Page 182 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 182
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
skupinami žensk.107 In povsod je bil odnos do abortusa enak: abortus je
zločin, ženska, ki abortira umori nerojenega otroka, tisti/-a, ki ji pri tem
pomaga, pa je zločina sokriv/-a. Obravnava abortusa je spadala v kazen-
ske zakonike, kjer so bile odmerjene različne kazni. Tovrsten, kriminali-
ziran odnos do abortusa, se je v evropskih zakonodajah ostril posebej v
19. in prvi polovici 20. stoletja;108 na primer v času francoske revolucije je
še veljalo, da se ženske, ki je abortirala, ne kaznuje, kaznuje pa se z zapor-
no kaznijo (4–5 let) izvršitelja/-ico abortusa. Med Napoloeonovim vlada-
njem so se tudi glede tega razmere in položaj francoskih (in drugih, žive-
čih v državah, ki so prevzemale prvine in duha Code civil, na primer srb-
skih, pruskih) žensk močno poslabšale. Zahteve evropskih žensk za de-
kriminalizacijo abortusa pa vse do zadnjih desetletij 20. stoletja niso ro-
dile sadov; šele v sedemdesetih in osemdesetih letih je večina evropskih
držav abortus umaknila iz kazenskega zakonika.109 Poleg tega, da peha
kriminalizacija abortusa ženske v neznosne stiske, ki jih pogosto stanejo
107 V katerih socialnih krogih je bil pred drugo svetovno vojno abortus kot metoda kontrole rojstev bolj
razširjen, zaradi njegove kriminalnosti danes ni mogoče ugotoviti; eni viri (Na primer de Beauvoir: »Neka
socialna delavka mi je povedala, da si v revnih predmestjih ženske medsebojno svetujejo, si posojajo instrumen-
te in si brez sprenevedanja pomagajajo, kot da bi šlo za izžiganje kurjih očes na stopalih.« S. de Beauvoir, n.
d., II, 305.) se nagibajo k temu, da so ga uporabljale predvsem delavske ženske kot splošno sprejeto meto-
do kontrole rojstev; drugi spet ga imajo za kugo, ki se je razpasla predvsem med bogatimi (na primer Svet.
180 Štefanović, Zdravniški vestnik, 1935). Najverjetneje so ga uporabljale kot izhod v sili ženske vseh družbe-
nih skupin, s to pomembno razliko, da so si lahko bogatejše ženske oskrbele boljšo, bolj varno in manj bo-
lečo strokovno asistenco, revne pa so se morale zadovoljiti s pomočjo sosed, nezanesljivih »splavuh«, ali
pa kar z lastno spretnostjo. »Meščansko poročena ali udobno vzdrževana ženska ima ob moževi podpori, de-
narju in poznanstvu veliko prednost; v prvi vrsti mnogo laže dobi dovoljenje za ‚terapevtski‘ abortus; če je po-
trebno, si lahko privošči potovanje v Švico, kjer se abortus svobodno dopušča; ob današnjem stanju ginekologi-
je je ta posega nenevaren, kadar ga opravi izvedenec ob zagotovljenih higienskih pogojih in – če je potrebno – z
anestezijo; kadar ne najde uradnih pomagačev, si mora poiskati poluradno pomoč, ki je ravno tako varna: po-
zna prava naslove, dovolj denarja ima, da si lahko plača izvedensko nego, ne da bi ji bilo treba čakati do visoke
nosečnosti; z njo obzirno ravnajo; nekatere od teh privilegiranih žensk zatrjujejo, da je ta mali pripetljaj kori-
sten za zdravje in da koži daje bleščeč sijaj … Na podeželju si ne znajo pomagati z iglo; kmetica, ki je ‚greši-
la‘, se vrže z lestve na podstrešju, zvali se z vrha stopnic in se pogosto poškoduje, ne da bi dosegla, kar je hotela;
in tako se dogaja, da za plotovi, v goščah, v greznicah najdejo zadavljena trupelca. V mestih si ženske pomaga-
jo med seboj. Vendar ni vedno lahko izbrskati ‚splavuhe‘, še teže pa je zbrati potrebno vsoto; noseča ženska za
pomoč prosi prijateljico, ali pa se posega loti sama; takšne priložnostne kirurginje so pogosto hudo nespretne; z
iglo za pletenje se kaj hitro prebodejo; neki zdravnik mi je povedal, da si je nevedna kuharica kis, ki si ga je ho-
tela vbrizgati v maternico, vbrizgala v mehur, kar je povzročilo pošastne muke,« je zapisala Simone de Beau-
voir (n. d., II, 302, 304).
108 V zadnji četrtini 20. stoletja, po razpadu vzhodnega bloka pa je postalo v teh državah vprašanje znova
aktualno; najbolj ostro in z največjimi spremembami na Poljskem, kjer so abortus povem prepovedali.
