Page 128 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 128
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ko gospodinjske skrbnosti bo ravno pravšnje, da bodo može resnično za-
dovoljile in (s tem) priklenile na dom. Splošno sprejeto je bilo,183 da je na-
loga poročene žene gospodinjstvo, in to tudi tedaj, če je opravljala žena
kak poklic. Vendar včasih še taka ženina skrbnost ni pomagala – mož ji
je uhajal. Na prošnjo za nasvet Ane Marije, bralke Ženskega sveta, ki je
dajal občasno tudi tovrstne nasvete in odgovarjal na konkretna vprašanja
bralk, kako naj si »ohrani trajno moža«, odgovarja Minka Govekar tako-
le: »Ko bi Te ne poznala, bi odgovorila: Bodi dobra, ljubezniva in skromna;
bodi skrbna gospodinja; ne živi preko razmer! Zanimaj se za vse, za kar se
zanima Tvoj mož! Bodi mu najboljša prijateljica! Glej, da ostaneš duševno
in telesno sveža, potem ustvariš možnost, da si ohraniš moža trajno.«184 To
bi bil torej običajni nasvet poročenim ženam, ki se ali bojijo, da bodo iz-
gubile moža, ali pa si želijo že vnaprej zagotoviti moževo zvestobo. Toda,
kaj svetovati ženi, ki je dobra gospodinja, ki ima celo »vzorno gospodinj-
stvo«, ki se zna »odrekati vsemu, kar bi le malo presegalo proračun«? Zno-
va je lahko (pre)več za ženske največja ovira; tisto, kar se sicer ponuja že-
nam kot recept za dober zakon, lahko ne deluje, ima lahko celo povsem
nasprotne učinke. In seveda je tudi v tem primeru kriva žena. »Toda …
toda … ne pozabi: mladega moža imaš, ki se rad veseli življenja,« opozarja
Govekarjeva svojo znanko Ana Marijo. Gospodinjstvo pa je seveda tako
126 dolgočasno in moreče opravilo: »Ženi, ki je vedno v gospodinjstvu, je raz-
meroma lahko, odrekati se temu ali onemu, dočim mož pač razume te žrtve,
a jih občuti kot težko verigo, in sicer tem huje, čim večkrat se te žrtve pona-
vljajo. Sicer je to krivično in za nas žene silno bridko, toda človeško. Pozna-
la sem žene, pri katerih se je prav zaradi njihovih vrlin /poudarjeno v iz-
virniku/ razbila njih zakonska sreča. Žene, ki jim ni bila nobena žrtev pre-
težka, ki so vpregle svojo lastno osebo v težak jarem in so vlekle, vlekle /…/
vse njihovo življenje je bilo ena sama žrtev. Pri tem pa so docela pozabile, da
sije zunaj solnce in klije življenje. Postajale so čim dalje bolj mračne, godr-
183 Temu se ni upirala niti Angela Vode, ki je sicer svoje življenje posvetila boju za pravice (tudi) žensk,
pa je v svoji knjigi Spol in usoda zapisala: »Nedvomno je skrb za družino prva dolžnost poročene žene. Žena,
ki hoče delati izven doma, mora imeti najprej urejeno pri sebi v svoji družini.« A. Vode, n. d. (1999), 204.
Vprašanje, kdo naj opravlja (vsaj) večino gospodinjskega dela v družini, ima že danes najpogosteje eno-
pomenski odgovor: ženska-žena-mati. Če smo imeli zadnje desetletje priložnost opazovati take in dru-
gačne prebuditve in prodore moških v prostore do sedaj tradicionalnega materinskega materinjenja, če se
nedvomno spreminja tradicionalna vloga očeta v družini, pa tega za vlogo moža v (tako ali drugačni) za-
konski skupnosti ne moremo trditi. Imamo in imeli bomo še več očetov, ki (tudi) materinijo in ki to raz-
glašajo za svojo pravico, nobenega glasu pa ni o moških, ki bi si končno želeli aktivno gospodinjiti oz.
tudi na tem področju (morebitnega) skupnega življenja prevzeti svoj delež.
