Page 186 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 186
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
Ženske so se v razpravo, ki so jo začeli v dvajsetih letih prejšnjega
stoletja predvsem zagovorniki vsakršne prepovedi abortusa, zagovorniki
omejene in omejevane vednosti o kontracepciji, zagovorniki vrnitve ma-
ter-gospodinj nazaj domov,124 vključile pozno, šele sredi tridesetih let. Za
eno od prvih javnih dejanj žensk glede vprašanja omejevanja rojstev mo-
ramo šteti že zgoraj omenjeno javno zborovanje v Ljubljani, in sicer maja
leta 1933, ki so ga pripravila ženska društva, razen katoliških. Nikakor ni
bilo naključje, da se je zborovanje dogajalo v senci posledic gospodarske
krize, ki se je, po letih relativne prosperitete v desetletju po prvi svetov-
ni vojni, razširila tudi k nam. Glavni argument protestnic je bila gmotna
stiska, v kateri se je znašla večina prebivalstva, še posebej hudo pa je pri-
zadela delavske in uradniške sloje v mestih in industrijskih središčih. Po-
leg že omenjene zahteve po priznanju tudi socialne indikacije oz. »zah-
teve, naj se dovoli splav, in sicer od špeciajalista v bolnici izvršen splav, ne
le zaradi bolezni, temveč tudi zaradi bede«,125 so ženske postavile še dve
zahtevi:
Zahtevale so ustanavljanje po zakonu sicer predvidenih posvetoval-
nic126 oz. »boljšo zaščito matere in otroka, predvsem izvedbo že obstoječih
zakonov, zaščito noseče žene, zadostno število dečjih domov itd.«
184 Zahtevale so dostop do kontracepcijskih sredstev in metod oz. zahte-
vale so »tudi, naj se preprosti ljudje pouče o rabi sredstev proti spočetju, da
bodo mogli omejiti število svojih otrok brez splavov«. V tem času namreč
zakon sicer ni prepovedoval uporabe sredstev za preprečevanje zanositve,
kontracepcije torej, je pa prepovedoval širjenje vednosti o njej; prepove-
doval je tako »vsiljivo propagando« kot to, da bi zdravniki poučili ženske
o rabi tovrstnih sredstev.127
124 Predvsem gre za predstavnike prokatoliške strani ali celo za govorce iz vrst katoliške hierarhije; naj nave-
dem le nekaj člankov: A. Brecelj, Še en glas o umetnem splavi, Čas (1923/24), 295–308; J. Ujčić, Abortus
artificialis, Bogoslovni vestnik (1923), 163–171; J. Ujčić, Umetni splav in cerkveno pravo, Slovenski pravnik
(1924), 234–238; Aleš Ušeničnik, Žensko vprašanje, Slovenec (1930), št. 91. V dvajsetih letih je razprave
sprožila priprava novega zakona o abortusu (sprejet leta 1926), ki je uvedel t. i. medicinsko indikacijo. Ka-
zenski zakon je dovoljeval abortus samo tedaj, ko se je tričlanska zdravniška komisija strinjala, da bi nada-
ljevanje nosečnosti in porod ogrozila zdravje ali celo življenje nosečnice.
125 Olga Grahor, Važno žensko vprašanje, Ženski svet (1935), 281–284.
126 Po zakonu o socialni zaščiti matere in otroka naj bi opravljale to delo posebne posvetovalnice za mate-
re, ki naj bi bile v vsaki banovini, skupaj s higienskim zavodom (h. z. je vključeval naslednje oddelke: po-
svetovalnico za nosečnico, otroški dispanzer, otroško kolonijo, materinski dom in sekcijo za širjenje otro-
ške higiene), pa tudi v vsakem večjem mestu. »Glavna naloga posvetovalnic je individualna vzgoja mater o
negi dojenčka, o otroški higieni in obči higieni … Uspeh posvetovalnic bi bil lahko zelo lep, če ne bi gospodar-
sko stanje naših družin in mater onemogočalo uresničenje precejšnjega dela lepih in koristnih nasvetov. Seveda
pa so zelo važne za povzdigo ljudskega zdravja in higiene.« S. E., Ženski svet (1936).
