Page 28 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 28
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
segljivega poklica, je bilo cinično, vsekakor pa v svoji moči dovolj dema-
goško uspešno, da je prepričalo celo vrsto žensk. Kako so tedanji (!) mo-
ški videli in razumeli materinstvo, izredno slikovito ponazarja sklepni, na
moč patetični stavek dr. Breclja:
»Sveta in najvzvišenejša naloga ženske je materinstvo. Blagor ženski, ki
ga je deležna in svojo nalogo izpolnjuje požrtvovalno, kot ji velevata vest in
znanost. Njen delež bo neizmerna ljubezen otrok in hvaležnost naroda.« 18
Znotraj doktorjeve sicer vzvišene retorike se skrivajo najpomembnejši
klišeji, povezani s samo podobo žensk v tedanji družbi, prav posebej pa
z vrednostjo in pomenom, ki ga je bila družba pripravljena priznati delu
žensk. Materinstvo je razglašeno za prvi, po možnosti celo edini poklic
ženske. Razprava oziroma dvom je tako rekoč onemogočen z razglasitvi-
jo materinstva za naravni poklic ženske; ženske so po svoji biologiji, na-
ravi, genetiki določene za to, da so matere, in iz tega izhaja, da so po na-
ravi tudi določene za materinstvo, za kopico najrazličnejših opravil, bolj
ali manj povezanih z nego in vzgojo otrok, torej za materinjenje. Ta na-
loga je razglašena za najvišji možni dosežek ženske, vse drugo morebi-
tno profesionalno prizadevanje ženske je ob primerjavi s to sveto nalo-
go skorajda nično, vsekakor pa drugotno, nadomestno. Ženski poklici,
26 ki so bili še tudi med obema vojnama vedno vroča in sporna tema, pravi-
ca žensk do izobrazbe in poklica pa nikakor še ni bila dobljena bitka, so
slaba in če se le da, zgolj začasna rešitev, če si ženska ne more ustvariti la-
stne družine.19 To, da nima lastne družine, je seveda njen največji oseb-
ni poraz in stigma.
Oblikovanje modernega koncepta materinstva se časovno ujema z
oblikovanjem novih pogledov na otroštvo in na razvojne potrebe otro-
ka. V 16. in 17. stoletju je prišlo do odločilnih premikov pri razumevanju
otroštva kot prav posebnega obdobja v človekovem življenju, ki zahteva
18 A. Brecelj, Slovenec (1927), 13. Brecelj, kot zastopnik konservativne struje, uporablja »mahničevsko«
retoriko. »Katero mesto ima ženska zavzemati v človeški družbi, določuje predvsem tisti, ki jo je vstvaril in
odrešil – Bog /.../ ženska zavzema mesto za moškim … Prvič je Bog človeka vstvaril kot socialno ali družno
bitje … Na podlagi svete zgodovine, ki nam poroča o stvarjenji žene, imenuje sv. Pavel /.../ moža glavo žene.
S tem je izrečeno, da enotni princip družine je mož … Postavite mu ženo kot popolnoma enakopravno na
stran, tedaj bo tudi princip enotnosti rušen, zmajena bo družina v svojem temelji … Drugič. Žena je že tele-
sno šibkejša od moža … Sicer je pri ženski še druga okoliščina, katera jo telesno podrejuje možu. Ženska je ro-
diteljica otrok … Zatorej je tudi Bog vže v sodbi, katero je izrekel nad prvo ženo, njeno odvisnost od moža ne-
kako vtemeljil z razlogom, da bo porodnica … Tretjič. Žena je tudi duševno šibkejša od moža … Da, recimo:
ženska podrejenost ima svoj razlog v naravi sami.« A. Mahnič, Zakaj je prav in naravno, da je žena podreje-
na možu?, Rimski katolik (1893), 317–321.
