Page 135 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 135
Gospodinjstvo 133
svetovanja. »Pomen pismenega razgovora s posvetovalnico je zlasti v vredno-
sti za splošnost. Kajti ne samo oni, ki išče nasvet, marveč tudi vsi, ki čitajo,
se lahko marsičesa nauče, kar jim je bilo doslej neznano.«202
Omenjena praksa svetovanja v obliki časopisnih odgovorov na vpra-
šanja bralcev in bralk, tudi o izrazito osebnih stvareh, se je začela pri nas
počasi uveljavljati prav v obdobju med obema svetovnima vojnama, s pr-
vimi poskusi že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.203 Že na začetku sta
se pokazala dva ključna problema, dve ključni pomanjkljivosti, ki ju lah-
ko ima tovrstno svetovanje; na prvega je opozorila že sama Angela Vode,
pri čemer je imela nedvomno v mislih realno stanje pri nas: anonimnost
tistega, ki za nasvet prosi. Naj samo spomnimo na že citirano besedilo,
ko neka bralka sprašuje uredništvo Ženskega sveta: »Kako /naj/ privežem
moža trajno na dom?«204 Vprašanje je vsekakor delikatno, še mnogo bolj
neprijetno pa (običajno) je, če prebere ženska (ali moški), ki potrebuje to-
vrstni nasvet, v osrednji ženski reviji sledeče besede: »Ko bi te ne pozna-
la, bi odgovorila /poudarila S. Ž. Ž./ …« Res je, da je bil tedaj pri nas
krog (v obravnavanem primeru) žensk, ki bi na ta način iskale in priča-
kovale nasvet za svoje intimne težave (tudi) v zakonu, majhen, zato so se
ženske med seboj skorajda morale poznati. Razpravljanje o težavah in si-
ceršnji krizi zakonske skupnosti, o položaju ženske in moškega v njej itd.
pač niso bile teme, s katerimi bi se na tak, artikuliran in (celo) javen na-
čin ubadale tedanje povprečne ženske205 (in moški). Druga zagata, po-
leg nezmožnosti ustvariti (pre)potrebno anonimnost tako spraševalca/-ke
kot svetovalca/-ke, pa je bila povezana s kvalificiranimi svetovalci. Kdo
naj bi bil pravzaprav tisti, ki lahko svetuje ženski, ki meni, da je njen za-
kon pred razpadom? V avstrijskem primeru »duševne posvetovalnice« so
bili to šolani zdravniki in zdravnice, ki pa so imeli dodatna, nova znanja
s področja individualne psihologije, psihoanalize. Sami sebe so imenovali
psihologe. Na primer Zofija Lazarsfeld zahteva od vsakega, ki naj bi delo-
val v tovrstni posvetovalnici, strokovna znanja, poleg tega pa mora stro-
kovnjak, »predno se odloči, dajati drugim nasvete /.../ dobro poznati člove-
202 N. d., 49.
203 Tudi na tem področju nosi pri nas zastavo Ženski svet, ki je včasih eksplicitno, še pogosteje pa posre-
dno odgovarjal na različna, najpogosteje povsem praktična vprašanja bralk. Vendar moramo tovrstno
občasno in (predvsem) nenačrtovano početje razumeti bolj kot izjemo v uredniški politiki, kajti tovr-
stne oblike svetovanja so si pridobile svoje stalno mesto v revijah in časopisih šele kasneje, po drugi sve-
tovni vojni.
204 Besedilo, odgovor na vprašanje je bilo objavljeno v Ženskem svetu, pomladi leta 1923, na straneh 64–65.
205 V povprečju je Slovenka med obema vojnama še vedno živela na podeželju, se bavila s poljedelstvom
in vsekakor ni bila naročnica posebne ženske revije. Še prav posebno pa ne Ženskega sveta, revije, ki ni ni-
koli skrivala svoje liberalne(-jše) usmeritve.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
svetovanja. »Pomen pismenega razgovora s posvetovalnico je zlasti v vredno-
sti za splošnost. Kajti ne samo oni, ki išče nasvet, marveč tudi vsi, ki čitajo,
se lahko marsičesa nauče, kar jim je bilo doslej neznano.«202
Omenjena praksa svetovanja v obliki časopisnih odgovorov na vpra-
šanja bralcev in bralk, tudi o izrazito osebnih stvareh, se je začela pri nas
počasi uveljavljati prav v obdobju med obema svetovnima vojnama, s pr-
vimi poskusi že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.203 Že na začetku sta
se pokazala dva ključna problema, dve ključni pomanjkljivosti, ki ju lah-
ko ima tovrstno svetovanje; na prvega je opozorila že sama Angela Vode,
pri čemer je imela nedvomno v mislih realno stanje pri nas: anonimnost
tistega, ki za nasvet prosi. Naj samo spomnimo na že citirano besedilo,
ko neka bralka sprašuje uredništvo Ženskega sveta: »Kako /naj/ privežem
moža trajno na dom?«204 Vprašanje je vsekakor delikatno, še mnogo bolj
neprijetno pa (običajno) je, če prebere ženska (ali moški), ki potrebuje to-
vrstni nasvet, v osrednji ženski reviji sledeče besede: »Ko bi te ne pozna-
la, bi odgovorila /poudarila S. Ž. Ž./ …« Res je, da je bil tedaj pri nas
krog (v obravnavanem primeru) žensk, ki bi na ta način iskale in priča-
kovale nasvet za svoje intimne težave (tudi) v zakonu, majhen, zato so se
ženske med seboj skorajda morale poznati. Razpravljanje o težavah in si-
ceršnji krizi zakonske skupnosti, o položaju ženske in moškega v njej itd.
pač niso bile teme, s katerimi bi se na tak, artikuliran in (celo) javen na-
čin ubadale tedanje povprečne ženske205 (in moški). Druga zagata, po-
leg nezmožnosti ustvariti (pre)potrebno anonimnost tako spraševalca/-ke
kot svetovalca/-ke, pa je bila povezana s kvalificiranimi svetovalci. Kdo
naj bi bil pravzaprav tisti, ki lahko svetuje ženski, ki meni, da je njen za-
kon pred razpadom? V avstrijskem primeru »duševne posvetovalnice« so
bili to šolani zdravniki in zdravnice, ki pa so imeli dodatna, nova znanja
s področja individualne psihologije, psihoanalize. Sami sebe so imenovali
psihologe. Na primer Zofija Lazarsfeld zahteva od vsakega, ki naj bi delo-
val v tovrstni posvetovalnici, strokovna znanja, poleg tega pa mora stro-
kovnjak, »predno se odloči, dajati drugim nasvete /.../ dobro poznati člove-
202 N. d., 49.
203 Tudi na tem področju nosi pri nas zastavo Ženski svet, ki je včasih eksplicitno, še pogosteje pa posre-
dno odgovarjal na različna, najpogosteje povsem praktična vprašanja bralk. Vendar moramo tovrstno
občasno in (predvsem) nenačrtovano početje razumeti bolj kot izjemo v uredniški politiki, kajti tovr-
stne oblike svetovanja so si pridobile svoje stalno mesto v revijah in časopisih šele kasneje, po drugi sve-
tovni vojni.
204 Besedilo, odgovor na vprašanje je bilo objavljeno v Ženskem svetu, pomladi leta 1923, na straneh 64–65.
205 V povprečju je Slovenka med obema vojnama še vedno živela na podeželju, se bavila s poljedelstvom
in vsekakor ni bila naročnica posebne ženske revije. Še prav posebno pa ne Ženskega sveta, revije, ki ni ni-
koli skrivala svoje liberalne(-jše) usmeritve.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