127 Med zdravniki še v drugi polovici tridesetih let glede tega vprašanja ni bilo soglasja; na simpoziju zdrav-
nikov v Beogradu leta 1935 tako ni bilo mogoče sprejeti enotne resolucije o potrebi »seznaniti ljudstvo z vse-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Ženske so se v razpravo, ki so jo začeli v dvajsetih letih prejšnjega
stoletja predvsem zagovorniki vsakršne prepovedi abortusa, zagovorniki
omejene in omejevane vednosti o kontracepciji, zagovorniki vrnitve ma-
ter-gospodinj nazaj domov,124 vključile pozno, šele sredi tridesetih let. Za
eno od prvih javnih dejanj žensk glede vprašanja omejevanja rojstev mo-
ramo šteti že zgoraj omenjeno javno zborovanje v Ljubljani, in sicer maja
leta 1933, ki so ga pripravila ženska društva, razen katoliških. Nikakor ni
bilo naključje, da se je zborovanje dogajalo v senci posledic gospodarske
krize, ki se je, po letih relativne prosperitete v desetletju po prvi svetov-
ni vojni, razširila tudi k nam. Glavni argument protestnic je bila gmotna
stiska, v kateri se je znašla večina prebivalstva, še posebej hudo pa je pri-
zadela delavske in uradniške sloje v mestih in industrijskih središčih. Po-
leg že omenjene zahteve po priznanju tudi socialne indikacije oz. »zah-
teve, naj se dovoli splav, in sicer od špeciajalista v bolnici izvršen splav, ne
le zaradi bolezni, temveč tudi zaradi bede«,125 so ženske postavile še dve
zahtevi:
Zahtevale so ustanavljanje po zakonu sicer predvidenih posvetoval-
nic126 oz. »boljšo zaščito matere in otroka, predvsem izvedbo že obstoječih
zakonov, zaščito noseče žene, zadostno število dečjih domov itd.«
184 Zahtevale so dostop do kontracepcijskih sredstev in metod oz. zahte-
vale so »tudi, naj se preprosti ljudje pouče o rabi sredstev proti spočetju, da
bodo mogli omejiti število svojih otrok brez splavov«. V tem času namreč
zakon sicer ni prepovedoval uporabe sredstev za preprečevanje zanositve,
kontracepcije torej, je pa prepovedoval širjenje vednosti o njej; prepove-
doval je tako »vsiljivo propagando« kot to, da bi zdravniki poučili ženske
o rabi tovrstnih sredstev.127
124 Predvsem gre za predstavnike prokatoliške strani ali celo za govorce iz vrst katoliške hierarhije; naj nave-
dem le nekaj člankov: A. Brecelj, Še en glas o umetnem splavi, Čas (1923/24), 295–308; J. Ujčić, Abortus
artificialis, Bogoslovni vestnik (1923), 163–171; J. Ujčić, Umetni splav in cerkveno pravo, Slovenski pravnik
(1924), 234–238; Aleš Ušeničnik, Žensko vprašanje, Slovenec (1930), št. 91. V dvajsetih letih je razprave
sprožila priprava novega zakona o abortusu (sprejet leta 1926), ki je uvedel t. i. medicinsko indikacijo. Ka-
zenski zakon je dovoljeval abortus samo tedaj, ko se je tričlanska zdravniška komisija strinjala, da bi nada-
ljevanje nosečnosti in porod ogrozila zdravje ali celo življenje nosečnice.
125 Olga Grahor, Važno žensko vprašanje, Ženski svet (1935), 281–284.
126 Po zakonu o socialni zaščiti matere in otroka naj bi opravljale to delo posebne posvetovalnice za mate-
re, ki naj bi bile v vsaki banovini, skupaj s higienskim zavodom (h. z. je vključeval naslednje oddelke: po-
svetovalnico za nosečnico, otroški dispanzer, otroško kolonijo, materinski dom in sekcijo za širjenje otro-
ške higiene), pa tudi v vsakem večjem mestu. »Glavna naloga posvetovalnic je individualna vzgoja mater o
negi dojenčka, o otroški higieni in obči higieni … Uspeh posvetovalnic bi bil lahko zelo lep, če ne bi gospodar-
sko stanje naših družin in mater onemogočalo uresničenje precejšnjega dela lepih in koristnih nasvetov. Seveda
pa so zelo važne za povzdigo ljudskega zdravja in higiene.« S. E., Ženski svet (1936).
127 Med zdravniki še v drugi polovici tridesetih let glede tega vprašanja ni bilo soglasja; na simpoziju zdrav-
nikov v Beogradu leta 1935 tako ni bilo mogoče sprejeti enotne resolucije o potrebi »seznaniti ljudstvo z vse-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
