Page 131 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 131
Gospodinjstvo 129
Mož se navdušuje za dom, toda v večina primerih je njemu samemu malo
mar zanj. Ko gledam izobražene sloje – o delavskih ne govorim, ker ne ži-
vim med njimi – vidim, kako je pri njih prav pravilo, da mož beži od dru-
žine. Takoj, ko se naje, gre že v družbo k tovarišem; pravi, da se mora od-
dahniti, da potrebuje razvedrila, osveženja, pa bo vendar neprestano govo-
ril o družinskem življenju. Komaj pride k družini, pa že gre v nedružinsko
življenje – povejmo kar naravnost: v gostilno. Na ta način je moško življe-
nje pravzaprav gostilniško življenje. To je resnica in zato trdim, da potrebuje
družina moža in da potrebujejo otroci očeta. Vedno poudarjajo, da je žena
že po prirodi določena za mater, in proglašajo materinstvo za svetost. Ne re-
čem, da ni, a tudi očetovstvo je sveto in ne vem, zakaj naj bi bila žena po
prirodi bolj določena za mater kakor mož za očeta /poudarila S. Ž. Ž./ –
obema pripada v družini enak del.«191
Kot je poudaril Masaryk, je zaposlovanje žensk, vstop žensk na trg
plačanega dela, pripeljalo do temeljne spremembe v odnosu med možem
in ženo; žena ni bila zgolj več družica, postala je konkurentka. Prav pro-
dor žensk na različna delovna področja, ki so veljala po pomoti za tra-
dicionalno moška,192 je skupaj z izobraževanjem žensk pomenil največjo
spotiko in bil najpogosteje obtoževan za propad tradicionalnih vrednot,
191 T. G. Masaryk – P. Hočevar, Položaj žene v družini in javnem življenju, Ženski svet (1935), 85–89.
Članek je objavila revija z namenom počastiti avtorjev petinosemdeseti rojstni dan. Sicer pa je bilo preda-
vanje objavljeno že leta 1907 v knjigi Z amerických přednašek. V citiranem predavanju je Masaryk izrekel
tudi sledeče trditve, pod katere se pri nas še v obdobju med obema vojnama marsikateri moški ne bi pod-
pisal: »Kjer se žena ukvarja z delom izven doma, pomeni, da je duhovno samostojna, in mož mora biti dru-
gačen do nje. Ker mu je bolj enaka, jo mora spoštovati … Mož je danes /poudarila S. Ž. Ž./ telesno močnej-
ši in je zato umevno, da nekatero delo sploh ni za ženo … Trdim, ako se ne oziramo na spolne razlike, je žena
po razumu in čustvovanju možu enaka. Pri natančnem opazovanju življenja ne vidim razlike med umsko na-
darjenim moškim in žensko ter mislim, da je ženska sposobna za vsako delo in vsako učno mesto, takozvano
intelektualno … Pravijo, da živi žena bolj s čustvom kakor z razumom. Jaz tega ne verjamem, to so bajke, če-
prav jih ponavljajo znanstvene knjige. Prej bi morali celo reči, da žena nima občutja, če pomislimo, kako ž
njo postopamo … Trdijo, da je ženska zlasti versko bolj čuteča, da je bolj pobožna kakor moški, da je moški
bolj razumsko bitje … Iz družabnega življenja je izločena, mož sedi v gostilni – kaj naj pa reva počne sama
… Kar se tiče javnega življenja, mislim, da je žena upravičena udeleževati se ga v celoti, v gospodarstvu, v po-
litiki, v vsem … Mi pa enodušno smatramo žensko delo za nekaj, kar se razume samo po sebi … Kar se tiče
političnega življenja, se ga mora žena udeleževati prav tako kakor mož … Pravijo, da bo naše narodno življe-
nje uničeno, če bodo žene pripuščene v politiko. V Avstriji je 516 poslancev; recimo, da bi bila pri tem polovica
žensk; ali bi to pomenilo uničenje naroda? /…/ Za vsem tem se namreč skriva tisti stari nazor, da mora žena
živeti za moža. Toda žena mora živeti sebi kakor mož in če se združita mož in žena, da živita skupaj, in je ta
združitev prava, tedaj živita drug za drugega … Mi možje imamo pri tem, da živimo javno, premnogo virov
radosti, katerih žene ne poznajo. Mož lahko ustreže svojemu hrepenenju po časti, ker ima časten položaj; ali
žena, ki nima javnega položaja, ne sme imeti takih in podobnih nagonov? Izključevanje iz javnega življenja
jemlje ženi mnogotera in najvišja čustva, pa vendar neprestano poudarjamo, kako je žena čustveno bitje.«
192 Po pomoti zato, ker večina delovnih področij, poklicev (in celo delovnih položajev) tedaj še ni ime-
la nikakršne tradicije. Je ni mogla imeti, ker se je večina njih pojavila, izoblikovala, specializirala, osa-
mosvojila šele v obdobju pospešenega industrijskega in siceršnjega gospodarskega in družbenega razvo-
ja. Tradicionalna delitev poklicev na moška in ženska je (predvsem) tedaj, v 19. in zgodnjem 20. stoletju,
