Page 126 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 126
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
mnogo, ki bi to vez vsak hip lahko pretrgali, ko ne bi imeli socialnih in dru-
žinskih ozirov.« 172
Poleg razlogov, ki so v sami naravi spolov in ki vplivajo (vsaj) na raz-
lično razumevanje in vsakokratno vrednotenje zakona, so nekatere avto-
rice opozarjale še na »dve bistveni napaki, ki kazita moža ali ženo: če je
mož pijanec ali če žena ni dobra gospodinja /poudarjeno v izvirniku/«,173
ki lahko bistveno prispevata k pomanjkanju zadovoljstva v družini. »Za-
dovoljnost pa je prava sreča,« pravi Poldi Leskovec v Ženskem svetu.174 Al-
koholizem je bil (!) v vsem obravnavanem (pa tudi že prej) obdobju pri
nas nedvomno hud (če ne celo najhujši) socialni problem;175 nanj so opo-
zarjali z vseh strani: nekateri so ga videli zgolj med revnimi sloji (»Zbog
vedno slabših socialnih razmer, zbog vedno množečega se proletariata se tudi
pijanost – v glavnem last najnižjih slojev ljudstva – vedno bolj razširja.«176),
drugi so ga lokalizirali med kmečko prebivalstvo (»V vsaki kmečki hiši,
četudi ni v vinskem kraju, se dostikrat pripeti, da pride pijača na mizo, pa
bodisi vino ali pivo, največkrat pa – žganje.«177), Angela Vode pa pravi:
»Vpliv alkohola je najbolj razdirajoč in najbolj katastrofalen pojav med na-
124 172 A. Vode, n. d. (1999), 196.
173 Poldi Leskovec, Zakaj je toliko družin nezadovoljnih, Ženski svet (1923), 85–87.
174 Nasploh je glede sreče v zakonu prevladovalo, še posebej med možmi, pragmatično stališče, da je tisto
največ, kar realno pričakujemo v zakonu, mogoče izraziti prav z besedo zadovoljstvo. »V obče se zamore trdi-
ti,« pravi ob začetku prejšnjega stoletja dopisnik Slovenke iz Istre, »da je na svetu /…/ v istini srečnih zakonov
malo. Mej temi srečnimi zakonci pa gotovo iščemo zastonj one zakonce, kateri so se pred zakonom topili v sami
ljubezni … Sploh se zamore mirne duše trditi, da pri sklepanju ogromne večine zakonov ne odloča ljubezen,
ampak drugi oziri … Seveda tudi one brezmejne sreče, o koji sanjajo neumni romanopisci, mešajoč s proizvodi
svoje bolne fantazije glave neizkušene mladine, one brezmejne, neskaljene sreče ni. Ako pa skleneta medsebojno
zvezo za življenje dva pametna, normalna človeka, ki sta prilično jednaka po svojih letih, po svojih nazorih, po
svoji omiki, ki vrhu tega spoštujeta jeden druzega – ako stopita v zakon dva taka človeka z namenom, drug dru-
gemu pomagati nositi ‚pezo življenja‘ in si medsebojno lajšati bolečine, tedaj je gotovo, da bodeta ona živela mir-
no in zadovoljno življenje«. Slavoljub Podslapinsky, Ljubezen in zakon, Slovenka (1901), 109–114.
175 Država je v obdobju med obema velikima vojnama odgovarjala na ponekod kar vsesplošno alkoholizi-
ranost prebivalstva (vinorodni kraji) tudi z restriktivno in zaščitno zakonodajo. »Po teh določbah /zakona/
imajo žena in drugi svojci možnost pijanca »preklicati« radi zlorabe alkohola in ž njim združenih dejanj, ki
ogrožajo imetje ali življenje drugih oseb, zlasti rodbine. Kdor je preklican, ne more več razpolagati s svojo imo-
vino in je ne zapravljati. Naš kazenski zakon predvideva celo oddajo v zavod za zdravljenje pijancev. Če je pi-
janec take vrste, da postane v pijanosti nasilen, mu more oblast zabraniti zahajanje v krčmo. To so res prav
koristni zakonski predpisi, vendar je pa vprašanje, ali se tudi izpolnjujejo. Zavodov za zdravljenje pijancev, ka-
kršni bi bili pri nas posebno potrebni, nimamo; pa tudi prepoved zahajanja v gostilne se pri nas zelo redko upo-
rablja. Namesto da bi se dejanje, storjeno v pijanosti, še strožje kaznovalo, se smatra pijanost kot olajševalna
okolnost /…/ naš zakonik bi moral vsebovati tudi zakonsko določbo, po kateri naj bi bilo pijančevanje samo na
sebi kaznivo … Sicer ima zakonska žena v skrajnem primeru res možnost, zavarovati se pred pijancem in sicer
s tem, da se loči. Pijančevanje se sicer ne smatra kot neposreden ločitven razlog, vendar pa prinaša življenje s pi-
jancem navadno take nastope in prizore, ki se morajo smatrati kot neposredni vzroki za ločitev. Saj vemo, da je
združeno z moževim pijančevanjem neredno življenje, zapravljanje premoženja rodbine ter ogrožanje njenega
obstanka, grdo ravnanje z ženo in otroki – sami razlogi, ki omogočajo ločitev.« A. Vode, n. d. (1999), 208.
