Page 29 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 29
Materinstvo 27
prav posebno ravnanje. Vse do danes množeča se spoznanja o različnih
razvojnih stopnjah pri otroku in oblikovanje novih znanosti, ki so se po-
svečale prav specifičnim potrebam otroka, so imela daljnosežne posledice
(tudi) za matere. Matere so postale tiste, ki so morale kot neke vrste tam-
pon skrbeti za pravilno prevajanje znanstvenih spoznanj o pravilnem ra-
zvoju v vsakokrat pravilno nego otroka. Naloge materinjenja so se močno
spremenile; nič več ni zadostovalo za otroka le skrbeti, da odraste, treba
ga je bilo tudi pravilno vzgajati. Po francoski revoluciji, pri nas pa pred-
vsem po nepredvidljivih dogodkih okoli sredine 19. stoletja, po izrazitem
padcu »pokornosti« in spoštovanja »avktoritete«, je postalo skorajda ek-
sistenčno nujno utrditi tradicionalne družinske vrednote, kajti kot pravi
dr. Mahnič, »blagor cerkvi, blagor državi, ako je vže družina podložnikom
vcepila čaščenje avktoritete«.20 Krepili pa so se tudi drugačni, novi priti-
ski na matere; čeprav so (vsi, ne glede na siceršnjo politično pripadnost)
ves čas razglašali materinstvo za naravni poklic vsake ženske, je bilo že
vse od razsvetljenstva jasno, da se morajo ženske za ta poklic prav posebej
usposobiti, celo izobraziti.21 Klic k poučevanju žensk za poklic mater se
je (med drugim) presenetljivo dobro dopolnjeval tudi z (nanovo) odkriti-
mi nacionalnimi interesi: matere so tiste, ki so odgovorne tako za fizičen
obstoj naroda, za njegov razvoj in moralno čistost.22 In seveda lahko žen-
ske za potrebe materinstva oz. materinjenja ustrezno izobrazijo predvsem
moški. Moški, še posebej profesionalci, na primer zdravniki, so tisti, ki
vedo, kaj delajo ženske-matere pri svojem materinjenju narobe, in vedo
svetovati, kaj in kako bi bilo pravilno. Edino moški intelektualci imajo
jasno predstavo o idealni materi in o tistih velikih nalogah, ki naj bi jih
opravila za naše skupno dobro.
Za žensko delo nasploh, za materinstvo pa prav posebej, je med dru-
gim23 značilno tudi to, da zelo pogosto delajo ženske zastonj oziroma
20 A. Mahnič, Avktoriteta po krščansko, Rimski katolik (1889), 557–562.
21 »Scientifikacija materinstva je sicer vplivala v smeri denaturalizacije, vendar ta premik ni prinesel olajša-
nja. Paradigmo, da »naravno« ne zadošča več, je zamenjala paradigma, da mora materinstvo zajemati tudi
iz polja znanstvenih spoznanj. Denaturalizacija materinstva tudi ni bila popolna: v sfero znanstvenega se je
premaknila le dejanska praksa (rokovanje z novorojenčkom in vzgoja), medtem ko so povezava ženska–mati,
ljubezen, krivda idr. še vedno ostali v polju naravnega,« pravi Suzana Štular; Suzana Štular, Mitologija ma-
terinstva (magisterska naloga), Ljubljana 1999, 32.
22 »Ženska je odgovorna za moralo celotne družbe, kajti ko se bo zavedala svojega materinskega poslanstva, le-
tega ne bo tratila z neprimernimi moškimi; konec bo nezakonskih rojstev, prostitucije in druge bede … Velika je
tvoja naloga, slovenska žena: boljša usoda vsega naroda je v tvojih rokah /poudarjeno v izvirniku/, saj v prvi
vrsti ti sama dvigneš svojo življenjsko vrednost, ožarjeno po materinstvu!« A. Brecelj, Slovenec (1927), n. m.
