Page 130 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 130
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
porejale krivdo za (domnevno) krizo zakona med oba zakonca, so pripi-
sovali moški glavnino krivde (še vedno) ženskam. Eden od ženskih gre-
hov je bila njihova (domnevno) vedno manjša pripravljenost sprijaznjenja
z »najbolj naravnim poklicem žene, ki je žena-mati, zvesta družica možu,
skrbna mati otrokom«.189 Med ženske napake, ki delujejo na moč razdi-
ralno na zakon, so prištevali tudi siceršnjo žensko nevednost oz. »napa-
ko, ki je pri naših dekletih tako rekoč v krvi, da namreč na slepo in naiv-
no zaupajo bližnjemu moškemu«.190 Torej ženska, ki noče (več) biti (zgolj)
žena in mati, poleg tega pa še nevedna, neuka; za moške se argumenta-
cija (tudi še) v obdobju med obema vojnama ni bistveno spremenila: slej
ko prej so vztrajali na ideoloških domnevah, da so ženske možem podre-
jene, da je njihovo naravno in od Boga zaukazano poslanstvo vezano na
dom, na gospodinjstvo in materinstvo, da je njihov poklic vzgoja otrok
in skrb za telesni blagor vseh družinskih članov, če pa jim usoda ni na-
klonila zakona in lastne družine, pa naj poskrbijo za lastno eksistenco z
delom v sorodnih, ženskam primernih poklicih v smislu »duševnega ma-
terinstva«. Za moške je bila zakonska skupnost res v krizi, vendar te krize
niso razumeli kot točko možnega prehoda v neko novo kakovost odno-
sov med zakoncema, ampak zgolj kot grožnjo obstoječemu redu in raz-
merju moči. Če so ženske iskale in predlagale (lahko zelo) različne nači-
128 ne, nove možnosti, ki bi dali zakonski skupnosti in družini nov zagon, pa
so moški vztrajali na ženski krivdi in videli rešitev zgolj v vrnitvi, zausta-
vitvi procesa, katerega se seveda ni dalo ustaviti. Omenjena trditev drži
vsaj za večino slovenskih mož. In ker je bilo pri nas tako malo takih mo-
ških, ki bi bili pripravljeni (in sposobni) pogledati razmere tudi z drugih
zornih kotov, ne preseneča, da je na primer ženski list Ženski svet še leta
1935, desetletja pozneje, ko je besedilo nastalo, objavil eno od znameni-
tih predavanj T. G. Masaryka, češkega »filozofa in državnika«, »Položaj
žene v družini in javnem življenju«.
»V družini ima žena navadno najvažnejše mesto; pravijo celo, da pod-
pira hiši tri vogale. Mož, oče, nima takega pomena. Ko čitamo vsemogo-
če znanstvene in celo filozofske razprave, naletimo tudi na besedo o ženi in
otrocih. Da bi pa kdo pisal o soprogu, možu in očetu, se pripeti redkokdaj …
Kakor jaz gledam to stvar in opazujem družine, moram reči, da ne gre za
mater, ampak za očeta. In to kar manjka naši češki družini doma, je oče
/poudarila S. Ž. Ž./. Mi možje imamo vse mogoče vzroke in jih ogrinjamo
v filozofsko modrost, da se laže oddaljimo pravemu družinskemu življenju.
189 Aleš Ušeničnik, Žensko vprašanje, Slovenec (1930), št. 91, 14.
190 France Debevec, Ženska, ljubezen, zakon, Ženski svet (1925), 22–26.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
porejale krivdo za (domnevno) krizo zakona med oba zakonca, so pripi-
sovali moški glavnino krivde (še vedno) ženskam. Eden od ženskih gre-
hov je bila njihova (domnevno) vedno manjša pripravljenost sprijaznjenja
z »najbolj naravnim poklicem žene, ki je žena-mati, zvesta družica možu,
skrbna mati otrokom«.189 Med ženske napake, ki delujejo na moč razdi-
ralno na zakon, so prištevali tudi siceršnjo žensko nevednost oz. »napa-
ko, ki je pri naših dekletih tako rekoč v krvi, da namreč na slepo in naiv-
no zaupajo bližnjemu moškemu«.190 Torej ženska, ki noče (več) biti (zgolj)
žena in mati, poleg tega pa še nevedna, neuka; za moške se argumenta-
cija (tudi še) v obdobju med obema vojnama ni bistveno spremenila: slej
ko prej so vztrajali na ideoloških domnevah, da so ženske možem podre-
jene, da je njihovo naravno in od Boga zaukazano poslanstvo vezano na
dom, na gospodinjstvo in materinstvo, da je njihov poklic vzgoja otrok
in skrb za telesni blagor vseh družinskih članov, če pa jim usoda ni na-
klonila zakona in lastne družine, pa naj poskrbijo za lastno eksistenco z
delom v sorodnih, ženskam primernih poklicih v smislu »duševnega ma-
terinstva«. Za moške je bila zakonska skupnost res v krizi, vendar te krize
niso razumeli kot točko možnega prehoda v neko novo kakovost odno-
sov med zakoncema, ampak zgolj kot grožnjo obstoječemu redu in raz-
merju moči. Če so ženske iskale in predlagale (lahko zelo) različne nači-
128 ne, nove možnosti, ki bi dali zakonski skupnosti in družini nov zagon, pa
so moški vztrajali na ženski krivdi in videli rešitev zgolj v vrnitvi, zausta-
vitvi procesa, katerega se seveda ni dalo ustaviti. Omenjena trditev drži
vsaj za večino slovenskih mož. In ker je bilo pri nas tako malo takih mo-
ških, ki bi bili pripravljeni (in sposobni) pogledati razmere tudi z drugih
zornih kotov, ne preseneča, da je na primer ženski list Ženski svet še leta
1935, desetletja pozneje, ko je besedilo nastalo, objavil eno od znameni-
tih predavanj T. G. Masaryka, češkega »filozofa in državnika«, »Položaj
žene v družini in javnem življenju«.
»V družini ima žena navadno najvažnejše mesto; pravijo celo, da pod-
pira hiši tri vogale. Mož, oče, nima takega pomena. Ko čitamo vsemogo-
če znanstvene in celo filozofske razprave, naletimo tudi na besedo o ženi in
otrocih. Da bi pa kdo pisal o soprogu, možu in očetu, se pripeti redkokdaj …
Kakor jaz gledam to stvar in opazujem družine, moram reči, da ne gre za
mater, ampak za očeta. In to kar manjka naši češki družini doma, je oče
/poudarila S. Ž. Ž./. Mi možje imamo vse mogoče vzroke in jih ogrinjamo
v filozofsko modrost, da se laže oddaljimo pravemu družinskemu življenju.
189 Aleš Ušeničnik, Žensko vprašanje, Slovenec (1930), št. 91, 14.
190 France Debevec, Ženska, ljubezen, zakon, Ženski svet (1925), 22–26.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
