Page 185 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 185
Žensko telo 183
Tudi Munda, ki se je sicer zavzel za razširitev evgeniške indikacije še
na primere nosečnosti, do katerih je prišlo zaradi posilstva,118 vztrajno za-
vrača uvedbo socialne indikacije, ker meni, »da abortus ni sredstvo, ki naj
se z njim omili socialna beda … Nasprotno! Rojstvo zdravih ljudi je treba
pospešiti.« Če dodamo k temu le še besede dr. Pirca: »Pri izbiri sredstev /
za dvig rojstev/ je treba biti radikalen!«119 postane jasno, da znotraj take
klime ženske niso mogle pričakovati ugodnejših sprememb. Tudi pred-
stavniki stroke in (najverjetneje) srednjega razreda so zavračali argumen-
te o socialnih, gmotnih, ekonomskih razlogih, ki so ženske gnali v abor-
tiranje. Zdravnik Petrič celo zapiše: »Da je padanju rojstev krivo v glav-
nem slabo gmotno stanje prebivalstva, ne drži. Dejstvo je, da imajo gmotno
in socialno najslabši največ otrok … Zakaj? Ne radi tega, ker si ne znajo po-
magati, temveč radi tega, razen žrtve v življenju ničesar ne poznajo. Njiho-
va notranjost je ostala nepokvarjena.«120 Za moške govorce je bilo omeje-
vanje števila rojenih otrok (tudi) z abortusom predvsem vprašanje sprije-
nosti, pomanjkanja vrednot in moralne odgovornosti do naroda, države
in Cerkve. Omejevanje števila rojstev vodi na primer po mnenju dr. Šte-
fanovića »k celemu nizu degenerativnih pojavov: povečanju števila primerov
incesta /.../, večjemu številu psihopatov«.121 Edina prava rešitev je po mne-
nju dr. Pirca v »odgovornosti pred samim seboj in pred Cerkvijo … Zato je
verska vzgoja tudi v tem oziru iz državnega stališča potrebna in se v pada-
nju rojstev izkaže koristnejša kot druga, mnogo bolj komplicirana in draga
sredstva … Padanje rojstev je problem države in Cerkve,« je poudari Pirc,
»in dvomiti je, da bi ga država sama mogla uspešno rešiti.«122
In kaj so (lahko) na vse to, o vsem tem povedale ženske? Kako so lah-
ko oporekale besedam vseučiliškega profesorja dr. Josipa Ujčića, zapisa-
nim v Bogoslovnem vestniku leta 1923: »V interesu višjih etičnih načel bo
morala mati v danes slučaju, ki je pa hvala Bogu redek, žrtvovati svoje ži-
vljenje, s čimer bo koristila javni morali neprimerno več, nego če s težko ope-
racijo reši za silo svoje življenje. Tako življenje je slednjič tudi ne bo moglo
posebno veseliti, ker bodo fizične posledice operacije navadno zelo grenke,
obenem jo bo trla zavest, da si je rešila to mizerno življenje z direktno usmr-
titvijo lastnega otroka.«123
118 Munda omenja, da posilstva v državi niti niso tako redka: »/L/eta 1932 jih je bilo na področju apelacij-
skega sodišča v Ljubljani 48 primerov, ki jih je državni tožilec obtožil.« N. m.
119 B. Pirc, Zdravje (1931), 40.
120 K. Petrič, Zdravje (1934), 35.
121 Svet. Štefanović, Rasna higijena, abortus i zaštita matere, Evgenika, Zdravniški vestnik (1935), 49–64.
122 B. Pirc, Slovenec (1930).
123 Josip Ujčić, Abortus artificialis, Bogoslovni vestnik (1923), 171.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Tudi Munda, ki se je sicer zavzel za razširitev evgeniške indikacije še
na primere nosečnosti, do katerih je prišlo zaradi posilstva,118 vztrajno za-
vrača uvedbo socialne indikacije, ker meni, »da abortus ni sredstvo, ki naj
se z njim omili socialna beda … Nasprotno! Rojstvo zdravih ljudi je treba
pospešiti.« Če dodamo k temu le še besede dr. Pirca: »Pri izbiri sredstev /
za dvig rojstev/ je treba biti radikalen!«119 postane jasno, da znotraj take
klime ženske niso mogle pričakovati ugodnejših sprememb. Tudi pred-
stavniki stroke in (najverjetneje) srednjega razreda so zavračali argumen-
te o socialnih, gmotnih, ekonomskih razlogih, ki so ženske gnali v abor-
tiranje. Zdravnik Petrič celo zapiše: »Da je padanju rojstev krivo v glav-
nem slabo gmotno stanje prebivalstva, ne drži. Dejstvo je, da imajo gmotno
in socialno najslabši največ otrok … Zakaj? Ne radi tega, ker si ne znajo po-
magati, temveč radi tega, razen žrtve v življenju ničesar ne poznajo. Njiho-
va notranjost je ostala nepokvarjena.«120 Za moške govorce je bilo omeje-
vanje števila rojenih otrok (tudi) z abortusom predvsem vprašanje sprije-
nosti, pomanjkanja vrednot in moralne odgovornosti do naroda, države
in Cerkve. Omejevanje števila rojstev vodi na primer po mnenju dr. Šte-
fanovića »k celemu nizu degenerativnih pojavov: povečanju števila primerov
incesta /.../, večjemu številu psihopatov«.121 Edina prava rešitev je po mne-
nju dr. Pirca v »odgovornosti pred samim seboj in pred Cerkvijo … Zato je
verska vzgoja tudi v tem oziru iz državnega stališča potrebna in se v pada-
nju rojstev izkaže koristnejša kot druga, mnogo bolj komplicirana in draga
sredstva … Padanje rojstev je problem države in Cerkve,« je poudari Pirc,
»in dvomiti je, da bi ga država sama mogla uspešno rešiti.«122
In kaj so (lahko) na vse to, o vsem tem povedale ženske? Kako so lah-
ko oporekale besedam vseučiliškega profesorja dr. Josipa Ujčića, zapisa-
nim v Bogoslovnem vestniku leta 1923: »V interesu višjih etičnih načel bo
morala mati v danes slučaju, ki je pa hvala Bogu redek, žrtvovati svoje ži-
vljenje, s čimer bo koristila javni morali neprimerno več, nego če s težko ope-
racijo reši za silo svoje življenje. Tako življenje je slednjič tudi ne bo moglo
posebno veseliti, ker bodo fizične posledice operacije navadno zelo grenke,
obenem jo bo trla zavest, da si je rešila to mizerno življenje z direktno usmr-
titvijo lastnega otroka.«123
118 Munda omenja, da posilstva v državi niti niso tako redka: »/L/eta 1932 jih je bilo na področju apelacij-
skega sodišča v Ljubljani 48 primerov, ki jih je državni tožilec obtožil.« N. m.
119 B. Pirc, Zdravje (1931), 40.
120 K. Petrič, Zdravje (1934), 35.
121 Svet. Štefanović, Rasna higijena, abortus i zaštita matere, Evgenika, Zdravniški vestnik (1935), 49–64.
122 B. Pirc, Slovenec (1930).
123 Josip Ujčić, Abortus artificialis, Bogoslovni vestnik (1923), 171.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
