Page 138 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 138
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
zakoni, ki so dandanes v navadi, proizvod ljubezni. Priznava se sicer zakon,
trpe se ‚razmere‘, vzdržujejo se maitrese, toda ljubezen? Smešno! Možu izbi-
jajo oziri njegovega gmotnega obstanka sanjarije iz glave, deklici pa že njeni
stariši vravnavajo pamet.«
Svojevrstno polemiko pa je začela Danica z že omenjanim prispevkom
Svobodna ljubezen in zakon, objavljenim v Slovenki leta 1900. V njem se
je med drugim zavzela za obojestransko ljubezen med zakoncema, ki da
edina daje legitimnost njuni zvezi, in za možnost »svobodne ločitve«, v
kolikor se izkaže, da sta bili njuna izbira in odločitev za zakon napačni,
»kajti zakon, v kojem zakonca ne harmonirata, ni več zakon«.218 Dober za-
kon pa vključuje tudi »ljubezen, katere bistvo sestoji iz harmonije duš in te-
les«. (Za ženske) je torej postala »(spolna) ljubezen« nujna sestavina dobre-
ga zakona oz. so jo avtorice v Slovenki zagovarjale v nasprotju z (očitno
pogostejšo) prakso »ekonomičnega stališča« do zakonske zveze. Ženske
so zahtevale, bolj ali manj med vrsticami, od moških spoštovanje njiho-
ve individualnosti, da jih priznajo tudi kot spolne in ne zgolj kot delovne
partnerice. V besedišču žensk je postala ljubezen paravan, za katerega so
ženske skrile (tudi pred seboj) izrazito feministično zahtevo po priznanju
lastne enkratnosti, individualnosti in (tudi) seksualnosti.
136 Moški so se na to, bolj ko ne nezavedno, sporočilo odzvali pričakova-
no rezervirano, ‚razumarsko‘; avtorja, ki ju navajamo, sta ubrala vsak svo-
jo pot: prvi se je lastni vpletenosti izognil tako, da je povzel besede dru-
ge ženske, v tem primeru zdravnice, drugi pa je Daničine zahteve zavr-
nil kot tuje, (in zato) nam in našemu narodu nevarne. Prvi, ki je prispe-
val svoj, zgolj pogojno, moški delež k razpravi o spolnosti in spolni ljube-
zni v Slovenki, je bil Dragotin Lončar.219 V svojem dolgem, iz petih na-
daljevanj sestavljenem besedilu povzema »nazore dr. El. Blackwollove, an-
gleške zdravnice«, 220 ki jim na koncu doda svoje misli: »Spolno razmerje
218 Danica, Slovenka (1900), 2–4.
219 Dragotin Lončar, O spolni vzgoji, Slovenka (1900), 10–13, 38–40, 73–75, 92–95 in 126–129.
220 Zdravnica Blackwollova je bila očitno zagovornica tedaj zelo popularne teorije o »konservaciji ener-
gije«; prvo pravilo te teorije govori o tem, da ima telo na voljo določeno količino vitalne energije, ki se
različno razporeja od organa do organa ali od ene telesne funkcije do druge. To pomeni, da lahko člo-
vek razvije kakšen organ, zmožnost, telesno funkcijo le na račun nekih drugih. Ker so bile v različnih ži-
vljenjskih obdobjih prioritetne različne življenjske naloge, je bilo treba energijo primerno usmerjati oz.