176 S. Podslapinsky, Slovenka (1901), 113.
177 Kompoljski, Stariši, kaj delate, Koledar Marijine družbe (1907), 77–78.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
mnogo, ki bi to vez vsak hip lahko pretrgali, ko ne bi imeli socialnih in dru-
žinskih ozirov.« 172
Poleg razlogov, ki so v sami naravi spolov in ki vplivajo (vsaj) na raz-
lično razumevanje in vsakokratno vrednotenje zakona, so nekatere avto-
rice opozarjale še na »dve bistveni napaki, ki kazita moža ali ženo: če je
mož pijanec ali če žena ni dobra gospodinja /poudarjeno v izvirniku/«,173
ki lahko bistveno prispevata k pomanjkanju zadovoljstva v družini. »Za-
dovoljnost pa je prava sreča,« pravi Poldi Leskovec v Ženskem svetu.174 Al-
koholizem je bil (!) v vsem obravnavanem (pa tudi že prej) obdobju pri
nas nedvomno hud (če ne celo najhujši) socialni problem;175 nanj so opo-
zarjali z vseh strani: nekateri so ga videli zgolj med revnimi sloji (»Zbog
vedno slabših socialnih razmer, zbog vedno množečega se proletariata se tudi
pijanost – v glavnem last najnižjih slojev ljudstva – vedno bolj razširja.«176),
drugi so ga lokalizirali med kmečko prebivalstvo (»V vsaki kmečki hiši,
četudi ni v vinskem kraju, se dostikrat pripeti, da pride pijača na mizo, pa
bodisi vino ali pivo, največkrat pa – žganje.«177), Angela Vode pa pravi:
»Vpliv alkohola je najbolj razdirajoč in najbolj katastrofalen pojav med na-
124 172 A. Vode, n. d. (1999), 196.
173 Poldi Leskovec, Zakaj je toliko družin nezadovoljnih, Ženski svet (1923), 85–87.
174 Nasploh je glede sreče v zakonu prevladovalo, še posebej med možmi, pragmatično stališče, da je tisto
največ, kar realno pričakujemo v zakonu, mogoče izraziti prav z besedo zadovoljstvo. »V obče se zamore trdi-
ti,« pravi ob začetku prejšnjega stoletja dopisnik Slovenke iz Istre, »da je na svetu /…/ v istini srečnih zakonov
malo. Mej temi srečnimi zakonci pa gotovo iščemo zastonj one zakonce, kateri so se pred zakonom topili v sami
ljubezni … Sploh se zamore mirne duše trditi, da pri sklepanju ogromne večine zakonov ne odloča ljubezen,
ampak drugi oziri … Seveda tudi one brezmejne sreče, o koji sanjajo neumni romanopisci, mešajoč s proizvodi
svoje bolne fantazije glave neizkušene mladine, one brezmejne, neskaljene sreče ni. Ako pa skleneta medsebojno
zvezo za življenje dva pametna, normalna človeka, ki sta prilično jednaka po svojih letih, po svojih nazorih, po
svoji omiki, ki vrhu tega spoštujeta jeden druzega – ako stopita v zakon dva taka človeka z namenom, drug dru-
gemu pomagati nositi ‚pezo življenja‘ in si medsebojno lajšati bolečine, tedaj je gotovo, da bodeta ona živela mir-
no in zadovoljno življenje«. Slavoljub Podslapinsky, Ljubezen in zakon, Slovenka (1901), 109–114.
175 Država je v obdobju med obema velikima vojnama odgovarjala na ponekod kar vsesplošno alkoholizi-
ranost prebivalstva (vinorodni kraji) tudi z restriktivno in zaščitno zakonodajo. »Po teh določbah /zakona/
imajo žena in drugi svojci možnost pijanca »preklicati« radi zlorabe alkohola in ž njim združenih dejanj, ki
ogrožajo imetje ali življenje drugih oseb, zlasti rodbine. Kdor je preklican, ne more več razpolagati s svojo imo-
vino in je ne zapravljati. Naš kazenski zakon predvideva celo oddajo v zavod za zdravljenje pijancev. Če je pi-
janec take vrste, da postane v pijanosti nasilen, mu more oblast zabraniti zahajanje v krčmo. To so res prav
koristni zakonski predpisi, vendar je pa vprašanje, ali se tudi izpolnjujejo. Zavodov za zdravljenje pijancev, ka-
kršni bi bili pri nas posebno potrebni, nimamo; pa tudi prepoved zahajanja v gostilne se pri nas zelo redko upo-
rablja. Namesto da bi se dejanje, storjeno v pijanosti, še strožje kaznovalo, se smatra pijanost kot olajševalna
okolnost /…/ naš zakonik bi moral vsebovati tudi zakonsko določbo, po kateri naj bi bilo pijančevanje samo na
sebi kaznivo … Sicer ima zakonska žena v skrajnem primeru res možnost, zavarovati se pred pijancem in sicer
s tem, da se loči. Pijančevanje se sicer ne smatra kot neposreden ločitven razlog, vendar pa prinaša življenje s pi-
jancem navadno take nastope in prizore, ki se morajo smatrati kot neposredni vzroki za ločitev. Saj vemo, da je
združeno z moževim pijančevanjem neredno življenje, zapravljanje premoženja rodbine ter ogrožanje njenega
obstanka, grdo ravnanje z ženo in otroki – sami razlogi, ki omogočajo ločitev.« A. Vode, n. d. (1999), 208.
176 S. Podslapinsky, Slovenka (1901), 113.
177 Kompoljski, Stariši, kaj delate, Koledar Marijine družbe (1907), 77–78.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
