Page 160 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 160
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
nost« podreditve žensk v družbi izrabi Aristotel, po analogiji, za dokazo-
vanje dopustnosti suženjstva. Lahko bi rekli, da je z zgodovinskega stali-
šča šele podreditev žensk v določeni družbi omogočila in opravičila tako
zasužnjevanje najprej »tujcev« kot oblikovanje razredne družbe. Aristote-
lov filozofski sistem, ki je obsegal večino dostopnega znanja, je vključe-
val patriarhalni koncept ženske manjvrednosti na način, da je ta postala
nedvoumna in celo nevidna, za preučevanje pa nedostopna. »Razlage ra-
zredov, privatne lastnine, znanstvene razlage bi lahko bile in so bile predmet
stoletja trajajočih razprav, temelječih prav na Aristotelovih mislih – toda
moška premoč in prevlada sestavljata temelj filozofove misli in sta tako povi-
šana na raven naravnih zakonov,« pravi Lernerjeva.27
Kasneje, v krščanskem srednjem veku, (tudi) vnovično odkritje Ari-
stotela označuje obdobje srednjeveške renesanse. Teologi visoke shola-
stike, posebej Albert Veliki in ob njem in za njim njegov učenec Tomaž
Akvinski, so v cerkveni nauk vpeljali Aristotelovo misel, predvsem nje-
govo biologijo. Kot pravi Uta Ranke Heinemann, je »sprejem Aristotelove
misli v teologijo prinesel samo nesrečo. Zaradi zmedene aristotelske biologi-
je je namreč povzročil najprej še večje zaničevanje žensk«.28 Glede na to, da
sta bila tako Albert Veliki kot Tomaž Akvinski za ravnanje Cerkve v pri-
158 hodnosti izredno pomembna in da velja predvsem slednji še danes za eno
od nespornih seksualnih cerkvenih avtoritet, nikakor ni (bilo) vseeno, da
sta bila ženskam izrazito nenaklonjena. Še posebej Albert vidi v ženskah
zgolj slabo: »Ženska se manj (kot moški) nagiba k nravnosti. Kajti v ženi je
več tekočine kakor v možu in lastnost tekočine je, da hitro sprejme, a težko
obdrži. Tekočina je fluidna. Zato so žene nestanovitne in radovedne. Ka-
dar ženska občuje z moškim, bi najraje hkrati ležale še pod drugim moškim.
Žena ne pozna zvestobe. Verjemi mi, če ji boš veroval, boš razočaran. Verje-
mi izkušenemu učitelju. Pametni moški ženski zato ne bo zaupal svojih na-
črtov in dejanj. Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena
narava defektna in pomanjkljiva.«29 Albert Veliki je po Aristotelu povzel
tudi idejo o ženskem semenu; vendar je bil Albert za razliko od Grkov,
pri katerih je bilo žensko seme najpogosteje povezano z menstruacijo, pri
Aristotelu pa izključno s katamenijo, prepričan, da se žensko seme izloča
med občevanjem (tako kot moško). Heinemannova navaja, da se je »žen-
skemu semenu celo zelo izčrpno posvetil … Žensko seme je belkasto. Črne
ženske naj bi imele več semena, ker so bolj strastne. Največ semena imajo po
27 N. d., 210.
28 Uta Ranke Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, Ljubljana 1992, 179.
29 U. R. Heinemann, n. d., 180.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
nost« podreditve žensk v družbi izrabi Aristotel, po analogiji, za dokazo-
vanje dopustnosti suženjstva. Lahko bi rekli, da je z zgodovinskega stali-
šča šele podreditev žensk v določeni družbi omogočila in opravičila tako
zasužnjevanje najprej »tujcev« kot oblikovanje razredne družbe. Aristote-
lov filozofski sistem, ki je obsegal večino dostopnega znanja, je vključe-
val patriarhalni koncept ženske manjvrednosti na način, da je ta postala
nedvoumna in celo nevidna, za preučevanje pa nedostopna. »Razlage ra-
zredov, privatne lastnine, znanstvene razlage bi lahko bile in so bile predmet
stoletja trajajočih razprav, temelječih prav na Aristotelovih mislih – toda
moška premoč in prevlada sestavljata temelj filozofove misli in sta tako povi-
šana na raven naravnih zakonov,« pravi Lernerjeva.27
Kasneje, v krščanskem srednjem veku, (tudi) vnovično odkritje Ari-
stotela označuje obdobje srednjeveške renesanse. Teologi visoke shola-
stike, posebej Albert Veliki in ob njem in za njim njegov učenec Tomaž
Akvinski, so v cerkveni nauk vpeljali Aristotelovo misel, predvsem nje-
govo biologijo. Kot pravi Uta Ranke Heinemann, je »sprejem Aristotelove
misli v teologijo prinesel samo nesrečo. Zaradi zmedene aristotelske biologi-
je je namreč povzročil najprej še večje zaničevanje žensk«.28 Glede na to, da
sta bila tako Albert Veliki kot Tomaž Akvinski za ravnanje Cerkve v pri-
158 hodnosti izredno pomembna in da velja predvsem slednji še danes za eno
od nespornih seksualnih cerkvenih avtoritet, nikakor ni (bilo) vseeno, da
sta bila ženskam izrazito nenaklonjena. Še posebej Albert vidi v ženskah
zgolj slabo: »Ženska se manj (kot moški) nagiba k nravnosti. Kajti v ženi je
več tekočine kakor v možu in lastnost tekočine je, da hitro sprejme, a težko
obdrži. Tekočina je fluidna. Zato so žene nestanovitne in radovedne. Ka-
dar ženska občuje z moškim, bi najraje hkrati ležale še pod drugim moškim.
Žena ne pozna zvestobe. Verjemi mi, če ji boš veroval, boš razočaran. Verje-
mi izkušenemu učitelju. Pametni moški ženski zato ne bo zaupal svojih na-
črtov in dejanj. Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena
narava defektna in pomanjkljiva.«29 Albert Veliki je po Aristotelu povzel
tudi idejo o ženskem semenu; vendar je bil Albert za razliko od Grkov,
pri katerih je bilo žensko seme najpogosteje povezano z menstruacijo, pri
Aristotelu pa izključno s katamenijo, prepričan, da se žensko seme izloča
med občevanjem (tako kot moško). Heinemannova navaja, da se je »žen-
skemu semenu celo zelo izčrpno posvetil … Žensko seme je belkasto. Črne
ženske naj bi imele več semena, ker so bolj strastne. Največ semena imajo po
27 N. d., 210.
28 Uta Ranke Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, Ljubljana 1992, 179.
29 U. R. Heinemann, n. d., 180.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
