Page 165 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 165
Žensko telo 163
malenkostna,« zapiše ruski učenjak, pritrjuje pa mu tudi Stupanova, kajti
»njegovim izvajanjem bo gotovo vsaka ženska brezpogojno pritrdila«. Žen-
sko gibanje medvojnega obdobja se je nenehno zapletalo okoli tovrstnih
»znanstvenih« spoznanj o drugačnosti, celo biološki tragičnosti ženskega
organizma; ženske so se zavedale dvoreznosti takih spoznanj, »ker je ob-
stajala nevarnost, da bi gotova vrsta moških žensko rada še nadalje ohrani-
la v suženjstvu, uporabila ta priznanja v korist svoji stvari«, a so jih (kljub
temu) sprejemale, jim verjele in se znotraj njih prepoznavale. Največ, kar
so si (lahko) obetale, je bilo na ravni medsebojnih partnerskih odnosov
»razumevanje in pravično ravnanje moških napram njim«,40 od družbe oz.
države po so pričakovale spremembe »socialnih prilik, ki so sedaj prikroje-
ne samo za moškega«.
Čas je bil tovrstni strokovni literaturi izrazito naklonjen, predalčka-
nju, klasificiranju in siceršnjemu urejanju žensk pa tudi; tako je konec
dvajsetih let prejšnjega stoletja izšla tudi knjiga češke socialne delavke Ju-
liane Lancove Psychologie ženy, »v kateri pojasnjuje značaje in tipe žene na
osnovi znanstvenih izsledkov raznih evropskih učenjakov. Predvsem se ozi-
ra na delo pokojnega P. Mathesa, vseučiliškega profesorja in ravnatelja žen-
ske klinike v Innsbrucku.«41
»Profesor Mathes42 priznava dva glavna ženska tipa: ženo z jasno izra-
ženimi in čistimi elementi ženskosti in ženo z moškimi elementi … Od ko-
ličine moškega elementa v ženski je tudi odvisen njen tip … Mathes misli,
da ima žena kot oseba starejši organizem nego moški in zato manj popol-
nega; moški organizem pa je kot človeški tip mlajši in zato popolnejši. Tip
žene, ki ima v sebi mnogo moškosti, tj. moških elementov, je popolnejši, in
Mathes ga imenuje interseksualni /poudarjeno v izvirniku/, medspolni tip.
Tip žene, ki ima samo neznaten del moškega elementa in ki v njem ženskost
skoraj izključno prevladuje, imenuje Mathes piknika /poudarjeno v izvir-
niku/, v človeštvu manj popolni tip. Ta dva tipa /.../ se v duševnem pogle-
du ostro ločita.
40 Verjele so v blažilni, celo zdravilni učinek vednosti o ženski drugačnosti, o vsej biološki tragediji, v kate-
ro je ženska vpeta: »Kajti vsak, ki biologijo žene pozna, se ne bo jezil in čudil naglim preobratom v njenem ču-
stvovanju, njenemu včasih nemotiviranemu ravnanju in nehanju.« M. Stupan, Ženski svet (1929), 240.
Leta 1932 je Milica Stupan napisala članek na podobno temo v veri, da »ko bi možje poznali ženo in njeno
konstitucijo bolj, nego jo poznajo, bi bilo mnogo manj nesrečnih zakonov in ločitev, nego jih je.« M. Stupan, Ko
bi možje poznali ženo, Ženski svet (1932), 328–329.
