Page 183 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 183
Žensko telo 181
sterilnosti, invalidnosti, duševnih muk ali smrti, je tudi povsem neučin-
kovita: ne prepreči, da bi se ženske, zato ker je abortus kriminalno deja-
nje, za katerega je zagrožena kazen, temu skrajnemu posegu v (in zoper)
lastno telo odrekle, prav tako pa ne zmoremo s prepovedjo abortusa vpli-
vati pozitivno na rast natalitete.110
Prva Jugoslavija je vprašanje sankcioniranja abortusa urejala v para-
grafih 171, 172, 173 in 174 kazenskega zakonika; kot možne indikacije,
po katerih se udeležence pri abortusu (mati, zdravnik) ne bi po zakonu
preganjalo, je zakon navajal eno samo izjemo: medicinsko indikacijo, ki
je začel veljati leta 1926 (po tiho so zdravniki znotraj medicinske indika-
cije priznavali tudi razloge, ki bi sicer spadali v evgeniško indikacijo).111 V
obdobju prve Jugoslavije so si zdravniki prizadevali za (formalno) uvelja-
vitev evgeniške indikacije, ženske pa so si prizadevale za spremembo ka-
zenskega zakonika in za uveljavitev tudi t. i. socialne indikacije, na pod-
lagi katere bi ženski omogočili opraviti legalen (in varen) abortus. Glavni
argument (tudi) naših bork je bilo spoznanje, da se ženske večinoma od-
ločajo za ta posega iz gmotnih razlogov. »In ker je na svetu kljub vsem le-
pim besedam o materinstvu nešteto mater, ki ne vedo, kako bi nasitile svoje-
ga otroka, v kaj bi ga oblekle, ker ni često nikogar, ki bi njihove otroke spre-
jel kot dobrodošlega člana v človeško občestvo, zato se poslužujejo zadnjega
sredstva, da preprečijo bedo svojega otroka, s tem da preprečijo njegovo spo-
četje ali njegovo rojstvo,« je zapisala Angela Vode.112
V Ljubljani so priredile ženske javno zborovanje maja leta 1933,113 na-
menjeno spremembi § 171 kazenskega zakona, ki določa kazen za abor-
tus. Protestnice so na shodu zahtevale spremembo oz. razširitev olajševal-
ne okoliščine, ki jo je zakon priznaval nezakonski materi, če je abortus iz-
vršila sama brez pomoči druge osebe, na vse ženske. Seveda pa so na sho-
du udeležena ženska društva zatrjevala, »da odprava plodu ni njihov smo-
ter, nego da se borijo za take življenjske pogoje, v katerih bo vsaka mati lahko
110 »Tako zagovorniki kot nasprotniki uzakonitve abortusa se strinjajo, da kazenski ukrepi nimajo nikakršnega
uspeha. Po ocenah profesorjev Dolerisa, Balthazarda, Lacassagna naj bi bilo okoli leta 1933 v Franciji 500.000
abortusov na leto; statistika iz leta 1938 /.../ je njihovo število ocenjevala na milijon. Leta 1941 je doktor Au-
bertin iz Bordeauxa okleval med 800.000 in milijonom. Zdi se, da je zadnja številka najbližja resnici. Dok-
tor Desplas v članku, objavljenem marca 1948, /.../ piše: ‚Abortus je postal nekaj običajnega … Kazenski ukre-
pi niso imeli praktično nobenega učinka ...« S. de Beauvoir, n. d., II, 300.
111 V praksi je to pomenilo, da na primer zakon ni dovoljeval abortusa za ženske, ki so zanosile po posil-
stvu ali po incestu. Zdravniška komisija, pristojna za ugotavljanje indikacije za abortus, ga je priznala le v
primeru, da je bil kateri od staršev dedno obremenjen in se je upravičeno sklepalo, da se bo tak rodil tudi
otrok. Torej v primeru evgeniških razlogov.