184 Minka Govekar, Kako privežem moža trajno na dom, Ženski svet (1923), 64–64.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ko gospodinjske skrbnosti bo ravno pravšnje, da bodo može resnično za-
dovoljile in (s tem) priklenile na dom. Splošno sprejeto je bilo,183 da je na-
loga poročene žene gospodinjstvo, in to tudi tedaj, če je opravljala žena
kak poklic. Vendar včasih še taka ženina skrbnost ni pomagala – mož ji
je uhajal. Na prošnjo za nasvet Ane Marije, bralke Ženskega sveta, ki je
dajal občasno tudi tovrstne nasvete in odgovarjal na konkretna vprašanja
bralk, kako naj si »ohrani trajno moža«, odgovarja Minka Govekar tako-
le: »Ko bi Te ne poznala, bi odgovorila: Bodi dobra, ljubezniva in skromna;
bodi skrbna gospodinja; ne živi preko razmer! Zanimaj se za vse, za kar se
zanima Tvoj mož! Bodi mu najboljša prijateljica! Glej, da ostaneš duševno
in telesno sveža, potem ustvariš možnost, da si ohraniš moža trajno.«184 To
bi bil torej običajni nasvet poročenim ženam, ki se ali bojijo, da bodo iz-
gubile moža, ali pa si želijo že vnaprej zagotoviti moževo zvestobo. Toda,
kaj svetovati ženi, ki je dobra gospodinja, ki ima celo »vzorno gospodinj-
stvo«, ki se zna »odrekati vsemu, kar bi le malo presegalo proračun«? Zno-
va je lahko (pre)več za ženske največja ovira; tisto, kar se sicer ponuja že-
nam kot recept za dober zakon, lahko ne deluje, ima lahko celo povsem
nasprotne učinke. In seveda je tudi v tem primeru kriva žena. »Toda …
toda … ne pozabi: mladega moža imaš, ki se rad veseli življenja,« opozarja
Govekarjeva svojo znanko Ana Marijo. Gospodinjstvo pa je seveda tako
126 dolgočasno in moreče opravilo: »Ženi, ki je vedno v gospodinjstvu, je raz-
meroma lahko, odrekati se temu ali onemu, dočim mož pač razume te žrtve,
a jih občuti kot težko verigo, in sicer tem huje, čim večkrat se te žrtve pona-
vljajo. Sicer je to krivično in za nas žene silno bridko, toda človeško. Pozna-
la sem žene, pri katerih se je prav zaradi njihovih vrlin /poudarjeno v iz-
virniku/ razbila njih zakonska sreča. Žene, ki jim ni bila nobena žrtev pre-
težka, ki so vpregle svojo lastno osebo v težak jarem in so vlekle, vlekle /…/
vse njihovo življenje je bilo ena sama žrtev. Pri tem pa so docela pozabile, da
sije zunaj solnce in klije življenje. Postajale so čim dalje bolj mračne, godr-
183 Temu se ni upirala niti Angela Vode, ki je sicer svoje življenje posvetila boju za pravice (tudi) žensk,
pa je v svoji knjigi Spol in usoda zapisala: »Nedvomno je skrb za družino prva dolžnost poročene žene. Žena,
ki hoče delati izven doma, mora imeti najprej urejeno pri sebi v svoji družini.« A. Vode, n. d. (1999), 204.
Vprašanje, kdo naj opravlja (vsaj) večino gospodinjskega dela v družini, ima že danes najpogosteje eno-
pomenski odgovor: ženska-žena-mati. Če smo imeli zadnje desetletje priložnost opazovati take in dru-
gačne prebuditve in prodore moških v prostore do sedaj tradicionalnega materinskega materinjenja, če se
nedvomno spreminja tradicionalna vloga očeta v družini, pa tega za vlogo moža v (tako ali drugačni) za-
konski skupnosti ne moremo trditi. Imamo in imeli bomo še več očetov, ki (tudi) materinijo in ki to raz-
glašajo za svojo pravico, nobenega glasu pa ni o moških, ki bi si končno želeli aktivno gospodinjiti oz.
tudi na tem področju (morebitnega) skupnega življenja prevzeti svoj delež.
184 Minka Govekar, Kako privežem moža trajno na dom, Ženski svet (1923), 64–64.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
