedaj vzbudi materinska ljube-
zen? Zapusti li zdaj prazni posvetni hrup svojemu detetu na ljubo? Kaj še!
Že prvi dan mora v hišo dojka – tuja ženska. O kateri ne ve nič, koje nič
ne pozna; morda je ta ženska celo surova, brezvestna, lahkomiselna, kedo bi
to znal? Takej ženski izroči ona svoje dete. Mirno gleda, kako je malo bitje
otroško udano tej tuji ženski, a mater svojo jedva pozna … A tudi pozneje,
ko odraste otrok dojki in pestunji, ni dosti bolje.«27
O fiktivnosti materinskega instinkta, nekakšnega posebej ženskega
nagona, ki bi povzročil, da se ženske-matere v primeru stiske odločajo in-
stinktivno v korist otroka, in ki bi oskrbel ženske s prirojeno vsaj osnov-
no vednostjo o otrokovih potrebah ter postopkih za njihovo zadovoljeva-
26 Seveda bi lahko navajali citate in ena sama knjiga bi bila za to premalo: skorajda vsi slovenski literati,
tako ženske kot moški, so morali kaj povedati o materah, o svojih materah, o lastni materinski izkušnji, o
svojem nikoli doživetem idealu …
27 Materinske dolžnosti, Slovenka (1898), 458–461.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
»Ko je ustvaril Bog človeku srce, mu je vložil vanj vso obilnost čiste in sve-
te ljubezni. Ljubezen, največji božji dar, se pa obrača in razodeva najprej
do predrage matere. Mati je srcu največja dragotina, mati je zaklad vse do-
brote in lepote. Po materi izteza zapuščeni otročiček svoje nežne ročice, mati
je prva beseda, ki jo izrečejo njegova usteca, ter za vse bodoče čase najslajša
otroškemu srcu. Materino naročje je detetu raj in materine podobe ne poza-
bi, čeprav jo krije gomila še toliko let. Spomin na mater ga spremlja do konca
dni in celo ob smrtni uri mu tolaži srce živo upanje, da se bo za večno zdru-
žil z nepozabno materjo.« – Luiza Pesjak
»Ženska moč v rodbini je brezmejna; materin um in vpliv delata ču-
deže; žena ozdravlja bolnike, prestvarja trde značaje v čuteče in premeh-
ke v junaške; žena oživlja lene, pretvarja malodušne v delavne in marljive.«
– Pavlina Pajk26
Materinska ljubezen, posebna privrženost mater do otrok, ki so jo
znanstveniki opazovali tudi v naravi pri živalskih samicah in so skušali
svoja spoznanja prenašati kot vzorčne oz. idealne modele tudi na ženske,
se zdi kot nekaj naravnega, vrojenega, instinktivnega, nekaj, kar imajo in
občutijo vse ženske, vsaj tedaj, ko same rodijo. T. i. materinski instinkt
pa ni (bil) nekaj tako samoumevnega, kot bi pogosto želeli verjeti.
30 »Še predno zagleda nedolžno bitje luč sveta, greši se zoper njega … Tega
in onega plesa ne sme zamuditi, če noče grešiti zoper ton. Kaj zato, če se rav-
no ne čuti disponirana. Steznik stori že svojo dolžnost … Da bi znale ško-
diti nevkročene stvari stvarici, ki jo nosi pod srcem, to ji seveda ne pride na
um. Ko pritisne prvič svoje dete na prsi, se-li tedaj vzbudi materinska ljube-
zen? Zapusti li zdaj prazni posvetni hrup svojemu detetu na ljubo? Kaj še!
Že prvi dan mora v hišo dojka – tuja ženska. O kateri ne ve nič, koje nič
ne pozna; morda je ta ženska celo surova, brezvestna, lahkomiselna, kedo bi
to znal? Takej ženski izroči ona svoje dete. Mirno gleda, kako je malo bitje
otroško udano tej tuji ženski, a mater svojo jedva pozna … A tudi pozneje,
ko odraste otrok dojki in pestunji, ni dosti bolje.«27
O fiktivnosti materinskega instinkta, nekakšnega posebej ženskega
nagona, ki bi povzročil, da se ženske-matere v primeru stiske odločajo in-
stinktivno v korist otroka, in ki bi oskrbel ženske s prirojeno vsaj osnov-
no vednostjo o otrokovih potrebah ter postopkih za njihovo zadovoljeva-
26 Seveda bi lahko navajali citate in ena sama knjiga bi bila za to premalo: skorajda vsi slovenski literati,
tako ženske kot moški, so morali kaj povedati o materah, o svojih materah, o lastni materinski izkušnji, o
svojem nikoli doživetem idealu …
27 Materinske dolžnosti, Slovenka (1898), 458–461.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