109 Izjema je na primer ostala Belgija, kjer še vedno velja zakon iz leta 1867, ki prepoveduje abortus iz ka-
terega koli razloga. V evropskih državah so vprašanje dostopnosti abortusa in vprašanje ženske suvereno-
sti rešili različno; na primer slovenska zakonodaja je nedvomno ena najbolj liberalnih. Več o tem glej zbor-
nik Abortus. Pravica do izbire, ur. Eva Dolar Bahovec, Skupina Ženske za politiko, Ljubljana 1991, posebej
prispevke: Karel Zupančič, Pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti, 129–147; Mateja Končina,
Primerjalnopravni pregled zakonodaj o umetni prekinitvi nosečnosti, 148–162; Mateja Končina, Pravni
status zarodka, 163–166.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
skupinami žensk.107 In povsod je bil odnos do abortusa enak: abortus je
zločin, ženska, ki abortira umori nerojenega otroka, tisti/-a, ki ji pri tem
pomaga, pa je zločina sokriv/-a. Obravnava abortusa je spadala v kazen-
ske zakonike, kjer so bile odmerjene različne kazni. Tovrsten, kriminali-
ziran odnos do abortusa, se je v evropskih zakonodajah ostril posebej v
19. in prvi polovici 20. stoletja;108 na primer v času francoske revolucije je
še veljalo, da se ženske, ki je abortirala, ne kaznuje, kaznuje pa se z zapor-
no kaznijo (4–5 let) izvršitelja/-ico abortusa. Med Napoloeonovim vlada-
njem so se tudi glede tega razmere in položaj francoskih (in drugih, žive-
čih v državah, ki so prevzemale prvine in duha Code civil, na primer srb-
skih, pruskih) žensk močno poslabšale. Zahteve evropskih žensk za de-
kriminalizacijo abortusa pa vse do zadnjih desetletij 20. stoletja niso ro-
dile sadov; šele v sedemdesetih in osemdesetih letih je večina evropskih
držav abortus umaknila iz kazenskega zakonika.109 Poleg tega, da peha
kriminalizacija abortusa ženske v neznosne stiske, ki jih pogosto stanejo
107 V katerih socialnih krogih je bil pred drugo svetovno vojno abortus kot metoda kontrole rojstev bolj
razširjen, zaradi njegove kriminalnosti danes ni mogoče ugotoviti; eni viri (Na primer de Beauvoir: »Neka
socialna delavka mi je povedala, da si v revnih predmestjih ženske medsebojno svetujejo, si posojajo instrumen-
te in si brez sprenevedanja pomagajajo, kot da bi šlo za izžiganje kurjih očes na stopalih.« S. de Beauvoir, n.
d., II, 305.) se nagibajo k temu, da so ga uporabljale predvsem delavske ženske kot splošno sprejeto meto-
do kontrole rojstev; drugi spet ga imajo za kugo, ki se je razpasla predvsem med bogatimi (na primer Svet.
180 Štefanović, Zdravniški vestnik, 1935). Najverjetneje so ga uporabljale kot izhod v sili ženske vseh družbe-
nih skupin, s to pomembno razliko, da so si lahko bogatejše ženske oskrbele boljšo, bolj varno in manj bo-
lečo strokovno asistenco, revne pa so se morale zadovoljiti s pomočjo sosed, nezanesljivih »splavuh«, ali
pa kar z lastno spretnostjo. »Meščansko poročena ali udobno vzdrževana ženska ima ob moževi podpori, de-
narju in poznanstvu veliko prednost; v prvi vrsti mnogo laže dobi dovoljenje za ‚terapevtski‘ abortus; če je po-
trebno, si lahko privošči potovanje v Švico, kjer se abortus svobodno dopušča; ob današnjem stanju ginekologi-
je je ta posega nenevaren, kadar ga opravi izvedenec ob zagotovljenih higienskih pogojih in – če je potrebno – z
anestezijo; kadar ne najde uradnih pomagačev, si mora poiskati poluradno pomoč, ki je ravno tako varna: po-
zna prava naslove, dovolj denarja ima, da si lahko plača izvedensko nego, ne da bi ji bilo treba čakati do visoke
nosečnosti; z njo obzirno ravnajo; nekatere od teh privilegiranih žensk zatrjujejo, da je ta mali pripetljaj kori-
sten za zdravje in da koži daje bleščeč sijaj … Na podeželju si ne znajo pomagati z iglo; kmetica, ki je ‚greši-
la‘, se vrže z lestve na podstrešju, zvali se z vrha stopnic in se pogosto poškoduje, ne da bi dosegla, kar je hotela;
in tako se dogaja, da za plotovi, v goščah, v greznicah najdejo zadavljena trupelca. V mestih si ženske pomaga-
jo med seboj. Vendar ni vedno lahko izbrskati ‚splavuhe‘, še teže pa je zbrati potrebno vsoto; noseča ženska za
pomoč prosi prijateljico, ali pa se posega loti sama; takšne priložnostne kirurginje so pogosto hudo nespretne; z
iglo za pletenje se kaj hitro prebodejo; neki zdravnik mi je povedal, da si je nevedna kuharica kis, ki si ga je ho-
tela vbrizgati v maternico, vbrizgala v mehur, kar je povzročilo pošastne muke,« je zapisala Simone de Beau-
voir (n. d., II, 302, 304).
108 V zadnji četrtini 20. stoletja, po razpadu vzhodnega bloka pa je postalo v teh državah vprašanje znova
aktualno; najbolj ostro in z največjimi spremembami na Poljskem, kjer so abortus povem prepovedali.
109 Izjema je na primer ostala Belgija, kjer še vedno velja zakon iz leta 1867, ki prepoveduje abortus iz ka-
terega koli razloga. V evropskih državah so vprašanje dostopnosti abortusa in vprašanje ženske suvereno-
sti rešili različno; na primer slovenska zakonodaja je nedvomno ena najbolj liberalnih. Več o tem glej zbor-
nik Abortus. Pravica do izbire, ur. Eva Dolar Bahovec, Skupina Ženske za politiko, Ljubljana 1991, posebej
prispevke: Karel Zupančič, Pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti, 129–147; Mateja Končina,
Primerjalnopravni pregled zakonodaj o umetni prekinitvi nosečnosti, 148–162; Mateja Končina, Pravni
status zarodka, 163–166.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