41 Marija Omeljčenko, Juliana Lancova: Psychlogie ženy, Ženski svet (1930), 13–16.
42 Umrl leta 1924. Še pred koncem 19. stoletja se je s poskusi klasificiranja ženskih tipov ukvarjal Wollzo-
gen, avtor knjige Tretji spol, v kateri je razvrščal ženske v seksualne tipe. Naj na tem mestu navedem zajetno
primerjalno antropološko delo Plossa in Bartelsa Das Weib in der Natur und Völkerkunde iz leta 1908.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
malenkostna,« zapiše ruski učenjak, pritrjuje pa mu tudi Stupanova, kajti
»njegovim izvajanjem bo gotovo vsaka ženska brezpogojno pritrdila«. Žen-
sko gibanje medvojnega obdobja se je nenehno zapletalo okoli tovrstnih
»znanstvenih« spoznanj o drugačnosti, celo biološki tragičnosti ženskega
organizma; ženske so se zavedale dvoreznosti takih spoznanj, »ker je ob-
stajala nevarnost, da bi gotova vrsta moških žensko rada še nadalje ohrani-
la v suženjstvu, uporabila ta priznanja v korist svoji stvari«, a so jih (kljub
temu) sprejemale, jim verjele in se znotraj njih prepoznavale. Največ, kar
so si (lahko) obetale, je bilo na ravni medsebojnih partnerskih odnosov
»razumevanje in pravično ravnanje moških napram njim«,40 od družbe oz.
države po so pričakovale spremembe »socialnih prilik, ki so sedaj prikroje-
ne samo za moškega«.
Čas je bil tovrstni strokovni literaturi izrazito naklonjen, predalčka-
nju, klasificiranju in siceršnjemu urejanju žensk pa tudi; tako je konec
dvajsetih let prejšnjega stoletja izšla tudi knjiga češke socialne delavke Ju-
liane Lancove Psychologie ženy, »v kateri pojasnjuje značaje in tipe žene na
osnovi znanstvenih izsledkov raznih evropskih učenjakov. Predvsem se ozi-
ra na delo pokojnega P. Mathesa, vseučiliškega profesorja in ravnatelja žen-
ske klinike v Innsbrucku.«41
»Profesor Mathes42 priznava dva glavna ženska tipa: ženo z jasno izra-
ženimi in čistimi elementi ženskosti in ženo z moškimi elementi … Od ko-
ličine moškega elementa v ženski je tudi odvisen njen tip … Mathes misli,
da ima žena kot oseba starejši organizem nego moški in zato manj popol-
nega; moški organizem pa je kot človeški tip mlajši in zato popolnejši. Tip
žene, ki ima v sebi mnogo moškosti, tj. moških elementov, je popolnejši, in
Mathes ga imenuje interseksualni /poudarjeno v izvirniku/, medspolni tip.
Tip žene, ki ima samo neznaten del moškega elementa in ki v njem ženskost
skoraj izključno prevladuje, imenuje Mathes piknika /poudarjeno v izvir-
niku/, v človeštvu manj popolni tip. Ta dva tipa /.../ se v duševnem pogle-
du ostro ločita.
40 Verjele so v blažilni, celo zdravilni učinek vednosti o ženski drugačnosti, o vsej biološki tragediji, v kate-
ro je ženska vpeta: »Kajti vsak, ki biologijo žene pozna, se ne bo jezil in čudil naglim preobratom v njenem ču-
stvovanju, njenemu včasih nemotiviranemu ravnanju in nehanju.« M. Stupan, Ženski svet (1929), 240.
Leta 1932 je Milica Stupan napisala članek na podobno temo v veri, da »ko bi možje poznali ženo in njeno
konstitucijo bolj, nego jo poznajo, bi bilo mnogo manj nesrečnih zakonov in ločitev, nego jih je.« M. Stupan, Ko
bi možje poznali ženo, Ženski svet (1932), 328–329.
41 Marija Omeljčenko, Juliana Lancova: Psychlogie ženy, Ženski svet (1930), 13–16.
42 Umrl leta 1924. Še pred koncem 19. stoletja se je s poskusi klasificiranja ženskih tipov ukvarjal Wollzo-
gen, avtor knjige Tretji spol, v kateri je razvrščal ženske v seksualne tipe. Naj na tem mestu navedem zajetno
primerjalno antropološko delo Plossa in Bartelsa Das Weib in der Natur und Völkerkunde iz leta 1908.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
