Page 157 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 157
Žensko telo 155
ški, francoski in italijanski pa je porod prav tako opisan kot delo (labour, tra-
vail, travaglio).«12
»Biologija žensk je družben konstrukt in političen koncept, ne pa znan-
stvena kategorija, in to zaradi vsaj treh razlogov,« je prepričana Hubbard;
1. Prvi razlog najbolje ilustrira znameniti stavek Simon de Bea-
uvoir: »Ženska se ne rodi: ženska to postane.«13 To pomeni, da sta
koncepta moški, ženska družbeno določena oziroma ju določa
družbena norma, kaj naj bi bil eden in kaj drugi. Vsaka kultura je
izoblikovala svojo, nekoliko specifično podobo pravega moškega
in prave ženske, dečki in deklice pa se v svojem razvoju, skozi so-
cializacijo skušajo tej podobi prilagoditi ter se ji kar najbolj pribli-
žati. Le tako postanejo družbeno sprejeti in deležni pozitivne po-
trditve spolne umeščenosti.
2. Drugič je, po Hubbardovi, biti ženska družben konstrukt zato,
ker ni enotnega, enega opisa, kaj naj bi ženska biologija bila. »Bio-
logijo žensk so opisovali zdravniki in znanstveniki, ki so zaradi zgo-
dovinskih razlogov bili predvsem ekonomsko privilegirani, univer-
zitetno izobraženi moški z močnim osebnim in političnim intere-
som opisati žensko tako, da postanejo ‚naravne‘ vse tiste vloge, pripi-
sane ženskam, ki zadovoljujejo tako naše osebne kot tudi skupinske
koristi.«14 Ženske pa so v evropski zgodovini že (vsaj) od antike
dalje opisovali tako, da so jih primerjali z moškim, skratka, mo-
ški je bil norma in ženska je bila lahko le odmik od nje.
Ker je imel Aristotel (384–322 pr. n. št.) izredno velik vpliv na obli-
kovanje odnosa krščanske Evrope do žensk, si velja nekoliko podrobne-
je pogledati njegovo videnje ženske narave in s tem pomena, ki ga (naj)
imajo v družbi. Aristotel je, tako kot še vrsta grških filozofov, postavljal
duha, idejo bistveno više na hierarhični lestvici vrednot kot snov, materi-
jo. V njegovi razlagi nastanka življenja se spet pojavi sicer stara grška dok-
trina o moški sposobnosti prokreacije, o moški stvariteljski sposobno-
sti.15 Aristotel je prevedel mitično izročilo o izvoru človeka16 v znanost in
12 N. d., 181.
13 Simone de Beauvoir, Drugi spol I, II, Ljubljana 1999.
14 R. Hubbard, n. d., 119. Še danes se pridevniški dodatek »ženski« pojavlja na slogovno zaznamovanih me-
stih, na primer »ženska« literatura, »ženska« pisava, »ženski« stil, »ženski« poklici, in ponazarja odmik od
normalnega, moškega, (verjetno) boljšega.
15 Prepričanje o moški prokreaciji nam prinaša tudi stvaritev Atene, porojene iz očetove, Zevsove glave. V gr-
ški tragediji Oresteji so zapisane besede zahvale, ki jih namenja Atena očetu: »Nobena mati me ni rodila …«
16 Glej tudi Jože Kastelic, Zlata veja grškega mita na mitološkem drevesu starega sveta, 5–54; Jože Dolenc, Grški in rim-
ski bogovi. Nastanek sveta in bogov, 839–875; oboje v: Gustav Schwab, Najlepše antične pripovedke, Ljubljana 1990.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ški, francoski in italijanski pa je porod prav tako opisan kot delo (labour, tra-
vail, travaglio).«12
»Biologija žensk je družben konstrukt in političen koncept, ne pa znan-
stvena kategorija, in to zaradi vsaj treh razlogov,« je prepričana Hubbard;
1. Prvi razlog najbolje ilustrira znameniti stavek Simon de Bea-
uvoir: »Ženska se ne rodi: ženska to postane.«13 To pomeni, da sta
koncepta moški, ženska družbeno določena oziroma ju določa
družbena norma, kaj naj bi bil eden in kaj drugi. Vsaka kultura je
izoblikovala svojo, nekoliko specifično podobo pravega moškega
in prave ženske, dečki in deklice pa se v svojem razvoju, skozi so-
cializacijo skušajo tej podobi prilagoditi ter se ji kar najbolj pribli-
žati. Le tako postanejo družbeno sprejeti in deležni pozitivne po-
trditve spolne umeščenosti.
2. Drugič je, po Hubbardovi, biti ženska družben konstrukt zato,
ker ni enotnega, enega opisa, kaj naj bi ženska biologija bila. »Bio-
logijo žensk so opisovali zdravniki in znanstveniki, ki so zaradi zgo-
dovinskih razlogov bili predvsem ekonomsko privilegirani, univer-
zitetno izobraženi moški z močnim osebnim in političnim intere-
som opisati žensko tako, da postanejo ‚naravne‘ vse tiste vloge, pripi-
sane ženskam, ki zadovoljujejo tako naše osebne kot tudi skupinske
koristi.«14 Ženske pa so v evropski zgodovini že (vsaj) od antike
dalje opisovali tako, da so jih primerjali z moškim, skratka, mo-
ški je bil norma in ženska je bila lahko le odmik od nje.
Ker je imel Aristotel (384–322 pr. n. št.) izredno velik vpliv na obli-
kovanje odnosa krščanske Evrope do žensk, si velja nekoliko podrobne-
je pogledati njegovo videnje ženske narave in s tem pomena, ki ga (naj)
imajo v družbi. Aristotel je, tako kot še vrsta grških filozofov, postavljal
duha, idejo bistveno više na hierarhični lestvici vrednot kot snov, materi-
jo. V njegovi razlagi nastanka življenja se spet pojavi sicer stara grška dok-
trina o moški sposobnosti prokreacije, o moški stvariteljski sposobno-
sti.15 Aristotel je prevedel mitično izročilo o izvoru človeka16 v znanost in
12 N. d., 181.
13 Simone de Beauvoir, Drugi spol I, II, Ljubljana 1999.
14 R. Hubbard, n. d., 119. Še danes se pridevniški dodatek »ženski« pojavlja na slogovno zaznamovanih me-
stih, na primer »ženska« literatura, »ženska« pisava, »ženski« stil, »ženski« poklici, in ponazarja odmik od
normalnega, moškega, (verjetno) boljšega.
15 Prepričanje o moški prokreaciji nam prinaša tudi stvaritev Atene, porojene iz očetove, Zevsove glave. V gr-
ški tragediji Oresteji so zapisane besede zahvale, ki jih namenja Atena očetu: »Nobena mati me ni rodila …«
16 Glej tudi Jože Kastelic, Zlata veja grškega mita na mitološkem drevesu starega sveta, 5–54; Jože Dolenc, Grški in rim-
ski bogovi. Nastanek sveta in bogov, 839–875; oboje v: Gustav Schwab, Najlepše antične pripovedke, Ljubljana 1990.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