23 Ženskega dela se držijo (vsaj) trije aksiomi: 1. ženske so za svoje delo slabše plačane kot moški; 2. pa-
noge, kjer prevladuje ženska delovna sila, so družbeno podcenjene; 3. obstajajo žensko delo in ženski po-
klici, posebej primerni za žensko naravo, v njih se združujeta oba predhodno našteta aksioma: to so dela
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
prav posebno ravnanje. Vse do danes množeča se spoznanja o različnih
razvojnih stopnjah pri otroku in oblikovanje novih znanosti, ki so se po-
svečale prav specifičnim potrebam otroka, so imela daljnosežne posledice
(tudi) za matere. Matere so postale tiste, ki so morale kot neke vrste tam-
pon skrbeti za pravilno prevajanje znanstvenih spoznanj o pravilnem ra-
zvoju v vsakokrat pravilno nego otroka. Naloge materinjenja so se močno
spremenile; nič več ni zadostovalo za otroka le skrbeti, da odraste, treba
ga je bilo tudi pravilno vzgajati. Po francoski revoluciji, pri nas pa pred-
vsem po nepredvidljivih dogodkih okoli sredine 19. stoletja, po izrazitem
padcu »pokornosti« in spoštovanja »avktoritete«, je postalo skorajda ek-
sistenčno nujno utrditi tradicionalne družinske vrednote, kajti kot pravi
dr. Mahnič, »blagor cerkvi, blagor državi, ako je vže družina podložnikom
vcepila čaščenje avktoritete«.20 Krepili pa so se tudi drugačni, novi priti-
ski na matere; čeprav so (vsi, ne glede na siceršnjo politično pripadnost)
ves čas razglašali materinstvo za naravni poklic vsake ženske, je bilo že
vse od razsvetljenstva jasno, da se morajo ženske za ta poklic prav posebej
usposobiti, celo izobraziti.21 Klic k poučevanju žensk za poklic mater se
je (med drugim) presenetljivo dobro dopolnjeval tudi z (nanovo) odkriti-
mi nacionalnimi interesi: matere so tiste, ki so odgovorne tako za fizičen
obstoj naroda, za njegov razvoj in moralno čistost.22 In seveda lahko žen-
ske za potrebe materinstva oz. materinjenja ustrezno izobrazijo predvsem
moški. Moški, še posebej profesionalci, na primer zdravniki, so tisti, ki
vedo, kaj delajo ženske-matere pri svojem materinjenju narobe, in vedo
svetovati, kaj in kako bi bilo pravilno. Edino moški intelektualci imajo
jasno predstavo o idealni materi in o tistih velikih nalogah, ki naj bi jih
opravila za naše skupno dobro.
Za žensko delo nasploh, za materinstvo pa prav posebej, je med dru-
gim23 značilno tudi to, da zelo pogosto delajo ženske zastonj oziroma
20 A. Mahnič, Avktoriteta po krščansko, Rimski katolik (1889), 557–562.
21 »Scientifikacija materinstva je sicer vplivala v smeri denaturalizacije, vendar ta premik ni prinesel olajša-
nja. Paradigmo, da »naravno« ne zadošča več, je zamenjala paradigma, da mora materinstvo zajemati tudi
iz polja znanstvenih spoznanj. Denaturalizacija materinstva tudi ni bila popolna: v sfero znanstvenega se je
premaknila le dejanska praksa (rokovanje z novorojenčkom in vzgoja), medtem ko so povezava ženska–mati,
ljubezen, krivda idr. še vedno ostali v polju naravnega,« pravi Suzana Štular; Suzana Štular, Mitologija ma-
terinstva (magisterska naloga), Ljubljana 1999, 32.
22 »Ženska je odgovorna za moralo celotne družbe, kajti ko se bo zavedala svojega materinskega poslanstva, le-
tega ne bo tratila z neprimernimi moškimi; konec bo nezakonskih rojstev, prostitucije in druge bede … Velika je
tvoja naloga, slovenska žena: boljša usoda vsega naroda je v tvojih rokah /poudarjeno v izvirniku/, saj v prvi
vrsti ti sama dvigneš svojo življenjsko vrednost, ožarjeno po materinstvu!« A. Brecelj, Slovenec (1927), n. m.
23 Ženskega dela se držijo (vsaj) trije aksiomi: 1. ženske so za svoje delo slabše plačane kot moški; 2. pa-
noge, kjer prevladuje ženska delovna sila, so družbeno podcenjene; 3. obstajajo žensko delo in ženski po-
klici, posebej primerni za žensko naravo, v njih se združujeta oba predhodno našteta aksioma: to so dela
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