112 A. Vode, n. d., 246.
113 J. Potrč, Zdravniški vestnik (1935), napačno navaja leto 1934, ko naj bi bil shod ženskih društev za spre-
membo § 171 KZ; shod je bil leto prej, maja 1933 v Ljubljani.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
sterilnosti, invalidnosti, duševnih muk ali smrti, je tudi povsem neučin-
kovita: ne prepreči, da bi se ženske, zato ker je abortus kriminalno deja-
nje, za katerega je zagrožena kazen, temu skrajnemu posegu v (in zoper)
lastno telo odrekle, prav tako pa ne zmoremo s prepovedjo abortusa vpli-
vati pozitivno na rast natalitete.110
Prva Jugoslavija je vprašanje sankcioniranja abortusa urejala v para-
grafih 171, 172, 173 in 174 kazenskega zakonika; kot možne indikacije,
po katerih se udeležence pri abortusu (mati, zdravnik) ne bi po zakonu
preganjalo, je zakon navajal eno samo izjemo: medicinsko indikacijo, ki
je začel veljati leta 1926 (po tiho so zdravniki znotraj medicinske indika-
cije priznavali tudi razloge, ki bi sicer spadali v evgeniško indikacijo).111 V
obdobju prve Jugoslavije so si zdravniki prizadevali za (formalno) uvelja-
vitev evgeniške indikacije, ženske pa so si prizadevale za spremembo ka-
zenskega zakonika in za uveljavitev tudi t. i. socialne indikacije, na pod-
lagi katere bi ženski omogočili opraviti legalen (in varen) abortus. Glavni
argument (tudi) naših bork je bilo spoznanje, da se ženske večinoma od-
ločajo za ta posega iz gmotnih razlogov. »In ker je na svetu kljub vsem le-
pim besedam o materinstvu nešteto mater, ki ne vedo, kako bi nasitile svoje-
ga otroka, v kaj bi ga oblekle, ker ni često nikogar, ki bi njihove otroke spre-
jel kot dobrodošlega člana v človeško občestvo, zato se poslužujejo zadnjega
sredstva, da preprečijo bedo svojega otroka, s tem da preprečijo njegovo spo-
četje ali njegovo rojstvo,« je zapisala Angela Vode.112
V Ljubljani so priredile ženske javno zborovanje maja leta 1933,113 na-
menjeno spremembi § 171 kazenskega zakona, ki določa kazen za abor-
tus. Protestnice so na shodu zahtevale spremembo oz. razširitev olajševal-
ne okoliščine, ki jo je zakon priznaval nezakonski materi, če je abortus iz-
vršila sama brez pomoči druge osebe, na vse ženske. Seveda pa so na sho-
du udeležena ženska društva zatrjevala, »da odprava plodu ni njihov smo-
ter, nego da se borijo za take življenjske pogoje, v katerih bo vsaka mati lahko
110 »Tako zagovorniki kot nasprotniki uzakonitve abortusa se strinjajo, da kazenski ukrepi nimajo nikakršnega
uspeha. Po ocenah profesorjev Dolerisa, Balthazarda, Lacassagna naj bi bilo okoli leta 1933 v Franciji 500.000
abortusov na leto; statistika iz leta 1938 /.../ je njihovo število ocenjevala na milijon. Leta 1941 je doktor Au-
bertin iz Bordeauxa okleval med 800.000 in milijonom. Zdi se, da je zadnja številka najbližja resnici. Dok-
tor Desplas v članku, objavljenem marca 1948, /.../ piše: ‚Abortus je postal nekaj običajnega … Kazenski ukre-
pi niso imeli praktično nobenega učinka ...« S. de Beauvoir, n. d., II, 300.
111 V praksi je to pomenilo, da na primer zakon ni dovoljeval abortusa za ženske, ki so zanosile po posil-
stvu ali po incestu. Zdravniška komisija, pristojna za ugotavljanje indikacije za abortus, ga je priznala le v
primeru, da je bil kateri od staršev dedno obremenjen in se je upravičeno sklepalo, da se bo tak rodil tudi
otrok. Torej v primeru evgeniških razlogov.
112 A. Vode, n. d., 246.
113 J. Potrč, Zdravniški vestnik (1935), napačno navaja leto 1934, ko naj bi bil shod ženskih društev za spre-
membo § 171 KZ; shod je bil leto prej, maja 1933 v Ljubljani.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