19 »Ko že moraš /žena/ za pridobitnim poklicem, drži se onih strok, ki so tvojemu prirodnemu poklicu najbliž-
je in najbolj sorodne, da lahko pristopiš duševno pripravljena in telesno neizčrpana k dejanskemu izvrševanju
svojega pristnega poklica,« je zapisal dr. Brecelj; Slovenec (1927), n. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
segljivega poklica, je bilo cinično, vsekakor pa v svoji moči dovolj dema-
goško uspešno, da je prepričalo celo vrsto žensk. Kako so tedanji (!) mo-
ški videli in razumeli materinstvo, izredno slikovito ponazarja sklepni, na
moč patetični stavek dr. Breclja:
»Sveta in najvzvišenejša naloga ženske je materinstvo. Blagor ženski, ki
ga je deležna in svojo nalogo izpolnjuje požrtvovalno, kot ji velevata vest in
znanost. Njen delež bo neizmerna ljubezen otrok in hvaležnost naroda.« 18
Znotraj doktorjeve sicer vzvišene retorike se skrivajo najpomembnejši
klišeji, povezani s samo podobo žensk v tedanji družbi, prav posebej pa
z vrednostjo in pomenom, ki ga je bila družba pripravljena priznati delu
žensk. Materinstvo je razglašeno za prvi, po možnosti celo edini poklic
ženske. Razprava oziroma dvom je tako rekoč onemogočen z razglasitvi-
jo materinstva za naravni poklic ženske; ženske so po svoji biologiji, na-
ravi, genetiki določene za to, da so matere, in iz tega izhaja, da so po na-
ravi tudi določene za materinstvo, za kopico najrazličnejših opravil, bolj
ali manj povezanih z nego in vzgojo otrok, torej za materinjenje. Ta na-
loga je razglašena za najvišji možni dosežek ženske, vse drugo morebi-
tno profesionalno prizadevanje ženske je ob primerjavi s to sveto nalo-
go skorajda nično, vsekakor pa drugotno, nadomestno. Ženski poklici,
26 ki so bili še tudi med obema vojnama vedno vroča in sporna tema, pravi-
ca žensk do izobrazbe in poklica pa nikakor še ni bila dobljena bitka, so
slaba in če se le da, zgolj začasna rešitev, če si ženska ne more ustvariti la-
stne družine.19 To, da nima lastne družine, je seveda njen največji oseb-
ni poraz in stigma.
Oblikovanje modernega koncepta materinstva se časovno ujema z
oblikovanjem novih pogledov na otroštvo in na razvojne potrebe otro-
ka. V 16. in 17. stoletju je prišlo do odločilnih premikov pri razumevanju
otroštva kot prav posebnega obdobja v človekovem življenju, ki zahteva
18 A. Brecelj, Slovenec (1927), 13. Brecelj, kot zastopnik konservativne struje, uporablja »mahničevsko«
retoriko. »Katero mesto ima ženska zavzemati v človeški družbi, določuje predvsem tisti, ki jo je vstvaril in
odrešil – Bog /.../ ženska zavzema mesto za moškim … Prvič je Bog človeka vstvaril kot socialno ali družno
bitje … Na podlagi svete zgodovine, ki nam poroča o stvarjenji žene, imenuje sv. Pavel /.../ moža glavo žene.
S tem je izrečeno, da enotni princip družine je mož … Postavite mu ženo kot popolnoma enakopravno na
stran, tedaj bo tudi princip enotnosti rušen, zmajena bo družina v svojem temelji … Drugič. Žena je že tele-
sno šibkejša od moža … Sicer je pri ženski še druga okoliščina, katera jo telesno podrejuje možu. Ženska je ro-
diteljica otrok … Zatorej je tudi Bog vže v sodbi, katero je izrekel nad prvo ženo, njeno odvisnost od moža ne-
kako vtemeljil z razlogom, da bo porodnica … Tretjič. Žena je tudi duševno šibkejša od moža … Da, recimo:
ženska podrejenost ima svoj razlog v naravi sami.« A. Mahnič, Zakaj je prav in naravno, da je žena podreje-
na možu?, Rimski katolik (1893), 317–321.
19 »Ko že moraš /žena/ za pridobitnim poklicem, drži se onih strok, ki so tvojemu prirodnemu poklicu najbliž-
je in najbolj sorodne, da lahko pristopiš duševno pripravljena in telesno neizčrpana k dejanskemu izvrševanju
svojega pristnega poklica,« je zapisal dr. Brecelj; Slovenec (1927), n. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
