Page 155 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 155
Žensko telo 153
ga vprašanja.«4 Vendar se je kmalu pokazalo, da bo bitka prav na tem po-
dročju ženske »osvoboje« najdaljša in tudi najtežja.
»Žena je pred vsem določena za mater,« so (še) med obema svetovnima
vojnama ponavljali vsi, tako moški kot ženske, tako strokovnjaki/-nje kot
laiki, tako tisti naprednejši kot oni, ki so videli edino prihodnost v ohra-
nitvi tradicionalnih (?) razmerij. Ta »določenost« pa je zapisana v samo
naravno bistvo ženskega telesa in »telesni in duševni ustroj žene je popolno-
ma različen od moškega, zato je tudi smer cilja njenega življenja drugačna«,5
ugotavlja pedagoginja Elsa Münch.
Vsesplošno prevlado moških nad ženskami (in nad otroki) so v kultu-
ri, ki ji pripadamo, tradicionalno opravičevali z naravnimi zakoni ali pa
so jo pripisali kar božji volji.
»Bog je ustvaril ženo telesno bolj šibko in nežno nego moža, a tem lepšo
in milejšo. Z rožami in lilijami ji je okrasil lice, sladek nasmeh ji je postavil
na ustnice, a toliko čara in milobe jej je vliv v oči, da jej ni para med ostali-
mi vidnimi stvarmi. Že iz tega je razvidno, da je ustvarjena za nekaj druze-
ga, nego je mož. Njen poklic po Stvarnikovi volji obstaja v tem, da je možu
zvesta družica, da mu pomaga, da mu z udano ljubeznijo sladi grenkost ži-
vljenja, da ga teši, da mu svetuje, da si skupaj ž njim ustvarja družino, da
oskrbuje domače svetišče, da vzgaja otroke, da pripravlja jed in obleko, in da
sploh opravlja vse, kar spada v ožji delokrog domače ekonomije.«6
Represivnemu paru iz božje volje in narave se konec 19. stoletja pri-
druži še pravkar osamosvojena znanstvena disciplina, biologija. Tradicio-
nalno prepričanje, da je in da mora biti ženska podrejena moškemu, ker
je taka božja volja in ker to terja njena narava, je dobilo v pospešenem
razvoju novih znanosti morda drugačno, bolj racionalno argumentacijo,
cilj – podrejenost žensk – pa je ostal enak. Podrejenost žensk je posta(ja)
la znanstveno utemeljena, podprta z izsledki znanstvenih spoznanj in
znanstveniki najrazličnejši strok so dokazovali žensko drugačnost.
»Usodno in ženstvu zelo škodljivo je mnenje, da sta si mož in žena enaka.
Razlika med možem in ženo je temeljna in vseskozna … Samec in samica
/…/ sta si prirejena in življenjeslovno enakovredna … Iz označenih dejstev
je razvidno, da je mož po svoji naravi namenjen za zunanjega vzdrževatelja
4 N. m. Zveza med moškim in žensko, ki je bila sklenjena predvsem iz drugih (najpogosteje materialnih)
ne-pravih razlogov in ne iz ljubezni, je bila enaka prostituciji. Nikakor ni naključje, da so zavedne ženske
tistih časov tako pri nas, še bolj aktivno pa drugje v zahodni Evropi in v ZDA, ogromno svoje energije, časa
in ustvarjalnih moči vlagale v boj proti prostituciji.
5 Marjana Željeznova-Kokolj, Ženska vzgoja in izobrazba, Ženski svet (1930), 216–218.
6 Branko, Slovenka (1898), 295.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ga vprašanja.«4 Vendar se je kmalu pokazalo, da bo bitka prav na tem po-
dročju ženske »osvoboje« najdaljša in tudi najtežja.
»Žena je pred vsem določena za mater,« so (še) med obema svetovnima
vojnama ponavljali vsi, tako moški kot ženske, tako strokovnjaki/-nje kot
laiki, tako tisti naprednejši kot oni, ki so videli edino prihodnost v ohra-
nitvi tradicionalnih (?) razmerij. Ta »določenost« pa je zapisana v samo
naravno bistvo ženskega telesa in »telesni in duševni ustroj žene je popolno-
ma različen od moškega, zato je tudi smer cilja njenega življenja drugačna«,5
ugotavlja pedagoginja Elsa Münch.
Vsesplošno prevlado moških nad ženskami (in nad otroki) so v kultu-
ri, ki ji pripadamo, tradicionalno opravičevali z naravnimi zakoni ali pa
so jo pripisali kar božji volji.
»Bog je ustvaril ženo telesno bolj šibko in nežno nego moža, a tem lepšo
in milejšo. Z rožami in lilijami ji je okrasil lice, sladek nasmeh ji je postavil
na ustnice, a toliko čara in milobe jej je vliv v oči, da jej ni para med ostali-
mi vidnimi stvarmi. Že iz tega je razvidno, da je ustvarjena za nekaj druze-
ga, nego je mož. Njen poklic po Stvarnikovi volji obstaja v tem, da je možu
zvesta družica, da mu pomaga, da mu z udano ljubeznijo sladi grenkost ži-
vljenja, da ga teši, da mu svetuje, da si skupaj ž njim ustvarja družino, da
oskrbuje domače svetišče, da vzgaja otroke, da pripravlja jed in obleko, in da
sploh opravlja vse, kar spada v ožji delokrog domače ekonomije.«6
Represivnemu paru iz božje volje in narave se konec 19. stoletja pri-
druži še pravkar osamosvojena znanstvena disciplina, biologija. Tradicio-
nalno prepričanje, da je in da mora biti ženska podrejena moškemu, ker
je taka božja volja in ker to terja njena narava, je dobilo v pospešenem
razvoju novih znanosti morda drugačno, bolj racionalno argumentacijo,
cilj – podrejenost žensk – pa je ostal enak. Podrejenost žensk je posta(ja)
la znanstveno utemeljena, podprta z izsledki znanstvenih spoznanj in
znanstveniki najrazličnejši strok so dokazovali žensko drugačnost.
»Usodno in ženstvu zelo škodljivo je mnenje, da sta si mož in žena enaka.
Razlika med možem in ženo je temeljna in vseskozna … Samec in samica
/…/ sta si prirejena in življenjeslovno enakovredna … Iz označenih dejstev
je razvidno, da je mož po svoji naravi namenjen za zunanjega vzdrževatelja
4 N. m. Zveza med moškim in žensko, ki je bila sklenjena predvsem iz drugih (najpogosteje materialnih)
ne-pravih razlogov in ne iz ljubezni, je bila enaka prostituciji. Nikakor ni naključje, da so zavedne ženske
tistih časov tako pri nas, še bolj aktivno pa drugje v zahodni Evropi in v ZDA, ogromno svoje energije, časa
in ustvarjalnih moči vlagale v boj proti prostituciji.
5 Marjana Željeznova-Kokolj, Ženska vzgoja in izobrazba, Ženski svet (1930), 216–218.
6 Branko, Slovenka (1898), 295.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
