Page 184 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 184
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
otroka rodila in prehranjevala in da zahtevajo zato boljšo zaščito mater in
otrok«.114 Vendar do tovrstne spremembe zakona ni prišlo.115 Ženski par-
cialni interes je bil namreč spoznan za bistveno manj pomembnega, kot
je interes širše skupnosti, naroda in države. Najjasneje pojasni to kolizijo
interesov nad ženskim trebuhom pravnik Munda z naslednjo razlago:
»Pravna dobrina, ki jo ščiti kazenski zakon z določbami o odpravi te-
lesnega plodu (para. 171–174), ni dobrina posameznika (matere), marveč
dobrina občestva. Občestvo ima interes na tem, da se njegovo prebivalstvo
množi in ne zaostaja za porastom prebivalstva v drugih, zlasti v sosednih dr-
žavah … Važnejši interes je treba ščititi, manjvredno dobrino pa žrtvovati v
korist večvredni. To načelo vrednotenja interesov je treba uporabiti tudi, ko
presojamo kdaj naj se odprava telesnega plodu kaznuje, kdaj pa ne.«116
Munda, ki se je sicer (v duhu časa) zavzemal za uzakonitev evgeniške
indikacije in se jasno izrekel proti vpeljavi socialne indikacije, se je opi-
ral tudi na pravico ljudstva (ki je nad morebitno pravico konkretne žen-
ske) oz. na pravni čut ljudstva, ki je v tem, »da je dolžnost noseče ženske,
da iznosi plod … Da se spravi pravni čut ljudstva v sklad z zakonom, je tre-
ba odpravo telesnega plodu strogo kaznovati, na drugi strani pa jo v nekih
izjemnih primerih dopustiti«. Kot smo že povedali, so med obema vojna-
182 ma pri nas formalno priznavali le medicinsko indikacijo, neformalno pa
so zdravniki priznavali tudi evgeniške argumente, če se jih je dalo pod-
preti z medicinskimi. Zakon pa ne dopušča teh izjem, na primer zaradi
interesa ženske, »razlog, da se zdravnik v primeru medicinske indikacije ne
kaznuj«, pravi Munda, »ni v privolitvi /noseče ženske/ marveč v smotru
operacije«. In v primeru medicinske indikacije je »smoter« v takratni oce-
ni, presoji, da je »mati več vredna dobrina kakor plod«. V primeru evgeni-
ške indikacije pa ne bi šlo za »smoter« materine več-vrednosti, ampak bi
se uporabljala v »zaščiti občestva«. »Če dovoljuje zakon, da se sme usmrti-
ti plod, da se reši življenje ali zdravje matere, mora logično dovoliti tudi od-
pravo telesnega plodu v namenu, da se zaščiti občestvo,« je zapisal Munda.
Javni interes je torej postavljen pred interes konkretne ženske-nosečnice,
povsem nedvoumno pove pravnik: »Evgenično indiciran abortus pa je v
prid občestvu, narodu, državi … V etičnem pogledu torej prednjači evgeni-
ška indikacija pred medicinsko.«117
114 N. d.
115 Med odgovornimi je prevladalo mnenje, »da so socialne in ekonomske prilike le delno vzrok velikemu pora-
stu splavljanja v deželi, največ, da je iskati vzroka v pretiranem pravcu feminističnega gibanja.« N. d., 70.
116 Avgust Munda, Indicirana odprava telesnega plodu in naš kazenski zakonik, Evgenika, Zdravniški ve-
stnik (1935), 17–21.
117 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
otroka rodila in prehranjevala in da zahtevajo zato boljšo zaščito mater in
otrok«.114 Vendar do tovrstne spremembe zakona ni prišlo.115 Ženski par-
cialni interes je bil namreč spoznan za bistveno manj pomembnega, kot
je interes širše skupnosti, naroda in države. Najjasneje pojasni to kolizijo
interesov nad ženskim trebuhom pravnik Munda z naslednjo razlago:
»Pravna dobrina, ki jo ščiti kazenski zakon z določbami o odpravi te-
lesnega plodu (para. 171–174), ni dobrina posameznika (matere), marveč
dobrina občestva. Občestvo ima interes na tem, da se njegovo prebivalstvo
množi in ne zaostaja za porastom prebivalstva v drugih, zlasti v sosednih dr-
žavah … Važnejši interes je treba ščititi, manjvredno dobrino pa žrtvovati v
korist večvredni. To načelo vrednotenja interesov je treba uporabiti tudi, ko
presojamo kdaj naj se odprava telesnega plodu kaznuje, kdaj pa ne.«116
Munda, ki se je sicer (v duhu časa) zavzemal za uzakonitev evgeniške
indikacije in se jasno izrekel proti vpeljavi socialne indikacije, se je opi-
ral tudi na pravico ljudstva (ki je nad morebitno pravico konkretne žen-
ske) oz. na pravni čut ljudstva, ki je v tem, »da je dolžnost noseče ženske,
da iznosi plod … Da se spravi pravni čut ljudstva v sklad z zakonom, je tre-
ba odpravo telesnega plodu strogo kaznovati, na drugi strani pa jo v nekih
izjemnih primerih dopustiti«. Kot smo že povedali, so med obema vojna-
182 ma pri nas formalno priznavali le medicinsko indikacijo, neformalno pa
so zdravniki priznavali tudi evgeniške argumente, če se jih je dalo pod-
preti z medicinskimi. Zakon pa ne dopušča teh izjem, na primer zaradi
interesa ženske, »razlog, da se zdravnik v primeru medicinske indikacije ne
kaznuj«, pravi Munda, »ni v privolitvi /noseče ženske/ marveč v smotru
operacije«. In v primeru medicinske indikacije je »smoter« v takratni oce-
ni, presoji, da je »mati več vredna dobrina kakor plod«. V primeru evgeni-
ške indikacije pa ne bi šlo za »smoter« materine več-vrednosti, ampak bi
se uporabljala v »zaščiti občestva«. »Če dovoljuje zakon, da se sme usmrti-
ti plod, da se reši življenje ali zdravje matere, mora logično dovoliti tudi od-
pravo telesnega plodu v namenu, da se zaščiti občestvo,« je zapisal Munda.
Javni interes je torej postavljen pred interes konkretne ženske-nosečnice,
povsem nedvoumno pove pravnik: »Evgenično indiciran abortus pa je v
prid občestvu, narodu, državi … V etičnem pogledu torej prednjači evgeni-
ška indikacija pred medicinsko.«117
114 N. d.
115 Med odgovornimi je prevladalo mnenje, »da so socialne in ekonomske prilike le delno vzrok velikemu pora-
stu splavljanja v deželi, največ, da je iskati vzroka v pretiranem pravcu feminističnega gibanja.« N. d., 70.
116 Avgust Munda, Indicirana odprava telesnega plodu in naš kazenski zakonik, Evgenika, Zdravniški ve-
stnik (1935), 17–21.
117 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