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Mož se navdušuje za dom, toda v večina primerih je njemu samemu malo
mar zanj. Ko gledam izobražene sloje – o delavskih ne govorim, ker ne ži-
vim med njimi – vidim, kako je pri njih prav pravilo, da mož beži od dru-
žine. Takoj, ko se naje, gre že v družbo k tovarišem; pravi, da se mora od-
dahniti, da potrebuje razvedrila, osveženja, pa bo vendar neprestano govo-
ril o družinskem življenju. Komaj pride k družini, pa že gre v nedružinsko
življenje – povejmo kar naravnost: v gostilno. Na ta način je moško življe-
nje pravzaprav gostilniško življenje. To je resnica in zato trdim, da potrebuje
družina moža in da potrebujejo otroci očeta. Vedno poudarjajo, da je žena
že po prirodi določena za mater, in proglašajo materinstvo za svetost. Ne re-
čem, da ni, a tudi očetovstvo je sveto in ne vem, zakaj naj bi bila žena po
prirodi bolj določena za mater kakor mož za očeta /poudarila S. Ž. Ž./ –
obema pripada v družini enak del.«191
Kot je poudaril Masaryk, je zaposlovanje žensk, vstop žensk na trg
plačanega dela, pripeljalo do temeljne spremembe v odnosu med možem
in ženo; žena ni bila zgolj več družica, postala je konkurentka. Prav pro-
dor žensk na različna delovna področja, ki so veljala po pomoti za tra-
dicionalno moška,192 je skupaj z izobraževanjem žensk pomenil največjo
spotiko in bil najpogosteje obtoževan za propad tradicionalnih vrednot,
191 T. G. Masaryk – P. Hočevar, Položaj žene v družini in javnem življenju, Ženski svet (1935), 85–89.
Članek je objavila revija z namenom počastiti avtorjev petinosemdeseti rojstni dan. Sicer pa je bilo preda-
vanje objavljeno že leta 1907 v knjigi Z amerických přednašek. V citiranem predavanju je Masaryk izrekel
tudi sledeče trditve, pod katere se pri nas še v obdobju med obema vojnama marsikateri moški ne bi pod-
pisal: »Kjer se žena ukvarja z delom izven doma, pomeni, da je duhovno samostojna, in mož mora biti dru-
gačen do nje. Ker mu je bolj enaka, jo mora spoštovati … Mož je danes /poudarila S. Ž. Ž./ telesno močnej-
ši in je zato umevno, da nekatero delo sploh ni za ženo … Trdim, ako se ne oziramo na spolne razlike, je žena
po razumu in čustvovanju možu enaka. Pri natančnem opazovanju življenja ne vidim razlike med umsko na-
darjenim moškim in žensko ter mislim, da je ženska sposobna za vsako delo in vsako učno mesto, takozvano
intelektualno … Pravijo, da živi žena bolj s čustvom kakor z razumom. Jaz tega ne verjamem, to so bajke, če-
prav jih ponavljajo znanstvene knjige. Prej bi morali celo reči, da žena nima občutja, če pomislimo, kako ž
njo postopamo … Trdijo, da je ženska zlasti versko bolj čuteča, da je bolj pobožna kakor moški, da je moški
bolj razumsko bitje … Iz družabnega življenja je izločena, mož sedi v gostilni – kaj naj pa reva počne sama
… Kar se tiče javnega življenja, mislim, da je žena upravičena udeleževati se ga v celoti, v gospodarstvu, v po-
litiki, v vsem … Mi pa enodušno smatramo žensko delo za nekaj, kar se razume samo po sebi … Kar se tiče
političnega življenja, se ga mora žena udeleževati prav tako kakor mož … Pravijo, da bo naše narodno življe-
nje uničeno, če bodo žene pripuščene v politiko. V Avstriji je 516 poslancev; recimo, da bi bila pri tem polovica
žensk; ali bi to pomenilo uničenje naroda? /…/ Za vsem tem se namreč skriva tisti stari nazor, da mora žena
živeti za moža. Toda žena mora živeti sebi kakor mož in če se združita mož in žena, da živita skupaj, in je ta
združitev prava, tedaj živita drug za drugega … Mi možje imamo pri tem, da živimo javno, premnogo virov
radosti, katerih žene ne poznajo. Mož lahko ustreže svojemu hrepenenju po časti, ker ima časten položaj; ali
žena, ki nima javnega položaja, ne sme imeti takih in podobnih nagonov? Izključevanje iz javnega življenja
jemlje ženi mnogotera in najvišja čustva, pa vendar neprestano poudarjamo, kako je žena čustveno bitje.«
192 Po pomoti zato, ker večina delovnih področij, poklicev (in celo delovnih položajev) tedaj še ni ime-
la nikakršne tradicije. Je ni mogla imeti, ker se je večina njih pojavila, izoblikovala, specializirala, osa-
mosvojila šele v obdobju pospešenega industrijskega in siceršnjega gospodarskega in družbenega razvo-
ja. Tradicionalna delitev poklicev na moška in ženska je (predvsem) tedaj, v 19. in zgodnjem 20. stoletju,
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
