Page 158 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 158
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ga zasidral v svoj vseobsegajoči filozofski sistem. Pri razlagi nastanka ži-
vljenja je pripisoval moškemu bistveno pomembnejši delež; po njegovem
prispeva ženska k nastanku novega človeka zgolj materijo, grobo, mrtvo
snov. Tako kot njegovi predhodniki, na primer zdravnik Hipokrat (460–
377 pr. n. št.), je imel Aristotel tako spermo kot katamenijo, ženski izliv,
menstrualno kri, za seme, s to pomembno razliko, da »katamenija je seme
ne v čisti obliki, potrebna dodelave«.17 Aristotel je pripisoval na primer, za
razliko od zdravnika praktika Hipokrata, semenoma po vrednosti raz-
lična pomena. Ob tem, da je moškemu semenu pripisal aktivni princip,
funkcijo nosilca nematerialnega, dinamičnega in duhovnega principa, je
bila katamenija surova materija, iz katere je otrok zgolj zgrajen. Glede na
kakovost je moško seme toplo18 in v primerjavi z njim je ženska katame-
nija hladna.19 Prav hladnost ženske krvi pa je kriva, da se žensko seme ne
more razviti do popolnosti. Moški oziroma moško seme je torej tisto, ki
ustvari otroka, ki mu vdahne življenje in dušo, ženska mu da zgolj mate-
rijo, telo, ki bi ostalo brez moškega deleža prazno, brez vsebine.20 V ideal-
nih pogojih je tako po Aristotelu otrok vedno posnetek svojega očeta, saj
ta dobesedno odtisne svoj odtis in s tem novo življenje v žensko telo. Brez
kakršnih koli dodatnih pojasnil predpostavlja Aristotel, da so ženske za-
radi svoje biološke manjvrednosti tudi krive za rojstva pohabljenih otrok
156 oz. otrok, ki svojemu očetu niso podobni in/ali ki se rodijo kot deklice.
»/K/ot se mladiči pohabljenih staršev včasih rode pohabljeni in včasih ne,
prav tako so mladiči, rojeni ženski, včasih ženska in včasih moški. Za žen-
sko velja, da je pohabljeni moški, tako kot je katamenija seme, vendar ne či-
sto; le ene stvari ni v njih, načela duše.«21
Zaradi delovanja »mrzle« ženske materije na »toplo« moško seme, pri-
de po Aristotelu do tovrstnih napak. Sklep je kot na dlani: ženska je de-
formiran moški. Naj so bili Aristotelovi pogledi na žensko del njegove-
ga filozofskega sistema dopolnjujočih se polarnosti, pa jih je že sam pre-
17 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 206.
18 Aristotelov filozofski pojem toplote pa je povezan z drugimi višjimi pojmi, kot so: ogenj, moč, življenje.
Svoj sedež ima toplota v srcu, v najpomembnejšem organu telesa in hkrati sedežu duše.
19 Hladnost pa je tudi ena od ženskih lastnosti; ženske so – po Aristotelu – hladnejše od moških. Glej tudi
A. C. Crombie, Augustin to Galileo, Science in the Middle Ages, 5th to 13th Centuries, I, 1969, 160–162.
20 Zgodovinarka Maryanne Cline Horowitz, ki je napisala feministično kritiko Aristotelovega dela, takole
komentirala ta Aristotelov pogled na žensko: »Ženska pasivnost je samoumevna, upravljajo z njenim telesom,
da bi se izpolnili načrti drugih. Produkti njenega truda niso njen. Po drugi strani, pa se moški ne trudi, on dela
… Aristotel predpostavlja, da je moški homo faber, ustvarjalec, ki deluje na materijo, da bi jo oblikoval, ustva-
ril iz nje večno delo umetnosti. Njegova duša prispeva obliko in model stvaritve.« V: G. Lerner, n. d., 207.
21 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 207.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ga zasidral v svoj vseobsegajoči filozofski sistem. Pri razlagi nastanka ži-
vljenja je pripisoval moškemu bistveno pomembnejši delež; po njegovem
prispeva ženska k nastanku novega človeka zgolj materijo, grobo, mrtvo
snov. Tako kot njegovi predhodniki, na primer zdravnik Hipokrat (460–
377 pr. n. št.), je imel Aristotel tako spermo kot katamenijo, ženski izliv,
menstrualno kri, za seme, s to pomembno razliko, da »katamenija je seme
ne v čisti obliki, potrebna dodelave«.17 Aristotel je pripisoval na primer, za
razliko od zdravnika praktika Hipokrata, semenoma po vrednosti raz-
lična pomena. Ob tem, da je moškemu semenu pripisal aktivni princip,
funkcijo nosilca nematerialnega, dinamičnega in duhovnega principa, je
bila katamenija surova materija, iz katere je otrok zgolj zgrajen. Glede na
kakovost je moško seme toplo18 in v primerjavi z njim je ženska katame-
nija hladna.19 Prav hladnost ženske krvi pa je kriva, da se žensko seme ne
more razviti do popolnosti. Moški oziroma moško seme je torej tisto, ki
ustvari otroka, ki mu vdahne življenje in dušo, ženska mu da zgolj mate-
rijo, telo, ki bi ostalo brez moškega deleža prazno, brez vsebine.20 V ideal-
nih pogojih je tako po Aristotelu otrok vedno posnetek svojega očeta, saj
ta dobesedno odtisne svoj odtis in s tem novo življenje v žensko telo. Brez
kakršnih koli dodatnih pojasnil predpostavlja Aristotel, da so ženske za-
radi svoje biološke manjvrednosti tudi krive za rojstva pohabljenih otrok
156 oz. otrok, ki svojemu očetu niso podobni in/ali ki se rodijo kot deklice.
»/K/ot se mladiči pohabljenih staršev včasih rode pohabljeni in včasih ne,
prav tako so mladiči, rojeni ženski, včasih ženska in včasih moški. Za žen-
sko velja, da je pohabljeni moški, tako kot je katamenija seme, vendar ne či-
sto; le ene stvari ni v njih, načela duše.«21
Zaradi delovanja »mrzle« ženske materije na »toplo« moško seme, pri-
de po Aristotelu do tovrstnih napak. Sklep je kot na dlani: ženska je de-
formiran moški. Naj so bili Aristotelovi pogledi na žensko del njegove-
ga filozofskega sistema dopolnjujočih se polarnosti, pa jih je že sam pre-
17 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 206.
18 Aristotelov filozofski pojem toplote pa je povezan z drugimi višjimi pojmi, kot so: ogenj, moč, življenje.
Svoj sedež ima toplota v srcu, v najpomembnejšem organu telesa in hkrati sedežu duše.
19 Hladnost pa je tudi ena od ženskih lastnosti; ženske so – po Aristotelu – hladnejše od moških. Glej tudi
A. C. Crombie, Augustin to Galileo, Science in the Middle Ages, 5th to 13th Centuries, I, 1969, 160–162.
20 Zgodovinarka Maryanne Cline Horowitz, ki je napisala feministično kritiko Aristotelovega dela, takole
komentirala ta Aristotelov pogled na žensko: »Ženska pasivnost je samoumevna, upravljajo z njenim telesom,
da bi se izpolnili načrti drugih. Produkti njenega truda niso njen. Po drugi strani, pa se moški ne trudi, on dela
… Aristotel predpostavlja, da je moški homo faber, ustvarjalec, ki deluje na materijo, da bi jo oblikoval, ustva-
ril iz nje večno delo umetnosti. Njegova duša prispeva obliko in model stvaritve.« V: G. Lerner, n. d., 207.
21 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 207.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
