Page 159 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 159
Žensko telo 157
nesel na raven družbenega, političnega vsakdana. V imenu njihove bio-
loške manjvrednosti zagovarja in zahteva tudi siceršnjo podrejenost žen-
sk, povezano predvsem z njihovo domnevno omejeno sposobnostjo od-
ločanja. Pri razlagi družbe in njene urejenosti, je Aristotel izhajal iz dej-
stva, da posameznik nikakor ni samozadosten. Da bi lahko družba pra-
vilno delovala, ji mora vladati pravica, ki je »načelo reda v politični druž-
bi«. Za pravilno upravljanje države, je potrebno poznavanje upravljanja
gospodinjstva.22 »Prvi in najmanjši možni delci družine so gospodar in su-
ženj, mož in žena, oče in otroci.«23 Na tem mestu razpravlja Aristotel tudi
o suženjstvu, za katerega na koncu, kljub določenim zadržkom, sklene,
da gre za naravno dishotomijo: duša je po naravi vladar, telo podložnik.
»Jasno je, da duša vlada telesu, mišljenje in razum prevladujeta nad strast-
mi, to je naravno … Ponovno, moški je po naravi superioren in ženska je in-
feriorna; in eden vlada in druga je vladana; to načelo je nujno raztegniti na
vse človeštvo.«24 Sledi Aristotelovo opisovanje različnih načinov moškega
vladanja sužnjem, ženi in otrokom. Ti načini pa se med seboj razlikujejo
glede na to, komu moški vlada. »Sužnji nimajo nikakršne sposobnosti pre-
sojanja; ženska jo ima, vendar je brez avtoritete; in otrok jo ima, vendar je
nezrela,«25 pravi filozof.
»Aristotelov pogled na svet je tako hierarhičen kot dihotomičen. Duša
vlada telesu; razum vlada čustvom; ljudje živalim; moški ženskam; gospo-
darji sužnjem; in Grki barbarom. Vse, kar potrebuje filozof, da opraviči ob-
stoj razrednih odnosov znotraj družbe, je, da pokaže, kako je vsaka od po-
drejenih skupin po ‚naravi‘ ustvarjena za to, da zaseda prav določeno mesto
znotraj hierarhije. Imel je nekaj težav pri opravičevanju suženjstva … Toda
prav nobenih razhajanj ni, ko je govor o inferiornosti žensk.«26
Tudi razvoj Aristotelove misli nam s tem, ko (še) koleba pri zagovo-
ru suženjstva in predvideva v izjemnih primerih tudi možnost osvobodi-
tve (seveda je mišljen le suženj-moški), in s tem, da tovrstnega dvoma pri
ženskah ni (več), dokazuje, da je bila podreditev žensk časovno zgodnejša
kot oblikovanje razredne družbe s suženjstvom. Prav navidezno »narav-
22 Patriarhalna razmerja so se najprej uveljavila v družini in urejenost družine je bila dejanski model ure-
jenosti države. Povedano dokazujejo tudi najdbe na prostoru Mezopotamije. »Starodavne države,« pravi
Lernerjeva, »so bile organizirane na način patriarhata; že od samega začetka je imela država bistven interes v
ohranjanju patriarhalne družine.« G. Lerner, n. d., 9.
23 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 208.
24 N. d., 208.
25 N. m.
26 G. Lerner, n. d., 208–209.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
nesel na raven družbenega, političnega vsakdana. V imenu njihove bio-
loške manjvrednosti zagovarja in zahteva tudi siceršnjo podrejenost žen-
sk, povezano predvsem z njihovo domnevno omejeno sposobnostjo od-
ločanja. Pri razlagi družbe in njene urejenosti, je Aristotel izhajal iz dej-
stva, da posameznik nikakor ni samozadosten. Da bi lahko družba pra-
vilno delovala, ji mora vladati pravica, ki je »načelo reda v politični druž-
bi«. Za pravilno upravljanje države, je potrebno poznavanje upravljanja
gospodinjstva.22 »Prvi in najmanjši možni delci družine so gospodar in su-
ženj, mož in žena, oče in otroci.«23 Na tem mestu razpravlja Aristotel tudi
o suženjstvu, za katerega na koncu, kljub določenim zadržkom, sklene,
da gre za naravno dishotomijo: duša je po naravi vladar, telo podložnik.
»Jasno je, da duša vlada telesu, mišljenje in razum prevladujeta nad strast-
mi, to je naravno … Ponovno, moški je po naravi superioren in ženska je in-
feriorna; in eden vlada in druga je vladana; to načelo je nujno raztegniti na
vse človeštvo.«24 Sledi Aristotelovo opisovanje različnih načinov moškega
vladanja sužnjem, ženi in otrokom. Ti načini pa se med seboj razlikujejo
glede na to, komu moški vlada. »Sužnji nimajo nikakršne sposobnosti pre-
sojanja; ženska jo ima, vendar je brez avtoritete; in otrok jo ima, vendar je
nezrela,«25 pravi filozof.
»Aristotelov pogled na svet je tako hierarhičen kot dihotomičen. Duša
vlada telesu; razum vlada čustvom; ljudje živalim; moški ženskam; gospo-
darji sužnjem; in Grki barbarom. Vse, kar potrebuje filozof, da opraviči ob-
stoj razrednih odnosov znotraj družbe, je, da pokaže, kako je vsaka od po-
drejenih skupin po ‚naravi‘ ustvarjena za to, da zaseda prav določeno mesto
znotraj hierarhije. Imel je nekaj težav pri opravičevanju suženjstva … Toda
prav nobenih razhajanj ni, ko je govor o inferiornosti žensk.«26
Tudi razvoj Aristotelove misli nam s tem, ko (še) koleba pri zagovo-
ru suženjstva in predvideva v izjemnih primerih tudi možnost osvobodi-
tve (seveda je mišljen le suženj-moški), in s tem, da tovrstnega dvoma pri
ženskah ni (več), dokazuje, da je bila podreditev žensk časovno zgodnejša
kot oblikovanje razredne družbe s suženjstvom. Prav navidezno »narav-
22 Patriarhalna razmerja so se najprej uveljavila v družini in urejenost družine je bila dejanski model ure-
jenosti države. Povedano dokazujejo tudi najdbe na prostoru Mezopotamije. »Starodavne države,« pravi
Lernerjeva, »so bile organizirane na način patriarhata; že od samega začetka je imela država bistven interes v
ohranjanju patriarhalne družine.« G. Lerner, n. d., 9.
23 The Works of Aristotle, prev. J. A. Smith in W. D. Ross, Oxford 1912, De Generatione Animalium I, II;
v: G. Lerner, n. d., 208.
24 N. d., 208.
25 N. m.
26 G. Lerner, n. d., 208–209.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