preprečevati njeno nesmotrno porabo. In ker je veljala prav seksualna energija za eno najmočnejših, je
bilo treba prav »kultiviranju« te nameniti največ poudarka. Avtorica se je zavzemala za »krepost«, pred-
vsem jo je primanjkovalo moškim (kajti »vsi navedeni pojavi jasno spričujejo, da ni izvrševanje spolne funk-
cije neobhodno potrebno za naše zdravje, da morejo ljudje vsake starosti živeti zdravi brez nje in da bi mla-
dini zelo koristilo, ako bi tako živela«), čeprav je bila prav za ženske značilna večja čutnost (»Da se spolni
nagon da podrediti naši višji prirojenosti, ki izpreminja navadni živalski nagon v mogočno človeško silo, to
nam dokazujejo žene. Mnogo žen živi stalno krepostno življenje, kljub vsemu mnogo silovitejšemu notranje-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
zakoni, ki so dandanes v navadi, proizvod ljubezni. Priznava se sicer zakon,
trpe se ‚razmere‘, vzdržujejo se maitrese, toda ljubezen? Smešno! Možu izbi-
jajo oziri njegovega gmotnega obstanka sanjarije iz glave, deklici pa že njeni
stariši vravnavajo pamet.«
Svojevrstno polemiko pa je začela Danica z že omenjanim prispevkom
Svobodna ljubezen in zakon, objavljenim v Slovenki leta 1900. V njem se
je med drugim zavzela za obojestransko ljubezen med zakoncema, ki da
edina daje legitimnost njuni zvezi, in za možnost »svobodne ločitve«, v
kolikor se izkaže, da sta bili njuna izbira in odločitev za zakon napačni,
»kajti zakon, v kojem zakonca ne harmonirata, ni več zakon«.218 Dober za-
kon pa vključuje tudi »ljubezen, katere bistvo sestoji iz harmonije duš in te-
les«. (Za ženske) je torej postala »(spolna) ljubezen« nujna sestavina dobre-
ga zakona oz. so jo avtorice v Slovenki zagovarjale v nasprotju z (očitno
pogostejšo) prakso »ekonomičnega stališča« do zakonske zveze. Ženske
so zahtevale, bolj ali manj med vrsticami, od moških spoštovanje njiho-
ve individualnosti, da jih priznajo tudi kot spolne in ne zgolj kot delovne
partnerice. V besedišču žensk je postala ljubezen paravan, za katerega so
ženske skrile (tudi pred seboj) izrazito feministično zahtevo po priznanju
lastne enkratnosti, individualnosti in (tudi) seksualnosti.
136 Moški so se na to, bolj ko ne nezavedno, sporočilo odzvali pričakova-
no rezervirano, ‚razumarsko‘; avtorja, ki ju navajamo, sta ubrala vsak svo-
jo pot: prvi se je lastni vpletenosti izognil tako, da je povzel besede dru-
ge ženske, v tem primeru zdravnice, drugi pa je Daničine zahteve zavr-
nil kot tuje, (in zato) nam in našemu narodu nevarne. Prvi, ki je prispe-
val svoj, zgolj pogojno, moški delež k razpravi o spolnosti in spolni ljube-
zni v Slovenki, je bil Dragotin Lončar.219 V svojem dolgem, iz petih na-
daljevanj sestavljenem besedilu povzema »nazore dr. El. Blackwollove, an-
gleške zdravnice«, 220 ki jim na koncu doda svoje misli: »Spolno razmerje
218 Danica, Slovenka (1900), 2–4.
219 Dragotin Lončar, O spolni vzgoji, Slovenka (1900), 10–13, 38–40, 73–75, 92–95 in 126–129.
220 Zdravnica Blackwollova je bila očitno zagovornica tedaj zelo popularne teorije o »konservaciji ener-
gije«; prvo pravilo te teorije govori o tem, da ima telo na voljo določeno količino vitalne energije, ki se
različno razporeja od organa do organa ali od ene telesne funkcije do druge. To pomeni, da lahko člo-
vek razvije kakšen organ, zmožnost, telesno funkcijo le na račun nekih drugih. Ker so bile v različnih ži-
vljenjskih obdobjih prioritetne različne življenjske naloge, je bilo treba energijo primerno usmerjati oz.
preprečevati njeno nesmotrno porabo. In ker je veljala prav seksualna energija za eno najmočnejših, je
bilo treba prav »kultiviranju« te nameniti največ poudarka. Avtorica se je zavzemala za »krepost«, pred-
vsem jo je primanjkovalo moškim (kajti »vsi navedeni pojavi jasno spričujejo, da ni izvrševanje spolne funk-
cije neobhodno potrebno za naše zdravje, da morejo ljudje vsake starosti živeti zdravi brez nje in da bi mla-
dini zelo koristilo, ako bi tako živela«), čeprav je bila prav za ženske značilna večja čutnost (»Da se spolni
nagon da podrediti naši višji prirojenosti, ki izpreminja navadni živalski nagon v mogočno človeško silo, to
nam dokazujejo žene. Mnogo žen živi stalno krepostno življenje, kljub vsemu mnogo silovitejšemu notranje-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
